Če pustimo ob strani vse pritožbe koncertnih organizatorjev v Sloveniji, ki trdijo, da jim korporativni eventi, kakršen je, denimo, Simobilov Žur z razlogom ali pa sinočnji Mobitelov Džafest, rušijo trg, dejstvo je, da so prav tovrstni dogodki v zadnjih dveh letih poskrbeli, da nam po odmerek alternativnejših glasbenih trendov ni več treba hoditi v tujino.

Lani so tako mariborsko zimo ogrevali MGMT, letos so poletno sezono tam odprli Klaxonsi. Džafest je zgodbo začel preveč velikopotezno, ko je na hipodrom v Stožice leta 2009 pripeljal Killerse. Lani so zadeli v polno, ko so se festival odločili raje razdeliti na tri dele na manjših prizoriščih. Tako nas je navdušila Florence & The Machine, razplesali so nas Gossip z Beth Ditto na čelu, za konec pa je razbolele Goldfrapp dostojno zamenjal Plan B.

Letos enodnevni festival
Letos so pri Džafestu ubrali spet novo taktiko - enodnevni glasbeni festival je v Križanke pripeljal domačo rock zasedbo The Toronto Drug Bust, bosansko crossover zasedbo Dubiozo Kolektiv, elektro duo Danzo Macabro ter dva britanska reprezentativna indierock benda, The Wombats in Editors.

Festival so v nehvaležnem popoldanskem terminu in pred neobetavno neštevilno množico odprli The Toronto Drug Bust, a so se Križanke začele lepo polniti že med energično Dubiozo Kolektiv, ki je s kombinacijo reggeaja, kitarskih vragolij in provokativnih besedil popeljala vzdušje na višjo raven, Križanke pa so se že začele pozibavati na takte v čebelje kostime odetih fantov. Kot gost se jim je na odru pridružil še sonarodnjak Saša Lošić - Loša.

Med menjavami na glavnem odru so Danza Macabra na stranskem balkončku poskrbeli, da se občinstvo ni nikdar res ohladilo - čeprav so po vsakem nastopu množično romali do stojnic s pivom. Morda bi ob tem pripomnili le, da organizatorji s tem, da so Danzo Macabro odrinili na stranski balkonček, niso popolnoma izkoristili njihovega potenciala za dramatični odrski spektakel in jih zreducirali zgolj na "lounge" ozadje.

Razmetavanje na Wombats
Liverpoolski trio Wombats je s svojim nastopom upravičil status "ta poskočnih indiejcev", saj od prve pesmi naprej (aktualni hit z novega albuma Our Perfect Disease) niso popuščali s tempom. Energičnost kitar se je združevala s trendovskimi synth pop vložki, fantje pa so res dali vse od sebe, vključno z (neuspelim) poskusom branja slovenskega teksta, par vmesnimi "hvala" in odrskemu razmetavanju.

In ko je bil frontman Matthew Murphy že videti, da se bo utopil v lastnem potu, si je za veliki finale nadel še masko pande (očitno mask vombatov ni mogoče nabaviti?) in dokončno pognal v zrak občinstvo s komadom Tokyo (Vampires & Wolves) in obveznim starejšim hitom Let's Dance to Joy Division. Iz njihovega repertoarja niso izostali tudi Jump into the Fog, Techno Fan in Moving to New York.
Res pa je, da v glasbenem smislu Wombats niso nek presežek - zabavni fantje, udarne melodije in sproščena besedila ter intenziven nastop v živo, a brez neke večje globine že slišanih The National in Interpola.

Po Paulu in Mattu - Tom
Nadvse uspešen večer so sklenili rojaki Wombatsov, malce starejši in precej kompleksnejši Editors, ki se že desetletje otepajo primerjav z Joy Division in Interpolom, ki so prav na tem prizorišču nastopili slab mesec nazaj. "Ne vem, zakaj se te primerjave stalno ponavljajo," nam je malce razdraženo povedal frontman Tom Smith. "Meni se sploh ne zdi, da je naša glasba podobna Interpolu, ki smo jih ravno zadnjič poslušali na festivalu na Poljskem."

A dejstvo je, da letošnje "indiejansko" poletje v Ljubljani, ki je na oder Križank pripeljalo nekaj v svetovnem merilu aktualnih zvezd žanra, kar samo kliče po primerjavah med frontmani. Če je na eni strani spektra resnobni, statični Paul Banks (Interpol), ki pusti, da "namesto njih na odru govori glasba" in na drugi Matt Berninger (The National), ki pred mikrofonom redno doživlja svojo pijano, kričeče nebrzdano katarzo, je Tom Smith ostal nekje na pol poti med njima.
Če v preteklosti ob nobenem koncertu birminghamske zasedbe človek ni mogel kaj, da ne bi opazil Smithovih "epileptičnih krčev", dramatičnega zviranja in teatralnega vitja rok, ki nekako vedno delujejo prej iskreno kot prepotentno, je v zadnjem letu 30-letnik našel nekaj ravnotežja.

Smithova katarza
Že tako majhna podrobnost, kot je bizarna tovornjakarska čepica, ki se bije s celotno podobo skupine, in ki je Smith ne sname kljub za september precej vročemu ljubljanskemu večeru, daje slutiti, da se ne jemljemo več tako zelo resno (ali pa je samo prebral eno primerjavo z Joy Division preveč).
Še vedno je padanje na kolena in iztezanje rok v avditorij ključen del pevčevega odrskega repertoarja, a zdaj ju, v nasprotju s prejšnjimi leti, raje kot s strmenjem v tla pospremi z - oprostite primerjavi - ekstatičnim režanjem napadalnega primata in, ja, celo občasnim širokim nasmeškom. (Da do grdega pokrivala ne bomo krivični, je treba povedati, da je bila čepica seveda morda kak "insajderski" način komunikacije z oboževalci, kajti skoraj enako smo opazili pri nekaj najbolj zagrizenih v prvi vrsti.)

Odzivno občinstvo
Že res, da si s slovenščino Smith ni dal toliko opravka kot pred njim Matthew Murphy in da ima tisti "hvala" najbrž v repertoarju še od pogostih nastopov pri naših južnih sosedih, a nekdanjega vtisa, da mu je na odru vedno rahlo mučno in nerodno, smo se tokrat dokončno znebili.

Tudi strah, da se ljubljansko občinstvo, ki se indieja (beseda ima pri številnih še vedno skorajda negativno konotacijo, tisti zagrizeni rockerji stare šole - ki jih ne manjka niti med bralci tega portala - pa bodo že pri samem naslovu članka verjetno dobili ošpice) še privaja, ne bo najbolj odzvalo na indievečer in precej specifične Editorse, je bil odveč. Občinstvo se je namreč zlasti na njihovi uspešnici The Racing Rats in Papillon popolnoma spustilo z verige, tako da je, kot že Paul Banks pred njim, Smith na trenutke skorajda nejeverno spremljal odziv.

Slovenija se odpira
Naj končamo z zapisom, da tovrstni zastonjski oz. poceni dogodki (večina je karto dobila za 10 evrov) vedno grozijo, da bodo pritegnili množice z apatično "no, pa pejmo pogledat" predispozicijo, a tokrat se je že pri zasedbi Wombats izkazalo, da se je ljubljanska mladina temeljito pripravila in da so poskakovali na več kot samo tiste YouTube hite z več kot par 100.000 klikov.
Očitno indie le ni B-stran rocka ali neprivlačen za množice, saj je navsezadnje, kot nas je poučil Tom Smith, že res, da je Papillon postal velik 'dance' hit po Tiestovem remiksu, ampak na YouTubu ima njihova originalna verzija še vedno štiri milijone več klikov.

Skratka, zdi se, da se žanr počasi prijemlje tudi pod Alpami, zato lahko organizatorje samo še spodbudimo, da nadaljujejo v tem stilu.