Večer muziciranja, improvizacijskih manir in karizmatičnih gibov Benča je do polovice napolnil hram kulture. "Tu ste tisti, ki veste. Tu ste tisti, ki še slišite. Znate. Tu je muzika. Vsi smo muzika," je dejal v uvodnem nagovoru prvi glas večera in nadaljeval: "Sprehodili se bomo naprej, nazaj. Zato se usedite. Čeprav ni dobro ves čas sedeti."

Eden izmed ustanovnih članov Septembra se v Cankarjev dom ni vrnil le z repertoarjem iz časov, ko je skupina preigravala po odrih tako v Evropi kot čez lužo, ampak je koncert razdelil v dva sklopa. Najprej je udaril s prepoznavnimi skladbami iz svojega samostojnega opusa, nato pa je prišel del za preigravanje - del, ki sta ga zaznamovala še preostala člana prvotnega Septembra: mojster tolkal Braco Doblekar in mojster črno-belih tipk na hammondu Tihomir Pop Asanović.

Mlada energija se sreča z izkušnjami
Benč se je v zadnjem obdobju obdal z mlajšo generacijo glasbenikov. In skupino poimenoval September 5. Na koncertu v Cankarjevem domu, ki je bil pravzaprav preizkus, ali so iz pravega testa, da se podajo na večjo turnejo po nekdanji skupni državi, so tako ledino prebijali Jani Moder na kitari, Blaž Jurjevčič za klavirjem, Žiga Kožar za bobni in Jan Gregorka na basu. Dobri dve uri in pol trajajoči koncert se je začel v ambientalnem vzdušju, ki ga je zapolnjeval le zvok instrumentalistov.

Benčev prihod je bil - temu primerno - pompozen. Prikorakal je na oder. Se sprehodil od enega do drugega člana skupine in s tem preusmerjal pozornost nanje. Nato je stopil k mikrofonu in prebudil dvorano, ko je zavpil: "Ta noč je moja!"

Že nekaj uvodnih taktov je obiskovalcem dalo vedeti, da to ne bo večer, ko bo skupina na odru odbrzela skozi svoj repertoar. Ravno nasprotno. Benč in skupina so odmislili zapovedane smernice, oder Cankarjevega doma so spremenili v svoj prostor za vaje - vsaj takšen vtis so dajali na njem. Igrali so za občinstvo, igrali so zase, v prvi vrsti pa so se prepuščali improvizacijskem toku.

Vse skupaj je zaznamovala tudi Benčeva dinamika na odru. Daleč od tega, da bi samo stal za mikrofonom - 65-letni glasbenik je bil povsod: ob glasbenikih, na kolenih, na koncu celo ležeč na odru. Svojega občinstva ni podcenjeval, niti mu ni prodajal poceni puhlic. Vokalno je postregel z eno izmed svojih bolj suverenih partij, kjer je že tolikokrat slišana besedila dodatno plemenitil s svojo improvizacijo in na trenutke že navideznim grešenjem ritma.

Poleg uspešnic, kot so Kadar ognji dogorijo, Navali narod na gostilne, Joža iz Portoroža in Maja z biseri, je postregel tudi z nekaterimi peripetijami iz svoje kariere. "Pop mi je enkrat dal nasvet, naj pazim, kadar govorim z Mišem na njegove prste. Sem mu rekel: 'Fant, ko se ti pogovarjaš z mano, imamo mi še hitrejše.'," je razlagal občinstvu.

A pravi poudarek na koncertu ni bil na revijskem nastopu Benča, ampak na oživitvi pretekle zgodovine, ki jo je spisal s Septembrom. Vmes pa je skupina dodala še nekaj uspešnic iz časov, ko je Benč sodeloval v skupini Srce. Manjkal ni niti vložek njihovih sodobnikov - skupine Time.

"Ta izziv je dober. Pop je toliko star, da ne vem, če mu prsti še toliko letijo. Drugi pa so toliko mladi, da zdivjajo. Ta zlata sredina (Moder in Jurjevčič, op. a.) pa je itak prava. Zdaj me pa prav zanima, če lahko danes odigrajo še hitreje kot takrat, ker tema je precej z****. Jaz vas bom poslušal. Če razpadete, me pokličite, ker potem bom še bolj razpadel," se je pred instrumentalno poslastico večera šalil Benč.

Šesterica glasbenikov ga ni pustila na cedilu. Nekoč "vizionarska glasba", kakor jo je označil Benč, danes zveni kot glasba newyorških klubov, kjer se srečuje fuzija svinga, soula, bluza, sambe in še bi lahko naštevali. Moderjeva kitara preprosto pelje poslušalca nazaj v 80. leta prejšnjega stoletja, ko je bil poudarek na njeni spevnosti in ne le podpori vokala. Pika na i pa je udarjanje Asanovića po hammondu, s katerim ustvarja retropridih.

"Podpiram mlajšo generacijo, ampak tudi stari še nismo za odpis," je sinoči poudaril in potrdil s Septembrom 5 Benč. Na oder se je s skupino vrnil dvakrat. Za konec pa je za zbrane pripravil "igranje za dušo" - podaljšano različico Zlate obale, ki jo je sklenil z besedami: "Ta noč je moja!"

Benč je tako s skupino izbranih instrumentalistov poskrbel za nostalgičen večer, ki bo marsikomu ostal v lepem spominu. A manjkala je svežina. Manjkal je korak naprej. Manjkalo je tisto, kar glasbenik napoveduje. Manjkal je za številne goreče oboževalce najbolj osovražen stavek na koncertih: "In zdaj nekaj skladb z našega novega albuma."