Od leta 2022 so Stožice počastile kar tri legendarne metalske skupine, ki so v mnogo pogledih orale ledino tega glasbenega sloga. Pred tremi leti so bili to jekleni člani skupine Judas Priest, slabo leto pozneje večni Iron Maiden, sinoči pa je prestolnico razparala zasedba, ki je metal v nekem obdobju devetdesetih let prejšnjega stoletja praktično lastnoročno nosila na svojih plečih, obenem pa žanru odprla povsem nove kreativne možnosti. Pantera je namreč svetu (vsaj v smislu komercialnega uspeha) z albumom Cowboys from Hell predstavila nov zvok – groove metal. Oboževalci težke glasbe so, vsaj kar zadeva velike metalske koncerte v Sloveniji (v Stožicah), v zadnjem obdobju razvajeni, še posebej če upoštevamo dejstvo, da je bila nemška zasedba Rammstein s koncertom leta 2013 metalski endemit v največji slovenski areni.

Sorodna novica MMC-jev pogovor z Evel Knievlom metala: "Je*** ga, pripravljen sem!"

Najzvestejši oboževalci Pantere so prve vrste parterja napolnili že slabe tri ure pred začetkom koncerta glavnih akterjev tega večera. Tisti, ki se jim pred oder ni mudilo, pa so ob kakšni kapljici za pogum na spektakel raje počakali na prostem. Prva izmed dveh predskupin je zato svoj set odigrala še v na pol prazni dvorani. Detroitska zasedba Child Bite je v preteklosti že sodelovala s Panterinim pevcem Philom Anselmom, ki jim je vokal posodil za EP priredb skladb grindcore skupine Anal Cunt, Morbid Hits. Ne gre trditi, da so Child Bite, pri katerih poslušalec takoj potegne vzporednice s slogom (oziroma prepozna navdih) mojstrskih System of a Down, občinstvo sezuli, so pa vseeno poželi nekaj bučnih aplavzov in odobravanj ljubljanskega občinstva.

Povsem drugačno vzdušje je zavladalo ob nastopu drugih ogrevalnih izvajalcev večera, od predhodnikov mnogo bolj znanih Teksašanov Power Trip. Dvorana je bila ob njihovem nastopu že bistveno bolj polna, Pantere željna množica pa je nakazala, kaj lahko pričakujejo, ko bo šlo zares. "Dajte nam vse, kar premorete," je v mikrofon zarjovel Seth Gilmore, ki je na mestu glavnega pevca zasedbe nasledil leta 2020 preminulega Rileyja Galea. Ogrevanje pa tako. V ospredju parterja se je razvil zavidljivo velik circle pit, ki je kot črna luknja vase posrkal vse več in več posameznikov. Mosh v Stožicah – pojav, ki ga vidimo le redko. Ob mogočnih riffih in peklenskem ritmu so v urejenem kaosu komolci sicer oplazili kakšen nos, v stampedu je komu zmanjkalo tudi ravnotežja, a občinstvo se je brezkompromisno držalo nenapisane zapovedi metalske kulture: "Če kdo pade, ga nemudoma poberemo."

Vsako noto posvetijo bratoma Abbott

Le trenutek za tem, ko so Power Trip zapustili že dobro prepoteno množico, je celoten oder ob navdušenju mnogih zakrilo ogromno platno z napisom Pantera. V dvorano so kapljali še zadnji zamudniki, ki so se gnetli v že tako izjemno polnem parterju. Na tribunah je bilo mogoče najti kakšen prazen sedež, še posebej v t. i. rdečem ringu. Roko na srce, večina tistih, ki so bili na tribunah, je bila tam zato, ker so bili prepozni z nakupom vstopnice za stojišča. Takšne glasbe pač ni mogoče poslušati sede.

Po dvorani se je razlegel val navdušenja, ko je Zakk Wylde (ustanovitelj zasedbe Black Label Society, ki staroselcema Anselmu in Rexu Brownu z bobnarjem Charliejem Benantejem pomaga na turnejah od leta 2022) začel tresti oder z uvodnim riffom skladbe A New Level. Tako dobro razpoloženega občinstva, še posebej v sprednjem delu parterja, na velikih koncertih v prestolnici ni bilo že lep čas. Če nekateri izvajalci postopoma stopnjujejo energičnost koncerta, Panterina glasba tega praktično ne dopušča. Vse od prvega takta naprej so Američani igrali surovo, nepopustljivo in brezkompromisno. K peklenskemu vzdušju od samega začetka je gotovo pripomoglo tudi to, da Pantera z naborom skladb ni odkrivala tople vode. Kar deset izmed štirinajstih skladb je zasedba ta večer črpala iz zlatega kreativnega obdobja med letoma 1990 in 1994, ko so nastali albumi Cowboys From Hell, Vulgar Display of Power in Far Beyond Driven. Le malokdo bi oporekal trditvi, da je drugi album v tem naboru najboljše delo zasedbe in obenem eden najbolj dovršenih albumov te glasbene zvrsti v devetdesetih letih.

"To mesto mi je všeč, prelepo je. Po navadi igramo na festivalih, zato si ne moremo ogledati krajev, kjer igramo. Prelepi kraji so tukaj in prelepi ljudje, hvala vam," je ob navdušenem odobravanju obiskovalce pozdravil Anselmo. Metal je ena redkih glasbenih zvrsti, pri katerih so oboževalci na koncertih tako predani. Ob zrak parajočem globokem kriku med skladbo Strength Beyond Strength se je publika prepustila ekstazi, ki ji ni bilo videti konca. "Vsaka skladba in vsaka nota, ki jo odigramo, je v čast Vinnieju in Dimebagu," se je na preminula brata Abbott, ki sta tvorila dušo Pantere, spomnil pevec.

Na vrsto je prišlo kar nekaj skladb, ki so definirale metal v devetdesetih letih. Najprej je Wylde pri skladbi Becoming dokazal (ne nazadnje je eden najboljših kitaristov svoje generacije), da se lahko kosa tudi s pokojnim Abbottom, seveda pa se Dimebagovega zvoka ne da poustvariti. A to niti ni namen. Če bi skladbo odigralo deset kitaristov, ki krojijo rockovsko-metalski Olimp, bi oboževalci poslušali deset (pa naj bodo še tako podobne) različic istega notnega zaporedja. Anselmo se je med tem hranil z navdušenjem občinstva, ki je z vsakim vzklikom in odpetim verzom bogatilo pevčevo intenzivnost na odru. "Vsi, ki ste Pantero poslušali v devetdesetih, ste dolžni mladim predati svojo ljubezen do te glasbe. To je skladba za naše najbolj zveste oboževalce, za tiste, ki ste najbolj predani. Hočem, da ponorite med naslednjo skladbo," je pred izvedbo Suicide Note Part II velel vladar ljubljanskega odra. Poslušalci so mu z veseljem ustregli. Sedišča so bila nepotrebna. Stala in norela je cela dvorana, stopnice do parterja pa so bile polne oboževalcev, ki jim je vsak centimeter bliže parterju pomenil ogromno.

Nagradili so občinstvo

Kakšno vzdušje, in to še pred pravim vrhuncem – pred skladbama, ki sta prerasli v metalski himni. To sta seveda Walk in Cowboys from Hell. A tik pred popolnim delirijem je za kontrast poskrbela čustvena (kolikor je to pač mogoče) izvedba skladbe Floods, ob kateri so se na treh zaslonih vrteli posnetki pokojnih bratov Abbott. Med občinstvom je zapihala sapica nostalgije, številni pa so se le rahlo nasmejali, medtem ko je Pantera končala skladbo ob fotografiji, na kateri sta Darrel in Vinnie v bratskem objemu.

Čas je bil za vrhunec zgolj uro in pol kratkega seta zasedbe Pantera. Besedilo "Respect, Walk" so slišali tudi tisti, ki so tavali v okolici dvorane, tako močno so metalci v Ljubljani rjoveli verze pesmi z mitološkim statusom. Očitno Anselmo ni pretiraval, ko je dejal: "Sijajni ste, brez sranja." Občinstvo je namreč doletela čast, da je v dodatku lahko slišalo skladbo več od tistih, ki so koncerte obiskali v zadnjih mesecih. Ljubljansko prizorišče je bilo namreč prvo med evropskimi, na katerem je Pantera v dodatku poleg skladbe Fucking Hostile odigrala še Yesterday Don't Mean Shit. Če so poslušalci v ameriškem delu turneje lani poleti večinoma slišali zgolj 11 skladb, so jih evropski 13 – razen slovenskih.

"Te skladbe nismo igrali že prekleto dolgo, zato nam oprostite, če ne bo vse popolno. A če bomo že odigrali ta komad, hočem, da znorite," je Anselmo občinstvu dal še zadnje darilo ta večer, pa čeprav so nekateri po koncu koncerta godrnjali, da je ura in pol krepko prekratka za dogodek takšnih glasbenih gigantov. Občinstvo je bilo tako generacijsko kot narodnostno izjemno raznovrstno. Poleg Slovencev je v Ljubljano pripotovalo še ogromno Hrvatov in še več Avstrijcev. Naši severni sosedje so namreč zaradi silnih nasprotovanj metalcev odpovedali že koncert leta 2023, Pantera pa v Avstriji ni dobrodošla. Razlog je Anselmov incident iz leta 2016, ko je na odru med koncertom z nacističnim salutiranjem in skandiranjem skoraj desetletje pozneje Panteri zaprl vrata v Avstrijo, kjer je nazadnje igrala kot predskupina legendarnega Ozzyja Osbourna leta 1998.