Deželo na sončni strani Alp je v letih svojega glasbenega delovanja obiskal že nekajkrat, toda njegov spomin na njih bolj ali manj peša. "Jaz ne razlikujem svojega občinstva po državah ali mestih, v katerih nastopam. Ko pridem na oder, sem del občinstva. Tako vzpostavljam in ohranjam stik z ljudmi pod odrom," je priznal v nedavnem telefonskem pogovoru za MMC.

Anselmo je napovedal v začetku leta, da se s svojo četo "vojščakov", ki jo sestavljajo člani skupin Crowbar, Corrosion of Conformity in EyeHateGod prvič podaja na slovenske klubske odre. Toda koncert, ki bi se mogel zgoditi 24. junija v ljubljanskem Centru urbane kulture Kino Šiška, je prestavljen.
Vseeno pa ni ogrožen koncert skupine, ki se bo zgodil 25. junija v Zagrebu.

Pred novo evropsko turnejo smo z Anselmom izmenjali nekaj besed o spominih na Slovenijo, samostojnem projektu, ki ga pripravlja, in ne nazadnje o kemiji, ki povezuje Down.

Philip, na vašem zadnjem koncertu maja 2000 s Pantero v dvorani Kodeljevo ste pustili precejšnji vtis na slovensko občinstvo. Predvsem niso pozabili vašega vrtenja žice mikrofona, ki je udarjal ob tla in s tem ustvarjal bobnenje iz zvočnikov. Se sami spomnite morda tega koncerta?
Uf, zdaj si me pa dobila. Bolj slabo.

Je to posledica, ki jo zahtevajo neprekinjeni nastopi pred velikimi množicami?
Delno, ampak jaz ne razlikujem svojega občinstva po državah ali mestih, v katerih nastopam. Ko pridem na oder, sem del občinstva. Tako vzpostavljam in ohranjam stik z ljudmi pod odrom. To je vsa skrivnost mojega nastopanja.

Kaj pa je skrivnost Downov, da vam ga uspeva ohranjati od leta 1991, kljub nekaj menjavam v skupini, neokrnjenega in v pogonu? Kaj vas združuje?
Zelo dobro se razumemo. Smo starejši in zrelejši. Kemija med nami je zelo dobra. Ko se pojavi težava, se usedemo in se pogovorimo o njej kot moški. In mislim, da je za vsako skupino najpomembnejša komunikacija. Pomembna pa je tudi kilometrina. Zdaj se s fanti pogovarjam zelo sproščeno, ne da bi kdor koli kogar koli užalil. Pravzaprav ni več prostora za to. Če se pojavi težava, je ne smeš jemati osebno, ampak jo moraš obravnavati kot višje dobro za skupino. Zrelost, komunikacija in ljubezen do glasbe nas združujejo in poganjajo, da ustvarjamo še naprej.

Kdo ima najbolj nadležno navado v skupini?
Oh, to se pa izmenjujemo. Vsak pride enkrat na vrsto. Vsi imamo svoje muhe, ki drug drugega živcirajo. Ne bi mogel izpostaviti kakšnega člana, da bi bil slabši od drugega. Vsi smo "krivi", ampak si vsaj lahko rečemo drug drugemu: "Spravljaš me ob živce, zaveži!" In ne vzamemo tega osebno (smeh).

Sami ste nekoč izjavili, da ste zaradi vseh poškodb Evel Knievel metala. To še velja danes ali se je že stopnjevalo do kakšne druge primerjave?
Pri tem sem hotel poudariti, da vsak večer, ko nastopam, čutim vsako kost, ki sem jo polomil. Vedno se mi zdi, da teče kri iz kakšnega dela mojega telesa. Z drugimi besedami: dobesedno sem pretepel svoje telo. Imel sem že operacije hrbta, kolen itd. Evel Knievel se je, čeprav si je polomil vsako kost v svojem telesu, še vedno trudil. Nadaljeval je svojo pot in se skušal dokazati. V tem sem mu podoben. Kljub vsakdanjim bolečinam in bojem - enkrat, ko sem na odru - vse to nekako izgine, ker se na odru počutim zelo udobno in svobodno. Enkrat, ko udari adrenalin, potem je vse O. K. Moram priznati, da se fizično počutim v redu in sem pripravljen na nove izzive.

Eden izmed teh izzivov je tudi samostojni album, ki ga pripravljate.
Res je.

Kaj je spodbudilo njegov nastanek in koncept?
No, rad imam glasbo. Rad imam različno glasbo. Kot glasbenik imam rad svobodo, da se lahko izražam v različnih glasbenih žanrih. Prišlo je obdobje, ko sem bil razpoložen, da naredim nekaj, za kar sem čutil, da je ekstremno, ne da bi igral po kakršnih koli pravilih. Veliko različnih ekstremov je v glasbi: naj bo black metal, death metal, thrash metal, speed metal ... Kar koli. Sam sem oboževalec številnih skupin, ki igrajo takšno zvrst glasbe, toda nisem si želel 'izposoditi' glasbe od njih. Želel sem narediti nekaj, kar bi bilo tako ekstremno, kar počnejo te skupine, toda nisem želel narediti albuma, ki bi ga lahko zlahka popredalčkali v kakršen koli žanr. To je res ekstremen album, ampak stoji sam zase, po mojem mnenju. Lahko ga imenujete heavymetalski album, toda želel sem narediti nekaj drugega z ekstremi in zdi se mi, da mi je to uspelo.

Ko sva že pri ekstremih. Ne vem, ali veste: Tony Iommi iz Black Sabbath, skupine, ki je precej zaznamovala vaš glasbeni okus - in ne nazadnje ste z njim tudi sodelovali že pri njegovih projektih -, je napisal glasbo za armenskega predstavnika na Evroviziji.
Tony je naredil kaj (smeh)?

Napisal skladbo za Evrovizijo. Bi sami šli v popekstreme?
No, saj sem že v preteklosti, toda veliko ljudi tega ne ve, ker nisem imel priložnosti, da bi izdal stvari, ki sem jih ustvaril v preteklosti in niso vezane na heavy metal. Skozi leta sem se preizkusil v številnih projektih. Konec koncev sem imel tudi skupino, ki se je imenovala Body and Blood, ki je bila zelo atmosferična in usmerjena v kitarski zvok. V naši glasbi so se pojavljale tudi klaviature in godala, kot je violina. Takšno glasbo sem ustvarjal v preteklosti in posledično, kot sem rekel prej, sem v prvi vrsti glasbenik. Po mojem mnenju ekstremi v glasbi prihajajo v vseh oblikah. Skupina, kot je Dead Can Dance je ekstremna oblika izražanja. The Cure je ekstremna oblika izražanja. Povsod so ekstremi. Nick Cave je ekstremist kot pisec glasbe in glasbenik, ampak ni heavymetalec, je pa ekstremist. Vedno bom puščal odprta vrata za ustvarjanje ekstremov.

Kakšen je rok trajanja za glasbenika, kot je Philip Anselmo?
Morate razumeti, da sem zelo v stiku s heavymetalskim 'undergroundom'. Rad raziskujem, kaj poslušajo otroci oz. mlajše občinstvo. Ne zanima me popkultura ali popularna tekmovanja. Všeč mi je, kaj se dogaja v 'podzemlju'. Kar se tiče mojega staranja, če so kakršne koli omejitve, jih ne vidim. Mislim, da lahko ustvarim in pišem ekstremno glasbo še mnogo let, ker se ekstremi spreminjajo čez leta. Dokler bom ostal v stiku z njimi, se bom lahko kosal s sodobno produkcijo za vedno. Ne vidim konca zame. Ne prenašam okoli druge skupine, samo vidim, kje je njihovo mesto in kje je moje. So skupine, ki potiskajo žanr naprej in mu vnašajo nekaj posebnega. Te skupine me precej zanimajo, ker vidim žar v njihovem glasbenem žanru in s tem si prislužijo moje spoštovanje. To me ohranja mladega v duhu. Vem, da bom ustvarjal glasbo, dokler bom živel.

Česa se veselite na novi turneji z Down, s katero boste prišli tudi v Ljubljano?
Ne pričakujem sr***, samo kitare, bobne, mikrofon na odru. Brez posebnih učinkov in balasta. Samo neposredni heavy metal, igranje in čudovito občinstvo. Številna čudovita občinstva. In je*** ga, pripravljen sem.