Skupina, ki jo sestavljajo Matevž Šalehar - Hamo, Denis Horvat - Duki, Uroš Škerl - Hiši, Martin Janežič - Buco in Peter Dekleva - Pero, ima za seboj pestro kariero, med drugim so po začetnem ustvarjanju v angleščini zamenjali prestavo in se od takrat držijo slovenščine, redno koncertirajo – in veliko večino koncertov tudi razprodajo – v zadnjem času pa pogledujejo tudi proti novemu albumu.

Če smo morda izpod tekstopisja Matevža Šaleharja najbolj vajeni ljubezenske tematike, pa se v zadnjem času dotika tudi družbene kritičnosti, saj pravi, da je ljubezen sicer odlična tema za ustvarjanje, a da je začel razmišljati tudi o okolju, ki ga ljubezen potrebuje, da sploh lahko obstaja. "Za začetek potrebujemo dobre razmere in v to zagotovo spadajo zdrava narava, odnosi, se mi zdi, da moramo glasbeniki večkrat na kaj opozoriti, ker politiki nas očitno ne, tako da potem mi malo prepevamo o tem. Zame konkretno pa dejansko potrebujem zeleno travo, da se lahko ljubim, in če te trave ni, se bomo zelo težko ljubili," je pojasnil za MMC.

Več pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Kako se je skozi leta spreminjala vaša percepcija ljubezni oziroma kako jo opredeljujete leta 2020?
To je nenehen proces (smeh). Ne vem, ali bom kdaj to enačbo zaključil, in mislim, da je ravno to zabavno pri celi stvari, da vsako leto mislim, da je zadeva popolnoma drugačna (smeh).

Ali mora biti glasbenik nesrečno zaljubljen, da lahko ustvarja večne ljubezenske pesmi?
To je dobro vprašanje. Se mi zdi, da ko si srečno zaljubljen, v tistem trenutku zelo redko kaj napišeš in ustvarjaš. Ko si nesrečno zaljubljen, imaš pa mogoče dobro distanco do tega, kako je bilo, ko si bil srečen, in takrat pišeš pesmi o tem, kako bi bilo, če bi bil srečen. Tako da se mi zdi, da moraš oba vidika poznati, da sploh lahko kaj napišeš.

Se po vašem mnenju ljudje trenutno dovolj zavedamo pomena ljubezni in nekega medsebojnega sočutja?
Jaz mislim, da se, ampak mogoče temu ne dajemo dovolj poudarka. Da se nečesa zavedaš ali da nekaj dejansko živiš, je zelo odvisno od celega ustroja, kaj svet hoče od tebe. Družbene norme so za moje pojme čisto napačno postavljene – imejte nov avto vsaki dve leti, nov telefon, ves čas je treba samo delati … Tukaj zelo težko najdeš prostor za ljubezen. Preveč ostrine dajemo nekim zelo nepomembnim stvarem, ljubezen bi morala biti bolj v ospredju.

V zadnjem času pa vseeno tudi pri vas opazimo odmik od ljubezenske tematike in nagibanje k družbeni kritičnosti. Vas je do tega pripeljala izkušenost, nezadovoljstvo ali kaj tretjega?
Absolutno kar naprej pisati samo o ljubezni je v bistvu fino, ker teme ne zmanjka in se ves čas spreminja, ampak mogoče sem zdaj začel razmišljati še o nekem okolju, ki ga ljubezen potrebuje, da sploh lahko obstaja. Če najprej začnemo pri okolju nasploh – za začetek potrebujemo dobre razmere in v to zagotovo spadajo zdrava narava, odnosi. Zdi se mi, da moramo glasbeniki večkrat na kaj opozoriti, ker politiki nas očitno ne, tako da potem mi malo prepevamo o tem. Jaz konkretno pa dejansko potrebujem zeleno travo, da se lahko ljubim, in če te trave ni, se bomo zelo težko ljubili.

So vam v zadnjem času ljubši akustični koncerti ali imate še vedno raje elektriko in "žur"?
Meni sta to dve različni vesolji. Pri akustiki je mogoče malenkost lažje dihati, pri elektriki pa mogoče malenkost več skakati (smeh). Oboje mi je ljubo in zelo težko se opredelim. Morda mi je pri akustičnih koncertih bolj všeč to, da ljudje pridejo, se usedejo in dejansko poslušajo. Zdi se mi, da tako dobimo več vsebine kot v klubski ali festivalski verziji, kjer vseeno je osnovni namen, "kje so roke". Kakor koli se hočeš temu izogniti, se po koncertu boljše počutiš tako ti kot tudi vsi organizatorji ter občinstvo, če ti je to uspelo narediti. Medtem ko pri sedečem občinstvu vidiš kakšno solzico, razmislek … Je pa spet neko čisto drugo zadovoljstvo, vsebinsko. Moram reči, da ko smo predstavili to izštekano verzijo, smo dobili ogromno komplimentov v povezavi z besedili, ki jih pri električnih koncertih v resnici ne.

Ste morda zaznali drugačno populacijo, ki pride na akustične koncerte v primerjavi s klubskimi ali festivalskimi?
Jaz sem mnenja, da je občinstvo samo eno in da tisti, ki poslušajo mene, poslušajo tudi Avsenika, Plestenjaka, Dan D, Siddharto … Pred 20 leti smo blazno razčlenjevali, kdo ima kakšno občinstvo, zdaj se mi pa zdi, da smo se takrat motili, občinstvo je samo eno. Ti v nekem trenutku dobiš občinstvo pod oder in ga moraš z glasbo očarati, da bo prišlo še naslednjič.

Kako očarati občinstvo, ki morda na prvi pogled ne deluje preveč zainteresirano?
Ja, tudi to se dogaja (smeh). Moram reči, da sicer nisem oboževalec takšnih dogodkov, ampak včasih je preprosto kakšna luna in ljudje pridejo na koncert pa bi debatirali. To mi gre malenkost na živce, ker s tem pozornost jemljejo nam oziroma glasbi. Vedno se najdejo eni, ki bi samo poslušali, in drugi, ki bi samo komentirali. Raje imam samo poslušalce, ampak ne vem, ali je to odvisno samo od občinstva – da bi rekel joj, v Celju pa samo debatirajo, v Kopru pa ne. Odvisno je tudi od dneva, večinoma pa, sploh na teh intimnih zadevah, imamo zelo pridno občinstvo.

Kako bi opisali svoj krog poslušalcev? Se vam zdi, da so okrog vas še vedno ljudje, ki so vam zvesti že deset let in več, ali so morda predvsem mlajši?
Ja, to je zanimivo. Ko smo mi začeli, smo si nabrali en krog občinstva, sploh z angleško verzijo glasbe. Ko smo začeli ustvarjati v slovenščini, je zelo malo angleškega občinstva ostalo in smo dobili novo, pomlajeno in predvsem žensko občinstvo. Se mi zdi, da se občinstvo obnavlja in na neki način pomlajuje, kar je meni všeč, ker mi vedno bolj postajamo angažirani, občinstvo pa mlajše, kar je seveda dobro, ker to pomeni, da imajo mladi voljo do nekih idej, pa tudi priti na koncert. V tej smeri se scena močno popravlja, mi smo tako ali tako bolj ali manj razprodani in dobro je živeti v tem mehurčku.

Res je, vaši koncerti so navadno razprodani precej hitro.
Tako je. Morda se ljudje ne zavedajo, da za vsakim bendom stoji marketing, ki poskuša vsak koncert prodati. O tem se res redko govori. Karta stane toliko, kot pač stane, dlje, kot jo pustiš čakati, da stane, manj denarja ostane glasbeniku, ker gre vse v marketing. Če imaš dva meseca prej razprodan koncert, to pomeni, da prihraniš za dva meseca marketinga in v resnici več ostane nam – celotni instituciji okrog benda. Tako da to nam zelo prav pride, bolj ko je koncert razprodan zadnji dan, manj imamo od tega. Mi smo sicer že kar dobro navadili občinstvo, da gredo prej po karte.

Je odrska karizma nekaj, česar se naučiš z leti izkušenj, ali nekaj, kar ti je položeno v zibelko?
Uf. Ogromno nekih izkušenj pomaga, imaš pa ljudi, ki to radi počnemo, in ljudi, ki jim gre to malenkost na živce. Ko sem imel bend z bratom, sem se jaz na odru počutil dobro, on pa ne. Se pravi, on se je moral najprej dobro sprostiti, da vse skupaj steče. Jaz na oder pridem z neko zelo pozitivno tremo, in to povezujem s tem, da lahko takoj začnem stresati neke nesmešne šale (smeh), ampak mi je fajn, in ljudje to čutijo. Vseeno smo mi šovbiznis in moramo ljudi spustiti domov bolje razpoložene, kot so prišli tja. Moramo jih zabavati. Nikogar ne zanima, če sem tisti dan jaz siten. Morda pa pride ta preklop malenkost z izkušnjami, da ne greš na oder siten.

Kako pomembno vam je, da ljudem, ki pridejo na vaš koncert, ponudite nekaj drugačnega od tistega, kar lahko slišijo na studijski izvedbi?
Meni se zdi, da je to najpomembnejše pri koncertni izkušnji. Moram reči, da nisem ravno oboževalec koncertov, iz katerih grem domov z mislimi, da je bilo to točno takšno kot na plošči. Plošča je vseeno neka sproducirana stvar, ki jo potem raje poslušam doma. Mene v resnici celo življenje od Stonesov naprej vodijo napake. Napake, ki jih skupina naredi, ker se mora potem v živo zaradi nekega dramaturškega loka skladbe "izvleči ven". Včasih iz teh napak nastane blazno dobra glasba, ki je največkrat ni na plošči.

Če pogledate na začetek kariere – ali obstaja kakšna stvar, ki bi jo naredili drugače, če bi imeli priložnost?
Verjetno ogromno, ampak se mi zdi, da ravno zaradi tega, kot si na koncertih želim napak, je tudi tukaj – napake te vedno delajo boljšega, če se jih zavedaš. Ogromno napak sem naredil kot vodja skupine, kot tekstopisec … Ampak vsake takšne napake potem na naslednji plošči ni, pridejo nove, ki jih popravimo na naslednji. Nisem človek, ki bi se obremenjeval z zgodovino v tem smislu, če se iz nje lahko nekaj naučim.

Se vam zdijo mlajše generacije glasbenikov neučakane?
Glasbeniki smo vsi zelo neučakani (smeh). Ker se glasbenikom mudi, je izdane ogromno neke povprečne glasbe, ker je nekdo rekel, da je treba stvar nujno izdati v tistem trenutku, v resnici pa ne bi bilo nič drugače, če bi bilo izdano pozneje in bilo malenkost popravljeno. Ne vem, ali so mlajši bolj neučakani, je pa res, da je predstava o tem, kako hitro je mogoče uspeti, predvsem zaradi medijev, ki se ne ukvarjajo več z glasbo tako kot nekoč, drugačna. Mladina si sploh ne predstavlja več, kaj vse stoji za uspehom, gledajo talente in tam vidijo nekoga zelo nadarjenega, ki poje, obsijan z lepimi lučmi, v maski, zraven je 15 plesalcev … Tega v resničnem življenju ni. Vsi, ki so zmagali na talentih, so velikokrat rekli, da so imeli zaodrje, masko, malico in podobno samo takrat, ko so bili tam. Ko prideš na teren, tega v resnici ni, razen ko si dovolj velik. Mi zdaj že dobimo malico (smeh).

Kaj je za vas – poleg malice – glasbeni uspeh?
Meni pomeni glasbeni uspeh to, da moje skladbe nekomu polepšajo trenutek, dan … Občasno kdo pride do mene in mi pove, da se je ljubil ob spremljavi moje glasbe. To je uspeh. To, da lahko od glasbe živiš, pa je spet povezano s tem, kakšen standard si postaviš. Marsikdo lahko živi od glasbe, ampak mogoče ne čisto tako, kot si predstavlja borzni posrednik v New Yorku. Noben slovenski glasbenik ne more živeti tako, da ima vsako leto nov avto … Kar se meni tudi sicer zdi čista neumnost. Jaz pa lahko solidno živim od glasbe.

Kaj po vašem mnenju loči glasbenika, ki se na sceni usidra za več desetletij od nekoga, ki gre zelo hitro v pozabo?
To je večno vprašanje, ne vem, ali se kateri glasbenik sploh usidra, ampak ga usidra občinstvo. Dokler ustvarjaš neko iskreno glasbo in pišeš o stvareh, ki se ti dejansko dogajajo, potem lahko za tem stojiš, in to je dolgoročen proces. Večina teh primerov, ko pa pride bend z dvema uspešnicama ... Če pogledaš, kdo je to napisal, si jaz upam trditi, da je v 95 % primerih avtor glasbe in besedila nekdo drug. Se pravi, to niso bili njihovi občutki, in to prej ali slej ljudje opazijo. Pridejo na koncert in vidijo, da gre za polovično ustvarjanje nekega občutka, ki ga človek ni doživel. Glasba ne gre skupaj z osebo. Glasba smo ljudje, ki jo ustvarjamo, in zgodbe morajo biti prepričljive.

Imate z leti vedno več glasbenega navdiha ali imate kdaj težave z ustvarjanjem?
Moj največji strah je to, da se bom usedel in iz vesolja ne bo prišlo nič. Za zdaj se to še ni zgodilo, seveda ima človek kdaj kakšno blokado in se pri kakšni pesmi ustavi, ampak sem se tudi tega navadil in pesem dam na stran ter se je lotim čez dva meseca, ko že pozabim, v katero smer sem želel iti. Dokler bom živel življenje, v katerem bom nekje med ljudmi, se bodo te zgodbe same lepile name. Jaz zelo rad opazujem, kaj se dogaja ljudem in ne nazadnje tudi meni ter potem to po nekem ključu v melodiji pride do mene. Seveda ne smem pozabiti benda, ki potem tem zgodbam ulije življenje. Tako da upam, da se ta pretok ne bo končal. Ne vem pa, ali je navdih merljiva enota.

Kakšen bi bil Hamo brez Tribute 2 Love?
Zagotovo drugačen. Hamo & Tribute 2 Love je bend, to nisem jaz in to niso oni, ampak je to pet ljudi na odru in še deset pod odrom. Tako da je zelo težko reči, kaj bi bil jaz brez njih. Tekstopisje bi bilo verjetno zelo podobno, bi bile pa vožnje na koncerte sila dolgočasne in predvsem na odru bi bil dolgčas. Res imam dober bend in okrog sebe dobre ljudi. Takšni smo se našli in se zabavamo – to je moja druga družina.

Kako kot skupina ostajate v koraku z mlajšimi z vidika marketinga?
Slabo (smeh). Včasih za nasvet vprašam hčerko (smeh). Mi imamo v bistvu ljudi, ki za nas to delajo, in smo jim zelo hvaležni, sledimo pa toku dogodkov – nismo še takšni prahistoriki. Vseeno pa to zahteva ogromno časa, in jaz včasih sodelujem kreativno, operativno pa se temu izogibam. Prej ustvarim ploščo, kot dobro zapakiram objavo na Instagramu. Zato imamo ljudi, ki to res znajo in jih to na neki način tudi navdušuje, ker mene v bistvu niti ne. Všeč so mi vse te nove platforme, ker ponujajo drugačen pristop, bližje si svojim poslušalcem, ampak lahko pa hitro padeš v to brezno, ko si osem ur voajersko opazoval poročne fotografije ljudi, ki jih sploh ne poznaš – tako sem se jaz umaknil iz Facebooka, ker sem iz čiste radovednosti gledal fotografije ljudi, ki jih nisem poznal. Tako da raje napišem kakšno pesem.

Že kaj razmišljate o novi plošči?
To pa ja. Ko sva ravno prej govorila o blokadah – odkar smo zadnjo ploščo postavili v neki grobi kontekst, je trajalo kakšno leto in pol, ko smo se ukvarjali s produkcijo, popravki … V tistem času nisem nič napisal in sem se resno bal, da je to to. Potem sem se pa peljal v tiskarno po prvi izvod albuma, kar je vedno doživetje, in na poti nazaj s CD-jem na sopotnikovem sedežu se mi je nekaj začelo svetlikati. Ko sem prišel domov, sem posnel skladbo. Tako da v bistvu moraš en projekt končati, da lahko začneš delati drugega. Ne vem sicer še, kaj bo nastalo, ampak moja mapa z materialom za album je že kar lepo polna.

Kdaj si želite, da bi bil album pripravljen, če bo vse tako, kot mora biti?
Mi si želimo, da bo to takrat, ko bo vse skupaj res dobro zvenelo. Če pa vprašamo menedžment in PR, pa verjetno predvčerajšnjim (smeh). Ampak tako hitro to ne gre. Album mora predvsem nekaj povedati, mora iti nekam naprej. Če ni dobre ideje, tudi ne bo dobrega albuma, ampak za zdaj res dobro kaže – je pa seveda mogoče, da se bo tudi ustavilo. Za zdaj materiala razen mene ni slišal še nihče, se pa v tistem procesu potem tudi pogosto kaj vrže ven (smeh).