"Zdi se mi, da je album za dušo, za razmišljati in še za marsikaj. Mogoče bi mi bilo celo bolj všeč, če bi bil album, ob katerem bi se dalo dobro “dajati dol ”. Ne vem pa, ali se na akustičen album to da," je v pogovoru za MMC povedal Matevž Šalehar – Hamo, pevec in kitarist skupine Hamo & Tribute 2 Love. Pet mušketirjev sestavljajo tudi Denis Horvat (Duki), Uroš Škerl Kramberger (Hipi), Martin Janežič (Buco) in Peter Dekleva (Pero). Rock-bluzovska zasedba, ki jo sicer vodi ljubezen, se je na albumu 4K, četrti plošči skupine, posvetila tudi ekologiji, materializmu in njegovemu nasprotju. Leta 2019 so album tudi predstavili na treh razprodanih koncertih v Centru slovanskih kultur v Ljubljani. Vedno več pa je bilo povpraševanja po akustični, torej "izštekani" različici koncertov.

Prvi akustični koncert je bil v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, po besedah Matevža Šaleharja intimni in prestižni okroglini. Takrat so tudi dobili idejo, da bi naslednje koncerte po Sloveniji snemali in izdali na albumu v živo, a zaradi pandemije covida-19 so se načrti porušili.

19. junija bo tako na gramofoski plošči in v digitalni različici izšel album z naslovom Iz4Kani skorlajv, ki je bil posnet skoraj v živo – v studiu, brez občinstva. Na dan izida pa bo v okviru ljubljanskega festivala Urbano dejanje na Tobačni ulici tudi koncert.

O potovanju na začetek pesmi, zakaj je laganje slabo, zakaj ne bi spoznal svojega glasbenega idola, kakšna je akustika v primerjavi z elektriko, improvizaciji, pogrešanju znoja kitar, občinstvu kot šestem članu, zakaj se kraja šova ne obrestuje in pomembnosti treme pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja s Hamom.

Kaj se vam je pletlo po glavi, ko vam je na začetku, ko so bili koncerti še dovoljeni, tehnika v prvih poskusih snemanja tolikokrat zatajila? Ko je šlo po vaših besedah za "prazen fajl oziroma fejl"?
Na koledarju je bilo 18 akustičnih koncertov, ideja je bila, da vse posnamemo in vzamemo najboljšega. Takrat ko je tehnika padala, smo se jo nekako učili pravilno postaviti. Zato je tudi bila ideja, da se to 18-krat posname, ker enkrat bo pa že uspelo – večkrat ko bo uspelo, boljša bo plošča. Tako da nas vse skupaj ni zelo presenetilo, ker smo rekli, da še 15-krat lahko poskusimo, enkrat se bo pa že vse poklopilo. To niti ni bilo kritično, bolj je bilo kritično po tem, ko je prišel dekret, da je 15 koncertov, ki smo jih mislili posneti, odpadlo. Ali zdaj čakamo, da je konec krize in gremo to odigrat, posnamemo ter plošča izide verjetno štiri leta pozneje, ali jo gremo v studio posnet, v živo, brez občinstva. In smo se odločili za to, da je plošča prej prišla ven.

Album Iz4Kani skorlajv je rezultat zaprtja in posledične odpovedi koncertov. "Ni lajv, je pa skor lajv. Kot leto življenja z virozo. Ni življenje, je pa skor življenje. Dokument časa," ste dejali. Kdo je dal, potem ko ste prepleskali pročelja in ograje, kot ste dejali, idejo za skoraj v živo posneto različico albuma 4K?
V bistvu ne vem. Lahko to sebi pripišem ali pa komur koli drugemu. Mislim, da je do tega prišlo med vsem tem pleskanjem. Vsi smo barvali in razmišljali, kaj zdaj sploh lahko naredimo. Nekaj časa je bil ta čas v resnici dober. Po dolgih letih sem res za okoli tri mesece izklopil glasbo. Nisem bil pod pritiskom, da se mora nekaj izdati, in sem samo mirno, stoično pleskal. Ampak po nekem času, ko je bilo že vse pobarvano, je bilo tega malo dovolj. Slabo funkcioniram, če nimam načrta, če ne vem, kaj bo skupina na primer počela čez dve leti. Tako smo morali nekaj narediti, pogovarjali smo se, in zdi se mi, da je bilo snemanje zelo pametna odločitev. Drugače bi po mojem mnenju skupina v tem času razpadla, ker nismo imeli nobene motivacije, da bi vadili material, ki ga bomo igrali na nastopih, saj nismo vedeli, kdaj bodo. Edina logika je bila vaditi material, ki ga gremo snemat – zato, da bo plošča čim bolje zvenela. V bistvu smo sami sebi, da smo prebrodili hujši del pandemije covida-19, priskrbeli delo.

Ste potrebovali veliko časa, da ste se znova "utekli" v studiu?
Nismo imeli tako strašno dolgega odmora, tako da je šlo kar hitro. Smo pa neki dan imeli vajo za koncert, prvih pet pesmi pa smo bili “razštelani” kot že dolgo ne. Vsi smo to vedeli, vsak se je boril, sam poskušal rešiti pesem, ampak je bilo samo še slabše. Vadili smo v Detroitu, potem pa so se tam znašla tri dekleta. Stala so pri vratih in poslušala, mi pa smo jih zaznali. Šesta pesem je že začela zveneti malce bolj kompaktno – ta motivacija občinstva, pred katerim nismo igrali že res dolgo, je imela na skupino vpliv. Osma pesem je že zvenela tako, kot smo zveneli nekoč. Še dobro, da so dekleta prišla na daleč poslušat, drugače bi bil res slabe volje. "Joj, ne znamo več igrati, konec je, katastrofa.” Hecno je, ker misliš, da imaš stvari pod nadzorom, pa jih imaš v resnici le do neke točke. Saj smo vsi, vsak zase “zvežbani”, pet nas je v skupini, šesti član pa je občinstvo, ki zadevo postavi v čisto drugo dimenzijo.

Kako je bilo potovati nazaj v čas, vrnitev na začetek, pred studijsko obliko pesmi? V podobni obliki ste jih namreč prinesli na snemanje 4K v Istri.
Potek teh pesmi je bil zelo zanimiv. Večinoma sem jih naredil akustično – zadal sem si, da bom to ploščo postavil na akustični kitari, da bo tak dylanovski začetek, čeprav sem vedel, da jo bomo potem s skupino skupaj elektrificirali in prearanžirali v elektriko. To mojo "prapesem" smo potem v Istri najprej upodobili na akustični kitari, zadeva pa je kmalu dobila električno obliko. Zaradi povpraševanja po akustičnih koncertih smo morali pesmi vrniti nazaj. Vsak ta segment zgodbe je v resnici glasbi odprl neki nov horizont. Akustična plošča je že tretja različica teh pesmi, ki pa se zelo dobro slišijo. Mogoče bi bilo zanimivo, če bi vsako ploščo delali v eni ali drugi alternaciji, da jo ves čas premikaš iz enega okolja v drugega. Od vsakega okolja se nekaj naučiš in potem to poskušaš vtakniti v zadnjo različico. Za glasbo je bilo vse to zelo dobro.

Se vam je zdelo, kot da gre za album popolnoma novega materiala?
Na neki način da. Pesmi imajo sicer še vedno nekaj za povedati. Na splošno je moj cilj vedno, da kot skupina, pet ljudi, poskušamo čim bolj povedati tisto, kar želi pesem povedati. Tudi če nas je pet v skupini, pesem pa potrebuje 40 ljudi, bomo poklicali še 35 ljudi, če potrebuje samo enega, dajmo, medtem ko ima ta eden za povedati zgodbo, preostali štirje roke v žep. In pri akustičnem albumu se zagotovo stvari lotevaš bolj intimno – več je držanja rok v žepu. To je dobro za glasbo, ker glasba niso samo toni, ampak tudi pavze. To velikokrat pozabimo. V električnih različicah se po navadi na tak način manj razmišlja, pri akustiki pa noter spustiš nekakšen zrak, dihanje.

Pesem Lažnivec (Povej ej) ste posvetili lažnivcem, laž pa ste primerjali z začimbo, ki naredi resnico manj bolečo, ampak ni dobra, če je uporabiš preveč. Kdaj ste pa vi "začinili" svoje življenje?
Mislim, da je laž dobra bergla. Bergla za resnico, ki pa zagotovo ne sme postati invalidski voziček. Če je neškodljiva, na primer ko tašča skuha zanič govejo juho, ti pa jo pohvališ, stisneš zobe in jo poješ, od take laži nihče ne bo umrl. Potem te sicer malo boli želodec, tašča je srečna, kar pa generira same dobre stvari. Že uvidevnost je sicer ena taka manjša laž. Če pa greš predaleč, kot na primer “odstopil sem kot notranji minister”, pa nisi odstopil, to daje družbi napačno sporočilo. Če ljudje na odgovornih položajih, ljudje, ki jim drugi ljudje sledijo oziroma sledimo, lažejo in niso kaznovani, to družbi sporoča, da vsi lahko lažemo. Ko se začne družba o vsem lagati, postane slabša kot tista, ki govori resnico. Ne vem, kaj bo zgodovina zapisala o tem, kaj se je dogajalo tukaj in zdaj ter ali bodo naši zanamci ponosni na nas kot družbo.

Zato je dobro, da se o lažeh pogovarjamo, saj niso v redu. Sam bi recimo znova uvedel sramotilne stebre. To se mi je za lažnivce zdela čudovita rešitev, gnila solata na tržnici vedno ostane, namesto da se meče v smeti, bi se lahko metala v lažnivce. Ali pa namakanje v Ljubljanici. Zanima me, koliko ljudi bi, ob takih preprostih, praktičnih metodah, še vedno zlorabljalo to "berglo". Sploh zadnje leto je bilo tudi na političnem prizorišču katastrofa – vsi lažejo drug čez drugega in nihče ne odgovarja. Težava je tudi, ker smo mi te ljudi izvolili, in mogoče je težava v demokraciji – da ni čisto pravo orodje, če smo izvolili cel kup lažnivcev.

Vse javno izpostavljene osebe imamo možnost: ali bomo govorili po pravici ali bomo govorili polresnico. Tudi sam seveda to počnem – koliko vstopnic smo prodali, se vedno zaokroži malce navzgor, koliko si star, vedno malo navzdol. Vsi imamo odgovornost, edino z opozarjanjem na situacijo pa lahko pride do višje stopnje sledenja moralnemu, etičnemu kompasu. Če se vsak konec tedna tašči zlažem, da kuha dobro juho, ne bo zaradi tega juha postala nič boljša. Če bi recimo po pravici povedal, bi mogoče nekaj naredila, pa bi juha postala boljša. Tako na nekem mikroprimeru vidiš, da resnica lahko družbo izboljša, predvsem če si samokritičen in tako nekaj narediš na sebi.

Na 4K je 10 skladb, na albumu Iz4Kani skorlajv pa jih je osem. Kako to, da se nanj nista uvrstili pesmi Srce ne more več in Kje gori?
En razlog je, da je album izšel na vinilni plošči, časovna omejitev pa je nekako ulomljena s kakovostjo. Čeprav se lahko na gramofonsko ploščo da tudi več kot pol ure glasbe, ne zveni več tako dobro, saj so zareze bolj ozke, ni več toliko basov – plošče ne smeš preveč “zgužvati”. Drug razlog, ki je bolj iskren, pa je, da pesmi nista dobro zveneli. Ne eni ne drugi akustika ne pristaja. Zanimivo je, da je bila pesem Kje gori ustvarjena na akustiki, vendar ji ta ne pristaja več. Menim, da ji je preobrazba z elektriko dala toliko značaja, da ga je zdaj na akustiki težko ponarediti.

Povedali ste tudi, da vas je Eric Clapton navdušil s svojim podvigom na MTV Unplugged, ki je tudi na albumu. Kaj vas je pri njem tako presunilo, da ste si tega potem zaželeli tudi vi?
Claptona sem imel že prej rad, še preden se je lotil tega. Pesem Layla se mi je zdela dobra, potem pa se je, po približno 20 letih, ko je bila uspešnica, pojavila akustična različica. Odprla ji popolnoma nov poligon in znova postala uspešnica. Ta plošča ima sicer tudi nekaj, česar marsikatera nima – ogromno prostora. Včasih si zavrtim ploščo, odprem steklenico viskija, vzamem kitaro in igram zraven. In igraš s Claptonom, igraš s Chuckom Leavellom. V bistvu je prostor še za eno kitaro. Čeprav so tam igrali najboljši glasbeniki na svetu, so notri pustili to pavzo. In od tod mogoče izvira ta fascinacija, da bi tudi sam imel tako ploščo. Za to, da si upaš pustiti toliko prostora v glasbi, potrebuješ ogromno glasbene modrosti. Ne vem, ali nam je to uspelo, smo pa blizu.

Dejali ste tudi, da bi lahko to zaigrali tudi pred Claptonom samim. Torej že kaj delate v tej smeri?
Ne vem, ali je Eric zelo zainteresiran za to (smeh). Se mi zdi, da že ima četico skupin, ki bi pred njim igrale. Morda obstaja celo kakšna boljša skupina, kot smo mi. V bistvu mislim, da jih obstaja veliko. Ne vem, ali bi igral pred njim, menim, da bi to povzročilo samo pretirano tremo, česar pa glasba v tej meri ne potrebuje. Imam nekaj vzornikov v glasbi, ampak nikdar si jih nisem želel spoznati. Bojim se, da bi bil razočaran, rad živim v svojem mehurčku, da je tak, kot si ga predstavljam. Za Charlieja Wattsa iz Rolling Stonesov menim, da je v redu fant, da bi šel z njim z lahkoto na pivo, čeprav mislim, da ga sploh ne pije. Ali pa ga. Ne vem. V mojem svetu ga in zdi se mi, da bi lahko ure in ure debatirala. Ampak kaj pa, če ne. O njem ne vem ničesar, lahko bi bilo vse narobe.

Rekli ste, da ko igrate za svojo dušo, se pojavljajo počasnejše skladbe. Je torej akustičen album album za dušo?
Da, mislim, da je ta album zagotovo za dušo. Zdi se mi, da ima kar veliko povedati oziroma da se z njim kot poslušalec da pogovarjati – lahko poslušaš pesem in si še malo zapoješ zraven, lahko pa tudi razmišljaš o tem, kaj želi pesem povedati. Ne gre za to, da bi album hotel biti pridigarski, se je pa odprlo nekaj novih tem, ki mogoče kažejo na neke napake v človeškem razmišljanju, tudi moje napake. Zdi se mi, da je album za dušo, za razmišljati in še za marsikaj. Mogoče bi mi bilo celo bolj všeč, če bi bil album, ob katerem bi se dalo dobro “dajati dol”. Ne vem pa, ali se na akustičen album to da, tudi vinilna plošča je v tem primeru malce kritična, ker jo moraš po 15 minutah obrniti.

V primerjavi z elektriko je po vaših besedah pri akustiki lažje dihati, poslušalci pa so bolj začeli opažati besedila. Kaj akustika doda ali pa odvzame pesmi?
Zagotovo odnese neko moč. Akustike imajo omejeno dinamiko – lahko so zelo tihe ali pa na glas, ampak ta zelo na glas je v primerjavi z električnimi kitarami še vedno zelo po tiho. Ne bom rekel, da se, če hočeš narediti eksplozijo zvoka, tega z akustikami ne da doseči, vendar imajo neko mejo. Medtem lahko električne kitare odviješ, do kamor hočeš, tudi do 12, čeprav imaš možnost le do 10. Zagotovo pa pri akustikah naprej spustiš besedilo. Čez akustike se človek lažje dere oziroma se se mu ni treba dreti kot čez elektrike. Kot pevcu je z akustikami nedvomno lažje peti kot z elektrikami. Tam se moraš ves čas boriti za prostor, medtem ko pri akustiki malce povzdigneš glas in že vse preglasiš.

Dejali ste, da pesmi ne znate dvakrat odigrati na enak način, da radi ’odbluzite po svoje’, tako pa je vsak koncert edinstven. Je tudi med samim snemanjem bilo kaj improvizacije? Ste vse zaigrali v enem poskusu ali je bilo posneto v etapah?
Snemali smo pesem po pesem, nismo snemali na način koncerta. Načeloma pa je ideja bila, da pesem poskušamo odigrati v živo, prav zaradi tega "improdela", ki ga v živo zelo pogosto prakticiramo. Imaš neko formo pesmi, ki je fiksna, in potem imaš del znotraj te forme, kjer pustimo improvizacijo. Temu rečemo: “Če te ponese, lahko to traja.” Tega ne poskušamo omejevati. Medtem ko je kitic in refrenov toliko, kot jih je tam, kjer je solodel, vedno poskušamo pustiti prostor, da se lahko solist izraža, kolikor si želi. Dokler seveda to ni 14 minut dolga pesem, ker potem bi to šlo na eno stran vinilne plošče in bi morali izdati četverno ploščo. V primeru snemanja smo tako pri tem vseeno bili zadržani, v živo pa verjetno ne bi bili toliko.

Kako pa veste, da bo morebitna improvizacija delovala? V skupini se sicer že toliko časa poznate, da se razumete že tako rekoč brez besed.
Od nastopa do nastopa je drugače. Pri naši skupini mi je všeč to, da imam ob sebi res popolne glasbenike. Peter Dekleva, Denis Horvat, Buco, Hipi, to so res genialci. Tako da me ni strah. Ni pa nujno, da imajo na koncertu vsi vedno dober dan. Tudi sam ga nimam. In prednost skupine pred drugimi je, da v resnici potrebujemo okoli tri pesmi, da ugotovimo, kdo ima dober dan. Tega potem spustimo naprej, mu damo prostor – znamo se mu umakniti. Tisti, ki imamo pač slab dan, počakamo, da nam ta, ki ima dober dan, naredi dober dan. In potem šele začnemo z njim igrati. Z leti smo ugotovili, da je to dobra formula, čeprav ni formula, v resnici je zaupanje. S tem v resnici vsem egom damo možnost, da nastopajo. Koncertov imamo po navadi veliko, tako da prej ali slej vsak pride do tega, da ima dober dan. Če ga imamo pa vsi, je pa to za na ploščo.

Če je improvizacija toliko odvisno od vaših članov, je odvisna tudi od občinstva?
Mislim, da je občinstvo tako dobro, kot smo dobri mi. Tako kot se sam odzovem na druge člane, se tudi občinstvo odzove name ali kogar koli, je šesti član. Sicer se redko zgodi, vendar če imamo slab nastop, se mi zdi zelo hinavsko, da bi potem za to krivil občinstvo. Občinstvo je slabo samo, če smo mi slabo igrali, zdi se mi, da obratno ne gre. Vsi zelo radi igramo in nastopamo, zelo težko se zgodi, da v skupini s svojo dobro voljo nihče ne izstopa toliko, da bi še druge potegnil za sabo. Nikdar pa nisem bil oboževalec skupin, ki igrajo tako kot na plošči. Menim, da so to skupine, ki v resnici skrivajo svoje razpoloženje. Ne vem, ali to počnejo zavestno, vendar zdi se mi, da če vedno odigraš enako kot na plošči, pomeni, da si popolnoma neustvarjalen. Mislim tudi, da to ni pošteno do občinstva – potem si lahko kupi ploščo in jo posluša doma. Na koncertu je treba dati malo več kot na plošči. Ali pa malo manj. Samo, da ni isto.

Na akustičnih nastopih bolj pride do izraza vsebina, ljudje bolj poslušajo, se usedejo. Je občinstvo na akustičnih koncertih drugačno?
Menim, da je občinstvo isto, le da je v drugih razmerah in se mora drugače odzivati. Če imamo akustični nastop, potem občinstvo sedi. Eno gre z drugim – mi sedimo, oni sedijo ali pa mi stojimo in oni stojijo. Se mi zdi, da moramo biti enakovredni, tudi kar zadeva ples. Če se igra v stoje, ves čas zraven malo poplesuješ in tudi občinstvo poplesuje, medtem ko sedeč položaj vsaj pri kitarah dopušča, da si bolj natančen. Na akustiki lahko narediš več dinamike in potem postaneš bolj intimen, glasba občinstvu ne dovoli toliko pogovarjanja. Tišji smo, na akustiki delamo spuste do 0 decibelov, ko s skupino toliko “zlezemo dol”, mora biti občinstvo zelo mirno. Če se nekdo začne pogovarjati ali pa nekomu šepetati, bo to motilo nas in druge poslušalce. Zdi se mi, da se akustika bolj posluša, elektrika pa pleše. Trenutno vseeno najbolj pogrešam elektriko. Od promocije plošče 4K, oktobra 2019 s tremi razprodanimi koncerti v Centru slovanskih kultur v Ljubljani, smo odigrali samo še en električni koncert. Vmes je bilo precej akustičnih, koronskih nastopov z osmimi metri narazen, s pleksisteklom. Pogrešam znoj električnih kitar, da se naslonim na preznojenega Perota, da skupaj nekaj igrava, ne da bi vedela, kam naju bo to pripeljalo. Ampak bomo to zelo kmalu uresničili.

Pri akustiki obstaja neka ranljivost, ko je glasbenik bolj razgaljen pred občinstvom. Ste se tega navadili?
Če nam uspe utišati občinstvo, se pravi da prevzamemo toliko pozornosti, da se ljudje nehajo pogovarjati, smo že rešili koncert. Če nam to ne uspe, potem je akustika zelo slabo orožje za boj proti debatiranju. Z elektriko imaš manj takih težav, ker lahko pozornost dobiš na drugačen, bolj agresiven način, pri akustiki pa jo moraš na intimen način. Če dam primerjavo iz seksa: akustika je sporazumem spolni odnos, pri elektriki pa to kdaj ni. S tem, ko se daš bolj na glas, lahko utišaš ljudi, pri akustiki pa si zelo izenačen in se vsakogar sliši. Slišiš, če ti nekdo iz četrte vrste reče, da si kreten, pri elektriki lahko to vpije, slišali pa ga bodo trije okoli njega. Gre za naravno cenzuro – cenzuriraš z glasom koncerta. Sicer mi je všeč, da smo ena na ena, da tudi kdo kaj pokomentira. Razen če me hoče nekdo zasenčiti, to se po navadi ne obrestuje. Jaz imam vseeno mikrofon. Večina deklet je tam zaradi mene, ne zaradi njega. In mu to ob prvi priložnosti povem. To je moja supermoč, ki traja od ure in pol do dve na nastopu. Ne smeš pa ves čas posegati po njej, le če te hoče nekdo zasenčiti. To govorim za fante, dekleta to lahko naredijo, ni težave. Fantje pa ne – malo spoštovanja, prosim. Zato jih je verjetno tako malo na naših koncertih (smeh).

Že pred nastopom v Štihovi dvorani ste rekli, da je bilo veliko treme in malo spanca. Imate kaj treme pred 19. junijem, ko boste po dolgem času znova stali na odru?

Da, mislim, da je trema nekaj dobrega. Pravim, da so bili koncerti, ki so se zgodili brez treme, najslabši. Takrat smo šli, kot jaz temu rečem, s “predolgimi” na oder. To pomeni, da podcenjuješ občinstvo in precenjuješ sebe, ego je prevelik. Se mi zdi, da je trema “uravnilovka”, in je, če že merimo dolžino spolovila, dejanska mera, meter ni prirejen tako, da pokaže več, kot je v resnici. Glede na to, da je skoraj eno leto, odkar smo nazadnje stali na odru, je ta trema, češ “ali mi sploh še znamo to delati ali ne”. Sam mislim, da znamo, to smo že milijonkrat dokazali. Ampak ali je to čisto res? To bomo pa še videli. Temu pravim dobra trema – še vedno imamo spoštovanje do občinstva.

Zasledila sem, da letos v bistvu praznujete 15-letnico vaše skupine. Načrtujete kako posebno slavje?
V te obletnice verjamem toliko, kot verjamem v obletnice z dekleti – nikoli ne vem, kje bi začel šteti. Je to od prve vaje? Ker potem smo že skoraj polnoletni. Ali je od prvega špila? Ker potem imamo 15 let. Tu pride do menedžerskega oportunizma – obletnico narediš takrat, ko nimaš nič drugega povedati. Mislim, da imamo letos za povedati veliko stvari, obletnice za zdaj ne bo. Zdi se mi, da so obletnice malce precenjene. Zagotovo pa se zavedamo, da vsak dan nismo mlajši. Ker je skupina toliko časa zdržala skupaj, smo mogoče dosegli neko stopnjo modrosti, ki bo samo dobro vplivala na glasbo. Veselim se naslednjih 15 let, praznujem pa tako ali tako na vsakem nastopu.