Sedeži v Gallusovi dvorani so bili tokrat odveč. Peter Lovšin je ob praznovanju 40. obletnice svoje kariere kulturni hram izkoristil za rekonstrukcijo prostora, v katerem je osmi dan ustvaril rock.

Morda na razočaranje nekaterih je v triurnem repertoarju izostala prav v prejšnji povedi opevana skladba Osmi dan. To Lovšin hrani za Stožice in za Pankrte. V Cankarjev dom je svoje soborce iz 80. let prejšnjega stoletja povabil zgolj za dve skladbi, ki sta pokazali, da še niso za staro šaro. A bili so le delček mozaika, ki ga je sestavil Lovšin.

Tudi tokrat so prvo postavo sestavljali Španski borci, okrepljeni z Lovšinovim nekdanjim učencem Matejem Mršnikom na kitari, (članom Hamo & Tribute 2 Love) Denisom Horvatom za hammondom, Rikijem Zadravcem na harmoniki (ob skladbah Julita in Ukradeni spomini) ter člani skupine Super Action Heroes (na trobilih pri skladbah Preden pade mrak in Taka Taka ter pozneje za mikrofonom pri skladbi Briga me). Skupaj so krmarili skozi skladbe z desetega samostojnega studijskega izdelka Območje medveda, ki so bile vezivno tkivo med vsemi izleti "na drugo stran" - v dobre stare čase.

Tja se je Lovšin popeljal tudi s pomočjo Prismojenih profesorjev bluesa, ki so Lovšinovemu nastopu dali dodatni naboj energije. Zlatko Đogič, Miha Ribarič, Miha in Julijan Erič so Lovšinovo pozornost pritegnili na enem izmed nastopov v Bohinju. To je bil tudi razlog, da so le nekaj tednov pred predstavitvijo svoje druge plošče zavili še v Cankarjev dom in se med drugim skupaj z Lovšinom poklonili pred kratkim preminulemu očetu bluesa Chucku Berryju. S skupnimi močmi so nadgradili veliko uspešnico Johnny B. Goode (in jo po Lovšinovi zaslugi še malce poslovenili) do te mere, da so obiskovalci skupaj z njimi prepevali: "Dej, Đoni, dej. Dej še mal zaigrej!" Julijan pa je poskrbel še za najbolj atraktivne vložke večera, ko je znova igral kitaro z zobmi in se po svoji navadi spustil na kolena.

Ob bok Lovšina so se po dolgem času postavili člani Big Foot Mame (brez Grege Skočirja). Manjkal je tudi Miha Guštin - Gušti, a njegovo mesto je zapolnil njegov sin Kris, ki je odigral kitarski vložek pri skladbi Čist nor. "Rokenrol gre naprej. To je dokazala družina Guštin. Čeprav mama posluša r'n'b, sin igra rokenrol," se je pošalil Lovšin.

Bolj kot se je koncert približeval h koncu, bolj se je kulturni hram spreminjal v rokersko koncertno dvorano. Tako obiskovalci v parterju kot na balkonih so stoje pospremili uspešnice, kot so Čist nor, Hiša nasprot sonca, Še en krog, Moja mama je strela, Ko so češnje cvetele in Sam en majhen poljub.

Prav zadnja tretjina je pokazala, da Lovšin še vedno ni izvajalec, ki bi ga postavili v izložbo in ga mu odprli zastor ob vsaki (večji ali manjši) obletnici. Lovšin gre naprej. Nove skladbe postavlja ob bok ponarodelim uspešnicam. In užitek postavlja pred vse. Tudi če na račun nalivanja novega kozarca vina zamudi vstop v novo kitico Dobrega profesorja. Tudi to je Lovšin.

Spodaj si lahko vtise s koncerta lahko pogledate s pomočjo infografike in mejnikov v Lovšinovi karieri s pomočjo časovnega traka.