Oliver Dragojević letos praznuje že 50 let glasbene kariere. Foto: MMC RTV SLO
Oliver Dragojević letos praznuje že 50 let glasbene kariere. Foto: MMC RTV SLO
Oliver Dragojević
Oliver zatruje, da se bo vrnil na otok. Foto: MMC RTV SLO

Stari morski volk, ki se je rodil v Veli Luki na Kočuli, nato pa ga je uspešna glasbena kariera pognala v beli svet, nam je tudi zaupal, da se bo nazadnje zagotovo spet vrnil na svoj ljubi otok, kjer se bo v miru postaral. A do takrat bo minilo še precej časa, saj Oliver glasbe - prav letos je že 50. obletnica njegove kariere - še ne namerava obesiti na klin.

Pred poletjem, ki ga namreva prelenariti skupaj z družino, se bo ustavil tudi v ljubljanskih Križankah iz spet pripravil kar dva koncertna večera, na katerih bo postregel s svojimi starimi uspešnicami, nad katerimi smo - po njegovih besedah - Slovenci navdušeni bolj kot Hrvati.

Več o legendarnem hrvaškem pevcu, ki med vožnjo nikoli ne posluša svoje glasbe, pa si preberite v spodnjem intervuju!


Kako ste zadovoljni z odzivi na vaš zadnji studijski album Samo da je tu, ki ste ga izdali lani? Ste pričakovali več, manj?
Kar zadeva mene, oni poznajo s tega albuma že pet, šest pesmi. Običajno ena pesem postane uspešnica in druge ji sledijo, moji poslušalci pa jih poznajo že pet, to je super.

Od prejšnjega albuma Vridilo je, je minilo pet let. Zakaj tak premor? Se vam je zdelo, da niste bili pripravljeni na spet nove pesmi, ali je šlo za kaj drugega?
Imam že 30 CD-jev, morda celo več. Imam 20 studijskih albumov, lani sem izdal že 21. Mislim, da bi prav prišel premor. Preveč je pesmi, preveč je vsega.

Leta 2009 ste posneli duet z Alenko Gotar. Ali razmišljate o sodelovanju še s katerim drugim našim glasbenikom, morda z Janom Plestenjakom, ki je bil vaš gost lani na koncertu v Križankah?
Jaz in Plestenjak sva se o duetu pogovarjala že pred ... ohoho, kar nekaj leti. Dogovorila se nisva še nič, to je še vedno možnost. Sem pa že v preteklosti sodeloval s slovenskimi glasbeniki, Oto Pestner je bil z mano na splitskem festivalu, pa s Slavkom Ivančičem in drugimi. Če me kdo prosi, posnamem. Ampak mora pa biti dobra pesem.

V Križankah se boste ustavili tudi letos. Ali opažate razlike med slovenskih in hrvaškim občinstvom, imamo drugačen glasbeni okus, kar zadeva vaše pesmi?
Vi imate radi starejše pesmi, bolj jih poznate, na Hrvaškem pa je ravno obratno - tam imajo raje tisto, kar je v tistem trenutku na sceni. Morda je to zato, ker je tam mlajša publika, ki ne pozna tega, kar je bilo prej, Slovenci pa poznajo tudi Marijano, Trubadura, vse poznajo.

Veliko glasbenikov hvali edinstveno vzdušje v Križankah, ali tako čutite tudi vi?
Meni ste zdi, kot da je to nekakšna fešta. Kot festival, nekakšna tradicija, ima svojo težo. To je že navada.

Kje je za vas najbolj čarobno nastopati - v slavnih Carnegie Hallu, Royal Albert Hallu, Olympiji ali na domačih koncertih?
Težko primerjam, saj je Albert Hall športna dvorana, tam so tudi boksarski dvoboji, v Carnegie Hallu pa je samo klasika. Uspelo mi je torej priti tako v klasiko kot v industrijo, pa recimo kabaretno vzdušje v Parizu. Ne morejo se primerjati med seboj, vendar je v vseh nekakšen "high" občutek. To so dvorane, ki so v svetu znane, zato je drugačen občutek.
Jaz povsod pojem isto, samo zaprem oči in se počutim odlično. Edino, kar je različno, je, da imam na teh velikih koncertih v tujini tremo, doma pa ne.

Lani bi vaš koncert v londonskem Royal Albert Hallu skoraj padel v vodo, ker je ravno takrat izbruhnil vulkan na Islandiji, vendar ste ga vseeno izpeljali.
Mi bi lahko vse skupaj odpovedali in premaknili termin za pol leta, vendar bi potem padla v vodo vsa organizacija, vsi dogovori. Zato smo privolili na možnost avtobus, pa koliko bo trajalo, bo trajalo. Nazadnje smo bili v avtobusu dalj časa, kot v Londonu. 32 ur tja in 32 ur nazaj, to je 64 ur, v Londonu pa smo bili samo 55 ur!

Vašo 50-letno glasbeno kariero ste si želeli okronati tudi z nastopom v Sydneyju. Kako je s temi načrti?
Dogovori so bili uspešni, tam bom nastopil novembra letos. Ne veselim se nastopa zaradi Sydneyja samega, pač pa zaradi njegove kultne Opere, ta dvorana je zame pomembna, ne mesto.

50 let vaše glasbene kariere je že minilo, koliko jih še pride? Velikokrat ste namreč že potarnali, da vam petja in igranja še zdaleč ni dovolj, da pa vam že presedajo vse druge stvari, povezane s tem - predvsem mediji.
Kar se petja in igranja tiče, se temu nikoli ne bom odrekel. Presedlo pa mi je to, da moram ves čas govoriti o sebi ene in iste stvari. Včeraj sem bil v Zürichu, danes v Ljubljani, grem še naprej v Zagreb na neki sestanek, jutri v Split. Moram pripraviti čoln, da bo pripravljen do poletja, poleti ne bom počel nič, počival bom z otroki in ženo.

Se boste kdaj vrnili živet na otok ali se boste vseeno postarali na celini?
Vrnil se bom. Tistega miru ne more nihče poplačati.

Za konec pa še vprašanje, na katerega se glasbeniki običajno diplomatsko izvlečejo. Vaši oboževalci se pogosto sprašujejo: "Oliver ima toliko lepih pesmi, prav zanima me, katera pa je njemu najljubša od vseh?".
Yesterday (smeh). Yesterday Paula McCartneyja (spet smeh). Težko to rečem ... ne vem ... najljubša mi je ... res ne vem ... najljubša mi je Trag u beskraju!