Da je Tina Marinšek svoj angelski glas in nezgrešljivo pevsko interpretacijo vrsto let združevala v bendu Tabu, je splošno znano. Po razhodu s skupino, od katerega je minilo že skoraj desetletje, je ostala na prizorišču ter tu in tam namignila, da ustvarja in naj bomo potrpežljivi. Lanskega oktobra smo ga končno dočakali. Njen prvi solistični album Potovalka.

Z njim se na glasbeni zemljevid postavlja tudi kot tehtna avtorica. Ki ji še zdaleč ni vseeno, kaj poje. "Potovalka sem pravzaprav jaz. Tako bivam. In zdi se mi, da smo taki vsi, potujoči, od prostora do prostora, od ljudi do ljudi, od izkušnje do izkušnje. Obenem pa je album nekakšna glasbena bisaga, nabor mojih občutij, ki sem jih želela poslati v svet. Ko spakiraš potovalko in greš na pot, te to definira, kar imaš s seboj, ti je na voljo," pripoveduje Tina. "Kar zajetna je, ja, trajalo je nekaj časa, da sem jo napolnila. Najbolj intenzivno v zadnjih štirih letih. V Potovalki smo mi, sem jaz in moji ljudje, s katerimi sem jo ustvarjala."

"V besedilih sem včasih malo neizprosna. Rada špiknem. Vem, da gre to komu morda na živce, a taka sem. Nekaterih stvari ne morem spregledati. Glasba mi omogoča prostor, da to izrečem, in pri tem se ne omejujem."

Tina v studio prihaja z majhno zasedbo (Daniel Vezoja, Dejan Slak Sleyk in Marko Grubar), s katero bodo pesmi zazvenele drugače kot na albumu. "Izbirali smo druge instrumente, dali več prostora glasu. Jaz bom tudi igrala, ne le pela. Vse skupaj bo nekoliko slečeno. Poletna Potovalka torej, napolnjena s poletnimi oblačili," se nasmeje. "Glasba je živ organizem, vedno bo zazvenela drugače, vsaka izvedba je različna, ker smo mi vsakič malo drugi, drugačni."