Zgodba, ki se je začela dogajati, ko so se Nick Hogson, Nick "Peanut" Baines in Simon Rix še kot enajstletni fantiči srečali v istem razredu katoliške srednje šole St. Mary's, se je s poznejšo seznanitvijo z Andrewom "Whiteyjem" Whitom in Rickyjem Wilsonom razpletla v še eno zgodbo o uspehu iz Leedsa, imenovano Kaiser Chiefs. "Mi smo bili od leta 2000 pa vse do 2004 precej neuspešni. Po državi smo potovali v kombijih in avtomobilih. Sami smo si nosili opremo in igrali pred nikomer. Najhujši nastop, ki smo ga imeli zunaj Leedsa - ampak nam je bil kar všeč -, je bil v kraju Lincoln, ki je okoli 60 milj (okoli 98 kilometrov op. a.) stran od Leedsa. Dve osebi sta prišli na nastop in eden izmed njiju je vmes zaspal," se je o začetnem preigravanju za MMC spominjal Rix.

Po preboju s prvencem Employment so skromni ambasadorji postpunka in novovalovske energije pozneje med drugim v neutrudnem ritmu izdali tri albume v štirih letih.

Vendar, kot je dejal Rix za MMC, je prišlo za tem obdobje, ko se jim življenje na turneji in v snemalnih studiih ni zdelo več razburljivo. Odšli so na triletni odmor, ki je pravzaprav trajal le pol leta, je pojasnil Rix, in se vrnili z novim albumom The Future is Medieval (kot so ga poimenovali za evropski trg) oz. Start the Revolution Without Me (kot so ga poimenovali za ameriški trg).

V okviru nove turneje se bodo prvi konec tedna v avgustu (med 3. in 5. avgustom) ustavili tudi v Sloveniji, natančneje v Vinici na festivalu Schengenfest.

Pred prihodom smo izmenjali nekaj besed z basistom skupine Simonom Rixom. Pogovor si lahko preberete spodaj.

Napoved vašega prihoda v Slovenijo, natančneje na Schengenfest, je povzročila precejšnjo osvežitev v glasbeni ponudbi poletnih festivalov na naših tleh. Schengenfest sicer ni nič podoben - na primer Glastonburyju. Kako to, da ste se odločili za igranje na manjšem in hkrati vam še neznanem prizorišču?
SR: Kolikor vem, je to vaš največji festival, zato je tudi dovolj velik za nas. Takšni nastopi (kot bo na Schengefestu op. a.) naredijo celo glasbeno izkustvo bolj razburljivo. Odločitev, da igramo na nam še neznanih prizoriščih, je stvar dogovora, ki smo ga sklenili znotraj skupine. Mi smo pozabili vse, kar smo počeli med letoma 2008 in 2009. Namreč tako smo se navadili na ritem in vibracijo nenehnega življenja na turneji, da se nastopov v omenjenem obdobju niti ne spomnimo. Zato smo si rekli, da bi bilo super nastopiti še v kakšnih drugih krajih - takšnih, kjer ne nastopajo vsi. Ti so lahko na koncu tisti najboljši.

To me je zdaj spomnilo na en poseben nastop, ki je bil na koncu zelo dober. Igrali smo v mestu Tromsø - gre za kraj na severu Norveške. Skratka, je v arktičnem krogu: v coni, kjer je 24 ur na dan sonce. Zato je še ob dveh zjutraj dan. To je bil čudovit kraj, kjer smo igrali. Na koncu si zapomniš nastope, kjer vidiš nekaj novega in zanimivega. To je tudi razlog, zakaj smo nastopali v Estoniji in Latviji. Želja po razburljivosti nas vodi v Slovenijo. Prvič se bomo podali tudi na Novo Zelandijo in tako nadaljevali z obiskovanjem krajev, kjer še nismo nastopali.

Kaiser Chiefs ste se vrnili na glasbeno prizorišče ob vzponu plesne in elektronske glasbe? Kaj žene naprej skupino s strunami in palicami v rokah, da še vedno pride med svoje oboževalce in odigra svoj repertoar?
SR: Sami smo bili zelo srečni med letoma 2004 in 2005, ko nam je uspel preboj, saj so bili med poslušalci še posebej iskane in oboževane kitarske skupine. In mi smo bili na začetku te vrste. Vsi so imeli radi naš bend. Bilo je bolje, kot smo si lahko sploh zamišljali. Ampak ljudje se ta hip bolj zanimajo za r'n'b in plesno glasbo - kar tudi kraljuje po lestvicah. Toda tu gre za trenutno modo in cikle. Še vedno pa so številni, ki imajo radi našo skupino in glasbo. Še vedno obstajajo kraji, kjer cenijo glasbo, v kateri prevladujejo kitare. To smo spoznali, ko smo bili na nastopih po Portugalski in konec lanskega leta v Italiji. Še vedno so ljudje, ki uživajo v naši glasbi. Mi uživamo z njimi.

Odmor, ki ste si ga vzeli po končani zadnji turneji in med ustvarjanjem novega albuma (z dvema različicama: za ameriški in preostali trg), je bil hkrati tudi test za vaše pretekle skladbe. Zakaj ste se pravzaprav odločili, da odidete na odmor po uspešnem obdobju med letoma 2004 in 2009?
SR: Potrebovali smo odmor, ker smo bili na vrhu toliko časa, da smo potrebovali čas za zbistritev svojih misli in da znova najdemo motivacijo. Vedno ponavljam, da je treba skrbeti, da so stvari, ki jih počneš, razburljive. Mi smo dosegli neko točko - čeprav smo delali dobro: od snemanja v studiih, izdajanja albumov, nastopov po festivalih in se hkrati uživanja v tem - ko smo se začeli počutiti malce oholo in nemotivirano. Napočil je čas za odmor. Sicer smo bili na oddihu samo šest mesecev. Nato je prišla ideja za nov album, The Future Is Medieval in to je postal naš novi navdih. Začeli smo razmišljati, kako bi lahko izdali album na nov način, kako bi lahko pisali nove skladbe ... Nato smo delali in snemali, delali in snemali. Vmes smo se ukvarjali z našo spletno stranjo in veliko delali v ozadju - skriti pred očmi javnosti: predvsem smo se ukvarjali z načrtovanjem in razmišljanjem o prihodnosti. Nato pa, ko smo imeli dovolj skladb, je napočil čas, da smo se vrnili.

Če pogledate malo nazaj: kakšna je bila pot od 'mučenja' s preigravanjem začetnega materiala do danes?
SR: Ja, gre za težko delo. Nekatere skupine imajo veliko sreče pri tem, za druge pa je precej težko delo. Mi smo bili od leta 2000 pa vse do 2004 precej neuspešni. Po državi smo potovali v kombijih in avtomobilih. Sami smo si nosili opremo in igrali pred nikomer. Najhujši nastop, ki smo ga imeli zunaj Leedsa - ampak nam je kar všeč -, je bil v kraju Lincoln, ki je okoli 60 milj (okoli 98 kilometrov op. a.) stran od Leedsa. Dva človeka sta prišla na nastop in eden izmed njiju je vmes zaspal. Na začetku je treba vložiti veliko truda za prazen nič: delaš dve službi in še vadiš. Ampak na koncu se izplača.

Z vašim novim albumom pa ste storili še nekaj: pridobili ste še več materiala za ustvarjanje koncertnega repertoarja. Med drugim pa ste izdali tudi kompilacijo Souvenir pred kratkim.
SR: V zadnjih osmih letih smo imeli precej singlov - zbirko impresivnih skladb, zato smo se odločili, da jih spravimo skupaj na eno mesto. Hkrati se tudi bahamo - malce. Imeli smo tudi nekatere nove skladbe, ki jih nismo želeli preveč zadrževati zase. Mi radi nov material izdamo čim prej. Tako da je bila to priložnost, da smo med poslušalce poslali nove skladbe, brez novega albuma. Hkrati pa je Souvenir priložnost, da slišite vse naše pretekle velike skladbe na enem mestu.

Od vašega prodora pa ste postali znani še po eni stvari, in to je po sodelovanju s priznanimi producenti. Po kakšnem ključu jih izbirate?
SR: Z vsakim se pogovorimo, kaj nam ima ponuditi. Na tem zadnjem albumu so imeli toliko skladb za snemanje, zato smo vedeli, da potrebujemo več kot samo enega človeka za producentsko mizo. Drugače bi vse zvenelo preveč podobno. Povezali smo se s Tonyjem Viscontijem - on je dober producent še iz "stare šole". Pozna veliko veliko dobrih zgodb še iz sodelovanja z Davidom Bowiejem in Johnom Lennonom. Zelo dobro smo se imeli. Ampak moram priznati, da je moj najljubši producent na zadnjem albumu Ethan Johns. On je delal s Kings of Leon in podobnimi izvajalci. Že z njegovo navzočnostjo na snemanjih, se njegova vibracija vtisne v bend. In mi smo prvič igrali skladbe v istem prostoru - tudi Ricky je pel poleg. Kar smo posneli, je pristalo na albumu. Vse smo delali sočasno. Ker ljudje vedno trdijo, da smo boljši v živo kot na albumu. Zato smo se odločili, da naredimo nekaj dobrih posnetkov v živo in Ethan je bil prava oseba za to nalogo.

Med branjem vaših preteklih intervjujev ne moremo mimo tega, da je najpogostejše vprašanje: kdo je Ruby. Pogosto odgovorite, da če kdo pozna kakšno Ruby, je potem skladba o njej. Ste imeli kakšno dilemo na začetku, kako boste odgovarjali na to vprašanje? Namreč mnogi pogosto okoli svojih skladb napletejo osebne zgodbe in jih tako personalizirajo. Kako to, da vi niste?
SR: No, ... To je zgodba o dekletu ali dekletih ... Ampak nočemo ... Ne vem. To je Rickyjeva pesem, zato vam bo on moral odgovoriti na to vprašanje.

Koliko osebnega izkustva pa drugače vnašate v svoja besedila?
SR: Veliko. Trudimo se - zato smo si tudi vzeli toliko časa za odmor - ker se trudimo pisati o vsakdanjem življenju, družbi in podobnih stvareh. Ko si na turneji, si pravzaprav v enem mehurčku, kar se tiče pisanja pesmi. Nikogar v bistvu ne zanimajo hoteli in letališča, ki jih obiščeš, ker se nihče ne more s tem načinom življenja poistovetiti. Zato smo radi prisotni v vsakdanjem življenju. Precej osebnih izkušenj smo vnesli še posebej v skladbe iz prvega albuma, ker smo ga snemali, ko smo še vsi imeli službe. Prav tako pa črpamo iz pogovorov z drugimi ljudmi, prisluškovanja pogovorov drugih - recimo na vlaku. Torej iz izkustva drugih.

In glede na to, da Otok praznuje te dni in vi pogosto pišete besedila o tem, kaj se dogaja okoli vas. Ne moremo mimo vprašanja, ali ste morda kdaj razmišljali, da bi posneli kakšno skladbo o kraljici?
SR: Imamo različne poglede glede politike. Nekaterim v skupini je všeč kraljeva družina, medtem ko ji drugi niso preveč naklonjeni. Zato se skušamo izogniti politiki. V naših skladbah lahko slišite veliko komentarjev na družbeno dogajanje - takšni sta na primer skladbi I Predict A Riot, Never Miss A Beat. To so skladbe o družbi in aktualnem dogajanju v njej. Drugače pa se trudimo, da smo, kolikor se le da, politično nepristranski.