So pa nekaj mesecev od izdaje svojega četrtega albuma, naslovljenega Landings, prav gotovo polno zasedeni - nastopili so na koncertu ob 20. obletnici oddaje Izštekani, kjer so premierno predstavili novi singel The Little Love Pretender, v četrtek so turnejo Landings odprli s koncertom v Gala hali, 20. decembra pa koncertirajo še v novomeškem Lokal Patriotu.

S peterico iz Kranja - natančneje, pevcem Tomažem Štularjem in bobnarjem Martinom Pogačnikom - smo se pogovarjali o novem zvoku, željah za prihajajoče leto in - neizogibno - kako lahko alternativa prodre v mainstream.

V kakšno smer ste šli z novim albumom? Je čutiti kaj večjih sprememb v zvoku?
Tomaž: Seveda. Album Landings bo prinašal kar nekaj sprememb. Razlog je seveda šesti član, ki je kot zunanji sodelavec pripomogel k drugačnemu pristopu in delal z analogno opremo. Hkrati surovost, prepojena z goloto, po drugi strani pa nedefinirana umazanija. Zelo lepo se to sliši v pesmi Little Love Pretender, kjer na vokalu v kitici ni dodanih učinkov, gre za čisti surov zvok iz studia in prav to mu daje - poleg plavajoče kitare in klavirja - neko iskreno noto. Pesmi na albumu pa odražajo delo skupine v zadnjem obdobju in bo najbolj zrel album, kar smo jih naredili do zdaj.
Martin: Smer brez komplikacij. Na zvoku pa se zagotovo pozna, da smo prvič mešanje zvoka zaupali nekomu, ki ni znotraj The Tide - to prav gotovo prinese svežino.
Ali na vas vplivajo trenutne smernice v glasbi? Če da, do kakšne mere?
Tomaž: Nekaj malega pri vsakem posamezniku gotovo, ne pa toliko, da bi se to odražalo v naši glasbi. Nismo pa skupina, ki bi iskala trendovske smernice v glasbi in se na ta račun hotela prebiti bolj v ospredje. Treba se je zavedati, da ni recepta, kar obstaja, je čisto ustvarjanje znotraj skupine. Mislim, da je kopiranje in iskanje aktualnih popularnih prijemov totalno neiskreno do samega sebe, kaj šele do občinstva.
Martin: Pri skupini, kot smo The Tide, kjer vsak naredi svoj del avtorsko, res vse vpliva na glasbo. O merah pa težko rečemo. Nekje več, nekje manj ...
V zadnjem času ste malce bolj prisotni na slovenski glasbeni sceni - imate kar nekaj koncertov, bili ste del REM-predelav, pa del Izštekanih ... Čemu pripisujete dejstvo, da se vam je "končno odprlo", če se lahko tako izrazim?
Tomaž: Prisoten si toliko, kot drugi hočejo. Mislim, da sta tako projekt REM kot Izštekanih 20 neka realna ocena dobre glasbe, kjer te ne povabijo zato, ker imaš dobre zveze, ampak zato, ker te očitno nekdo ceni. Mislim pa, da The Tide še zdaleč nismo dosegli tiste meje in mogoče je nikoli ne bomo. Položaj na glasbenem trgu v Sloveniji se podira bolj, kot mislimo - postali smo berači in hkrati donatorji klubom. Zato fraza "končno odprlo" ni na mestu, ker se nobenemu kaj preveč ne odpira. Vse je nekako sivo, še dobro, da je tukaj glasba, ki obarva to sivino in da ljudem nekaj pozitivnih vibracij.
Kaj si želite v prihajajočem letu glede svoje glasbene poti?
Tomaž: V letu 2014 želimo, da bi radijski uredniki še naprej tako pogumno vrteli slovensko glasbo ponoči, da bi nam Sazas pridno nakazoval poštene vsote denarja, da bi bili nastopi v klubih vsaj za dvakratne potne stroške in da bomo ohranjali sarkazem, ki ga premoremo, saj je svet le tako lepši.
Martin: Da bi lahko vsi člani normalno živeli le od naše glasbe. Od česa, pa niti ni važno ... koncertov, avtorskih pravic, pisanja komadov drugim skupinam ... kar koli.
Kaj bi bil največji dosežek za vas v slovenskem glasbenem prostoru? Vrtenje tudi na komercialnih radijih? Razprodani večji koncerti? Kaj drugega?
Tomaž: Evropska turneja z zaključnim koncertom v Zagrebu. Vse, kar si omenila, je prvi pogoj za uspeh, ampak mi se o tem ne sprašujemo, smo prerasli podobna vprašanja. Še vedno je največji dosežek narediti dobro pesem, od tu naprej je vse posledica te stvaritve. Bolj je zahtevna, nenavadna, manj bo predvajana in uspešna. Žal je to resnica komercialnih radiev.
Če bi snemali duete, kdo vam od slovenskih izvajalcev najbolj ustreza za tovrstne projekte?
Tomaž: Nimamo velikih izkušenj z dueti, razen Carry On s Tino Marinšek. Na albumu bo še en duet z odlično pevko poljskega rodu, Emillio. Namen dueta je, da svojo pesem preoblikuješ, ji dodaš nekaj več, a samo toliko, kot dopušča pesem. Res, da do nedavnega nikdar nismo iskali gostov, to preprosto ni prišlo na dnevni red. Do sodelovanja lahko pride le, če pesem to dopušča, da ni na silo in v smislu, da te bo sodelovanje z nekom porinilo v ospredje v medijskem prostoru. Mora biti spontano, iskrivo in zanimivo. Mogoče bi osebno prej razmislil o sodelovanju z moškim pevcem, saj predstavlja drugačen izziv.
Opažate kake spremembe na slovenski glasbeni sceni? Kaj presežkov?
Tomaž: Presežki so, a se ne morejo predstaviti, pokazati. Zagotovo obstajajo biseri, ki imajo jasno določeno poslanstvo, a žal nimajo medijskega prostora, koncertov in posledično težko zdržijo prve poporodne krče. V desetih letih smo igrali z ogromno izvrstnimi skupinami, ki pa jim je žal pošla volja.
Martin: Seveda so presežki, le opaziti jih je težko, ker se slovenska glasbena scena načrtno sesuva na raven pod ravnjo.
Kako pomembno se vam zdi, da imate na vsakem albumu kako res nalezljivo pesem, hit potencial?
Tomaž: Med ustvarjanjem ne razmišljamo zavestno o tem. Tudi kaj je danes hit, bi se dalo pogovarjati. Mislim, da The Tide še vedno delamo nalezljive pesmi, ne pa hite. Če bi hoteli narediti hit, bi morali razmišljati platonsko, enosmerno in brez širine. Neke vrste glasbena prostitucija bi rekel. Stranke pa so komercialne postaje.
Martin: Lagal bi, če bi rekel, da to ni pomembno. Meni osebno je važno, da si lahko sam svoj album dam v avtu gor in navijem do potresa.
K. S.