Glasbenica že zadnjih nekaj mesecev izdaja single s svojega najnovejšega albuma 3811. S pesmimi pripoveduje zgodbe žensk: voznice taksija, humanitarne delavke, mame samohranilke, 60-letne ženske, ki ne zna brati ... Največji vpliv pa je dosegla ravno z najnovejšo, ki jo je izdala ravno v času, ko se Kitajska začenja spoprijemati z nasiljem in nadlegovanjem na podlagi spola.

Junakinja pesmi nastopa pod psevdonimom Šjao Džuan – gre za generično ime, ki ga oblasti včasih nadenejo žrtvam družinskega nasilja. "Izbrišite naša imena, pozabite na naš obstoj, da se enaka tragedija nadaljuje in ponavlja," v skladbi, s katero se naveže na nekatere izmed najbolj znanih kitajskih primerov nasilja nad ženskami, poje Tan.

Nadaljuje z besedami, da moški uporabljajo svoje pesti, bencin in celo kisline ter da ženska telesa stlačijo v kovčke ali jih pospravijo v skrinje na balkonu. Neposreden jezik, ki ga ena najbolj priljubljenih pevk uporablja v poppesmi, tovrstne tabuje potiska na plano in neposredno pod žaromete. Ob izidu singla so na dan prišli tudi številni novi primeri tovrstnega nasilja na Kitajskem.

Oboževalci glasbenice so izrazili skrb, da bodo zaradi izbire tematik njene pesmi cenzurirane, zato so na družbenem omrežju Weibo začeli akcijo, ki so jo poimenovali "Tan Vejvej je v besedilih pogumna", ki je naletela na ogromen odziv.

Pomemben korak naprej za kitajsko družbo

"Še nikoli se ni zgodilo nič podobnega," ob izdaji pesmi pojasnjuje kitajska feministična aktivistka Šjong Džing. "Sicer ne moremo pričakovati, da se bodo zaradi pesmi zgodile korenite spremembe, ampak je pa zanimivo opazovati izid same skladbe – ne morem si predstavljati, da bi se kaj takega zgodilo pred tremi ali petimi leti."

Po poročanju britanskega Guardiana uradne statistike sicer ni, kitajska anketa iz leta 2010 pa razkriva, da je 24,7 odstotka poročenih žensk izkusilo takšno ali drugačno obliko nasilja v družini. Kitajska je leta 2015 sprejela nekatere zakone, s katerimi to poskuša zajeziti – med drugim lahko zaradi družinskega nasilja oseba v zaporu preživi do dve leti oziroma do sedem, če je žrtev resno poškodovana ali celo umre.

Aktivistka ob tem poudarja še, da si ženske želijo poiskati pomoč, a je to zanje zelo zahtevno.