Iz Bele krajine prihaja svež glasbeni piš – trap raperski trio Klinci. 24-letni Maj Gajić, Črt Kočevar in Marko Lakner, ki sicer ustvarjajo pod vzdevki Majki SWAT, Princ Haski in Laki, se poznajo že od jaslic, na skupno glasbeno pot pa so se podali pred šestimi leti. Letošnjo zimo so končno ogreli s prvim studijskim albumom, ki so ga preprosto poimenovali FRENDI. "To je naš osebni dnevnik prijateljstva," je pojasnil Laki, tisti z največ sreče (lucky v angleščini pomeni, da ima nekdo srečo). Glasbo, ki so jo ustvarjali skupaj, je oklical za terapijo, s tem albumom naj bi po njegovem premagali veliko demonov in negotovosti, postali so "malo starejši Klinci".

"Dejansko smo prvi Belokranjci, ki delajo avtorsko glasbo v avtohtoni belokranjščini," je poudaril Majki SWAT in dodal, da gre za edinstveno delo na sceni, saj niso podobni nikomur. Pomembno jim je, da svojo regijo postavijo na glasbeni zemljevid. "Ugotovili smo, da smo avtsajderji, vendar smo si to vzeli kot znak moči," je še pristavil eden izmed "pionirjev metliške boy band scene", ki zagovarja, da se glasbe ne sme delati šablonsko.

Čeprav imajo trenutno sceno radi, se z njo v 90 odstotkih ne strinjajo, poskušajo ustvariti antitrend. "Klinci so pa celota vsega, kar smo pobrali iz različnih segmentov življenja, ki nas naredijo nas. Ljudje smo skupek nekih vplivov, a pomembno je, da si ti upaš biti ti, da ugotoviš, kdo bi rad bil in kaj bi rad delal," je še povedal Laki. "Pet tisoč let smo čakali na to, da ljudje prepevajo zraven, znajo besedilo in se jim ob naši glasbi dogaja. To mi je najlepše. Tako veš, da delaš nekaj konkretnega," je še rekel Princ Haski, in tako razložil, da je razlika med koncerti, ko albuma še ni bilo, in temi po izidu – nastopili so tudi v ljubljanskem Channelu Zero – velika.

Več o "prvem dnevu", dvoreznem meču sodelovanja, blagoslovu podpornice, "rockstar" trenutku, iskanju iskrice upanja, "hypanju brata", o tem, kako nanje gledajo Belokranjci, o tarči na sebi, gangsterjih in SWAT-u, izravnavnanju toksičnih delov osebnosti, vzbujanju občutka svobode, "sešivanju" besedil, iskanju svoje resnice, naravnem toku nastanka skladb, o odkrivanju Toma Cruisa v sebi, nemogočem begu pred "tipi iz špegla", o tem, kako noben album ni samo glasbenik, o kreativnem diktatorstvu, ljubezni na koncertu, o nabojih oziroma novem materialu in prihajajoči svetovni dominaciji Klincev, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Klinci se poznate že od otroštva, uradno pa ste se na glasbeno pot podali leta 2016. Po šestih letih je končno izšel tudi vaš prvi studijski album FRENDI. Kakšen občutek je pospremil ta dosežek?
Maj: Razbremenitev.
Marko: Končno smo ga izdali. Dolgo časa smo sedeli na temu albumu, nastajal je dve ali tri leta. Na neki točki je bilo že malo dvomov, ali nam bo sploh uspelo. Čeprav smo glasbo ustvarjali že prej, smo si zdaj, ko smo album izdali, nekako rekli, da je to prvi dan, zdaj smo na sceni.
Maj: V bistvu smo začeli od začetka, teh zadnjih šest let nič več ne pomeni. S FRENDI se je začelo, to je prvi korak in zdej gremo sam še navzgor.

Ste proslavili?
Marko: Seveda, kot se spodobi, pa ne samo enkrat.
Maj: Mi še preveč slavimo, to je težava (smeh).
Črt: Sproti smo že slavili, z vsako pesmijo, potem pa še enkrat za vse skupaj.
Marko: Vedeti morate, da je bilo treba posneti več pesmi kot 13, kolikor jih je prišlo na album ...

Že dolgo se družite in skupaj ste med drugim izkusili tudi stres odraščanja. Kako je s tesnimi prijatelji sodelovati tudi poslovno?
Marko: To je dvorezen meč. Po eni strani je zelo lepo in dobro, ker se tako ali tako ves čas družimo, tako pa se ni treba posebno dogovarjati, da gremo delati nekaj za Klince. Po drugi strani je velikokrat težava, ker druženje ostane le druženje in se zato ne naredi tistega, kar bi se moralo.
Maj: Vendar ima cela ekipa isti cilj. Vedno se med sabo najdemo in na koncu vse rešimo.

Katera je vaša najljubša dogodivščina, anekdota?
Marko: Težko izpostavim eno dogodivščino, ker jih je bilo toliko.
Maj: FRENDI kot totaliteta so ena velika dogodivščina. To je naš osebni dnevnik prijateljstva. Ker smo ista generacija, smo bili že v jaslicah skupaj, naši starši se poznajo.
Marko: Črt in moji so tudi bratranci, to je tudi družinska zadeva. Že od prvih rojstnih dni smo skupaj.
Črt: Ena izmed mojih najljubših dogodivščin je ikonični trenutek, ko si je Laki na koncertu razsekal roko. Medtem ko so mu jo povijali, je on nastopal dalje, ne glede na to, da mu je lila kri.
Maj: Morali so ga šivati. Med koncertom.
Črt: In potem smo šli še “feštat”. Naslednji dan pa smo le morali iti v UKC.
Maj: Naslednji dan smo imeli snemanje za videospot pesmi Sa Strane in na nanj zamudili okoli pet ur.
Črt: Zato ima Laki v njem povito roko. To ni rekvizit, za tem je zgodba. Čeprav kaže, da uživa, ga je vsakič, ko je vzdignil roko – ko rapaš veliko delaš z rokami – zabolelo.
Marko: To je bil tak "rockstar moment".

Maj: Na tem koncertu smo sicer imeli tudi en “incident”, ko je zelo drzno dekle prišla na oder in “blagoslovilo” občinstvo s svojim oprsjem. To se nam je že na dveh koncertih zgodilo. To vzamem kot kompliment, zmotilo me je le to, ker sem videl samo njen hrbet.
Marko: Ampak važno, da so ljudi to videli.
Maj: Pošteno je, da tudi vsi drugi vidijo. Ne morem biti sebičen. Mislim, da je zame hotela samo najbolje.
Marko: Če bi vsi mi videli, bi nas verjetno zmotilo pri nastopanju.

V pesmi Volki iz teme v besedilo pravite: “hypam (spodbujam op. a.) brata, če ga vidim zmagat”. Je to bistvo pravega prijateljstva?

Marko: Zagotovo. V skladbi Volki iz teme je tema to prijateljstvo in “struggle”. Narejena je bila v času, ko smo se med pandemijo covida-19 sami pri sebi spopadali z različnimi težavami – bili smo zaprti, malo je bilo “deprice”. To prijateljstvo nas je držalo gor, glasba, ki smo jo skupaj delali, je bila neka vrsta terapije.
Maj: Včasih, ko si potrt, je težko najti tisto majhno iskrico, ki ti daje upanje. Ampak mi smo se zavestno odločili, da bomo vse svoje upe polagali v to eno malo iskrico, zato ker se nam je zdelo vredno.
Marko: Ko mogoče eden izmed nas tega nima, ga druga dva dvigneta. To je super.
Črt: Na tej sceni ni tako samoumevno, da se veseliš, če vidiš svojega brata zmagati. Glasba je taka vrsta posla, kjer nekomu lahko uspe pred tabo iz neznanih razlogov in ni nujno, da je, ko ti nekdo reče, da ti privošči, to res. Predvsem v hiphopu je med izvajalci na sploh več tekmovalnosti, nekateri si res preveč privoščijo. Tu je še bolj pomembno, da “hypaš svojega brata”.
Maj: Nočeš polivati bencina po tej negativni emociji, ampak hočeš iti od nje stran. Tako lahko na uspeh svojega prijatelja gledaš kot na svoj uspeh.

Predstavljate Metliko in Belo krajino, zdi se vam, da je tamkajšnja glasba v ozadju slovenske glasbene scene. Kako je ustvarjati glasbo v svojem narečju?
Maj: Mi smo dejansko prvi Belokranjci, ki delajo avtorsko glasbo v avtohtoni belokranjščini. Za nas je to naravno – že v kodeksu hiphopa je zapisano, da se moraš v pesmih izražati tako kot govoriš v resnici, da daš realno prezentacijo sebe. V našem narečju so besede malo drugačne in se tudi drugače naglašujejo. Poudarek je bolj na prvem zlogu, za rimo pa je dobro da je na zadnjem.

Črt: Malo bolj zahtevno je.
Maj: Ko smo ugotovili, kako se to dela na način, da za nas deluje, se nam je zdelo, da je morda to še boljše, ker tako iz tega dobiš specifičen zvok. Mislim, da je to edinstveno delo na sceni, da nismo podobni nobenemu drugemu.

Občutite malo pritiska, da ste “frontmeni” Bele krajine?
Marko: Mislim, da ni pritisk.
Maj: Bolj je ponos. Ne vem, če vsi Belokranjci na nas gledajo na tak način. Predvsem starejši so ignorantni do hiphopa, mlajši pa nas spoštujejo zaradi tega in nas spodbujajo. Radi imajo, da jih mi predstavljamo.
Marko: Mogoče nas hočejo videti zmagati.
Maj: Gre za odgovornost, da iz tega naredimo največ. Mislim, da smo kar ignorirana regija v slovenski industriji zabavništva, da se nas premalokrat omenja. Velikokrat rečejo samo Dolenjska, a mi nismo Dolenjci, mi smo Belokranjci. Je razlika. Mislim, da je tudi za nas pomembno, da našo regijo postavimo na zemljevid.

Zase pravite, da ste serijsko samozavestni, vaš princip delovanja je “al nas voliš al nas mrziš, o nas boš razmišljal v vsakem primeru”. V pesmi Khabib Nurmagomedov pravite: “Vsi se nam čudijo, kak se ne skurimo, mislijo, da samo glumimo, nč se ne žurimo, nč ne bunimo, premalo bluzimo”. Kako se spopadate z morebitnimi kritikami in zahtevami?
Marko: Zadnje čase res bolje, seveda pa nas je na začetku to mučilo. Če se v takem malem okolju odločiš rapati, to ni ravno nekaj, kar je normalnega, česar bi se vsak lotil. V tem primeru smo bili v manjšini in tako hitro daš tarčo na sebe. Mislim, da smo to, da smo drugačni v zadnjem času nekako sprejeli. To, da delamo nekaj, kar tam nihče drug ni, smo vzeli za našo prednost.

Maj: Ugotovili smo, da smo avtsajderji, vendar smo si to vzeli kot znak moči. Nismo kot drugi, poskrbeli bomo, da bo to, kar smo mi, “kul”. Z leti se sprijazneš s tem, da moraš, če se ukvarjaš z nečem takim v malem mestu, kjer naj bi te vsi poznali in mislili, da ti lahko rečejo, kaj in kako moraš delati, sam pri sebi razumeti, da oni nimajo pojma. Ne morejo predstavljati tvojega kreativnega izražanja s tem, ko ti dajejo nasvete. Preprosto se na njih ne smeš ozirati, osredotočiš se na sebe in poskušaš verjeti, da bo resnica najboljši možni rezultat.

Nasprotujete cenzuri, bistvo Klincev je svoboda. Stremite k svežini in edinstvenosti, namesto “gangsta” hiphopa ste se zatekli k izrazu SWAT –specialna policija – ki ga v skladbah večkrat omenite. Od kje ideja za to?

Marko: Ves čas smo želeli biti nekaj nasprotnega – v Beli krajini se nihče ni ukvarjal z rapom in hiphopom, mi smo se tega lotili. Vedno smo šli v drugo smer. Ugotovili smo, da v rapu – morda je malce klišejsko – vsi želijo biti na nek način gangsterji. Tako smo si rekli: “Dobro, vi bodite gangsterji, kaj pa je popolno nasprotje gangsterja?” Prišli smo do tega, da je to policija, a ne prometna, ampak tista, ko skačejo s helikopterja in podobno – SWAT.
Črt: Mi gremo lovit gangsterčke po slovenski sceni (smeh).
Maj: To je eden izmed mnogih načinov, kako nasprotujemo sceni. Imamo neko vizijo, kje bi ta morala biti in kam bi se morala premikati. Čeprav imamo to sceno radi, se z njo v 90 odstotkih ne strinjamo. SWAT je kot neka reprezentacija tega, da smo mi ekstremistična kontra vsemu temu, kar je tukaj sprejeto. Poskušamo ustvariti antitrend.

Od kod izhajajo vaši nadimki Laki, Princ Haski in Majki SWAT?
Marko: Moj nadimek je Laki, ker me vsi kličejo Laki.
Črt: Njegov priimek je Lakner. Nekaj je na temu (smeh). Je pa res lucky (ima srečo, op. a.)
Marko: To je res. Mislim, da sem zaradi tega vzdevka postal lucky.
Črt: Manifestiral si ga v vesolje.
Maj: Rojen si pod srečno zvezdo. Meni je sicer Črt dal ime Majki.
Črt: Ime mu je Maj, tako da ...
Marko: Ko smo šli v trap, pa je zraven dobil še SWAT.
Maj: Nosim zastavo. Črt je Haski, ker ima barvo oči kot haski.
Črt: Sprva sem imel bedno “old school” ime in sem se odločil, da ga je treba zamenjati. Najprej sem bil samo Haski, a je nekaj manjkalo, nekaj kraljevskega, kot je princ. Tako sem postal Princ Haski.
Marko: Črt ima še najbolj “freš” vzdevek, res je trap.

V skladbi Sprite pravite, da niste “kontroverzna grupa”, in da ste na “majku močni”, zagovarjate, da se glasbe ne more delati šablonsko. Kako je biti “metliški rap boy bend”?
Maj: Ne, da glasbe ne moreš delati šablonsko, ne smeš je. Drugače nisi pripomogel k sceni, jo nadgradil ali spodbudil evolucijo. To je umetnikova odgovornost do umetnosti – da se jo razvija.
Maj: Smo pionirji metliške boybend scene. Odlično je biti "boy bend". Potem te kar dekleta večinoma poslušajo, fantje te ne marajo.
Marko: To je to, kar hočemo. V bistvu nas je kolega na Radiu Študent tako poimenoval, malce je želel biti izzivalen in nas dražiti. Potem pa smo razmišljali in se odločili, da bomo to posvojili, sprejeli za svoje.
Maj: Mislili so, da nas bodo užalili, a se to ni zgodilo.

Kako se med seboj dopolnjujete? Kaj se naučite drug od drugega?
Marko: Mislim, da je vsak dober na nekih svojih področjih. Karakterno smo si v določenih stvareh zelo drugačni in to zna biti huda kombinacija. Lahko smo vročekrvni in dobro je, da drugi zna pomiriti situacijo. Če se na primer z Majem prepirava in se to vleče, zna Črt to presekati in obratno.
Maj: Bistveno je, da se izravnajo “strupeni” deli naših osebnosti. Ko obstaja skupni cilj, ni prostora za te stvari. Poznamo se že toliko časa in skupaj delamo, da smo se jih nekako naučili izločiti na različne načine.
Marko: Ne uspe vsakič. Že celo življenje smo prijatelji, večkrat se skregaš, kot pa bi se z nekom, ki ti ni blizu. Lahko se prepiramo o glasbi, pa bo kar naenkrat na plan prišlo nekaj, kar se je zgodilo v osnovni šoli.
Črt: V eni sekundi lahko pride do popolnoma nepovezane teme.
Marko: Ampak nekako “furamo”. Učimo se vsak dan. Mislim, da gre na bolje. Z leti pride do introspekcije, razumeš vzvode, zaradi katerih ljudje nekaj naredijo. Recimo Maj včasih impulzivno znori, a vem, kaj je v ozadju tega. Morda gre le za dober namen, a je narobe skomuniciran. “Hypam brata, če ga vidim zmagat.”
Maj: Vsako leto smo pametnejši. Nismo več tako majhni klinci, smo malce starejši klinci.

Rekli ste, da je bolj kot zvočna lastnost posnetka in kakovosti sobe snemanja pomembno ujetje “viba”. Kaj želite s svojo glasbo prinesti poslušalcem? Kakšne občutke želite vzbuditi?

Marko: Nek občutek svobode.
Črt: Poslušalcem ne moreš dati konkretnega občutka, ki bi ga hotel od njih, saj si bodo do neke stvari interpretirali sami. Ko delaš bolj čustveno glasbo, bo to tako vsak začutil na svoj način.
Marko: Ta album je vlakec smrti različnih emocij. Veliko je čustvenih in žalostnih pesmi, nekatere pa so tudi “hype”. Dotaknili smo se različnih človeških fasad.
Maj: Mislim, da to vprašanje lahko razdelimo na dva dela. Eno je: “Kaj lahko naši poslušalci čutijo?” Naše skladbe so napisane tako, da se lahko individualno poistovetiš z zgodbo. Na nek način smo namreč vsi živeli dokaj podobna življenja – vsi smo bili mladi, se zaljubili, imeli zlomljeno srce ... Drugo je: “Kaj je bistvo tega našega gibanja, ki ga poskušamo ustvarjati, in kaj bi radi dali svojim poslušalcem, da vzamejo s seboj v grob?” To, da jim odstranimo omejitve. Vsi bi morali biti brez omejitev in uživati maksimalno izkušnjo samega sebe. Ljudem bi radi pokazali, da je totaliteta važna in da ne smeš bežati od nje, ampak jo moraš sprejeti in ji pustiti, da sije.
Marko: Lepo si to povedal.

Sprva naj bi besedila pisali tako, da bi bilo všeč vašemu najljubšemu raperju. Zdaj prisegate na estetična besedila in melodije, ki grejo v uho, kljub odraščanju naj bi še vedno iskali otroške občutke brezskrbnosti – Peter Panstvo je obenem vir frustracij in ustvarjalnosti. Kako se lotite “sešivanja besedil”, kot omenite v skladbi Khabib Nurmagomedov?
Črt: To so službene tajne.
Maj: Ko smo začeli, smo določene ljudi zelo spoštovali, cenili, mogoče tudi idolizirali. Hoteli smo biti kot oni. Potem pa smo prišli do nekih osebnih spoznanj, ugotovili smo, da nočemo biti taki, kot so naši najljubši raperji, ker se z njimi ne strinjamo in mislimo, da vse delajo narobe. Zato smo šli v drugo smer – SWAT, ki nasprotuje vsemu.
Marko: Pa tudi ne moreš ti biti kot oni. Ker to so oni, to smo pa mi. Mi moramo svojo resnico najti. Klinci so celota vsega, kar smo pobrali iz različnih segmentov življenja, ki nas naredijo nas. Ljudje smo skupek nekih vplivov, a pomembno je, da si ti upaš biti ti, da ugotoviš, kdo bi rad bil in kaj bi rad delal.

Maj: Če občinstvo karkoli odnese od naše glasbe, poskušamo, da je to moč prostega razmišljanja, da si upaš razmišljat po svoje. Ne strinjati se z nikomer je svoboda. Lepo je, da se ni treba ves čas z nekom strinjati, s tem pa nastane tudi prostor, da razmišljamo po svoje, kar pa je že samo po sebi svoboda. Mi nismo neka vodena figura, smo identiteta sama zase. Ugotovitev tega je najmočnejša stvar umetnosti. Nekaj je prerisati Mona Liso, nekaj pa jo je izumiti.

Najprej napišete besedilo ali glasbo?
Marko: To se dela skupaj. Na začetku smo delali tako, da smo vsak doma pisali besedila, se dobili in razmišljali, kako bomo to skupaj dali. Ko pa smo začeli sami snemati, smo ugotovili, da je stokrat bolje, če se dobimo, vidimo, kakšno vzdušje je tisti dan, se malo družimo in delimo, kaj se nam je dogajalo, kaj nas muči, kaj nam je v redu. Potem pa poslušamo glasbene podlage, in ko eno začutimo, se ga lotimo.
Maj: Pustimo, da naravni tok življenja narekuje, kaj se bo zgodilo.

Marko: Bistveno manj se pogovarjamo, kako bomo delali pesmi, ker se že brez besed nekako dogovorimo. Pogovarjaš se predvsem o nekih tehničnih podrobnostih, kot je, kdaj bomo dali določen del. Kar pa se tiče esence pesmi, to pride samo.

Album sestavlja 13 pesmi, ki naj bi kot vaš dnevnik – po vaše je “rollercoaster depre, overhypanja, apatije in upanja”. Dejali ste, da je glasba ventil za izražanje, terapija. Vseeno obstaja kanček ranljivosti ali neprepričanosti, kaj deliti s svetom in vanj poslati?
Maj: Ironično je večji občutek ranljivosti, če ti te stvari povem ena na ena na kavi. To dati v glasbo je bolj sprostitev napetosti.
Marko: Sploh ni panike. Pesmi tudi ne delamo na tak način, da bi dobesedno govorili o določeni situaciji. Ta je zapakirana na tak estetski in poetični način, pokažeš to čustvo. Zakaj tega ne bi dali ven?
Maj: V popkulturi in na sploh nam je v glavo vbito, da je to šibko. Pri nas je bistvo, da je to romantizacija malega človeka, mi smo protagonisti. In mi moramo iti čez to borbo, da na koncu zmagamo. Ampak, ko zmagamo, se zgodba konča.
Črt: Ne konča se. Potem se začne “after”.

Kakšna je idealna okoliščina, vzdušje za poslušanje tega albuma?
Maj: Med tretjo in šesto zjutraj, na balkonu s cigareto in najboljšim prijateljem, ko se pogovarjaš o življenju.
Marko: Za nekatere pesmi zagotovo. Za druge bi bila primerna vožnja po avtocesti, seveda z odgovorno hitrostjo, kakšne pesmi so tudi za klubsko vzdušje. Rekel bi, da je odvisno od skladbe.
Črt: Ko se vrti glasba, vse se že obrne in prav nič ti ne paše več, potem pa se spomniš na Klince in ti njihova svežina “ubije” ob treh zjutraj.
Maj: Nauk tega – ves čas poslušajte Klince.
Marko: V bistvu v vseh okoliščinah paše, če sem iskren.

Pesem Tom Kruzer, ki naj bi bila skupna iskra celotnega albuma, je navdihnil igralec Tom Cruise. Zakaj je prav on ta “ikona” za vas?
Marko: Dobra igra besed je bila.
Črt: Ideja je bila tudi Jason Statement. Ta morda še pride.
Maj: Iskra je ves čas malce agresivna – če želiš prijeti zvezdo, moraš biti agresiven. Tom Cruise je reprezentacija tega – spustiti se v nevarno situacijo in tvegati v življenju.
Marko: Tom Cruise se priveže na letalo, skače po zgradbah ... Spodbuja, naj se ne zadržujemo in uživamo v udobnem življenju, da testiramo svoje meje.

Maj: Upati si tvegati, postaviti sebe v ta položaj je spet svoboda.
Marko: Vsak ima malo Toma Cruisa v sebi, samo prebuditi ga moraš.
Maj: Ne smeš ga zaustavljati, omejevati. Zakaj ne bi mi, vsak individualno doživeli maksimalno izkušnjo samega sebe?
Marko: Da smo si na jasnem – to ne pomeni, da se moraš privezati na letalo, za vsakega človeka je ta izkušnja nekaj drugega.
Maj: Tom Kruzer je samo neka naša najbolj idealna verzija nas. Tam, kjer smo mi najboljši in največje face, vsak na svojem področju. Če bi ta občutek ves čas nosili s sabo, bi mogoče bilo življenje bolj zanimivo.
Marko: Tom Cruise je “swag”, najbolj samozavesten.
Maj: Tom Cruise sam dela svoje kaskaderske točke dela, za to ne potrebuje kaskaderja. Ti ne potrebuješ kaskaderja v življenju, da namesto tebe dela tvoje kaskaderske točke. Sam jih izvedeš. Ljudje velikokrat mislijo, da se ne da, a to ni res.

Imate tudi pesem Tipi iz špegla, v kateri poudarite, da nihče ne more razumeti tega, kar doživljate vi, ker tega ne živijo. Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?
Marko: Bistvo skladbe Tipi iz špegla so te globoke notranje negotovosti, strahovi in demoni. Njen koncept je bil, da si na koncu albuma, ko se pogledaš v to ogledalo, rečeš: “Dobro, nekaj je še za počistiti, vedno je kaj, ampak tu smo in gremo dalje.” Menim, da smo s tem albumom premagali veliko demonov in negotovosti, nismo več neki mali "klinci" iz Metlike, ki niso vedeli kaj bi, zdaj smo malce starejši "klinci", ki to že približno vejo.
Maj: Ni več pomembno, kaj je bilo. Mi smo zdaj tu. Ostali smo skupaj, naredili smo album.

Marko: Dali smo to čez, gremo s polno paro naprej.
Črt: Ko naj bi se pogledal v ogledalo, naj bi se videl tak kot si, a nisi. Vedno vidiš neke stvari, ki jih nočeš in jih hočeš popraviti.
Maj: Ljudje nikdar ne moremo pobegniti našim “tipom iz špegla”. To je ena izmed lekcij te pesmi – kjerkoli si, ne moreš bežati od življenja.
Marko: Prej ali slej se boš moral s tem soočiti.
Maj: Ko se sprehajaš po Ljubljani, je steklo vsepovsod, odsev tebe te ves čas gleda v oči, in če nimaš dobrega odnosa z njim, ti bo neugodno celo življenje, temu ne moreš pobegniti. Treba se je spopasti z resničnostjo. Ni tako težko kot se sliši. Včasih je to celo lažje.

Na albumu je tudi nekaj sodelovanj – Leon Brdar - Brka in novomeški Domen Brodarič - Yi!N. Kaj so tovrstni podvigi doprinesli k plošči? Zakaj ta odločitev?
Marko: To je srce albuma, to so “frendi”. Vsi, ki so na albumu, so prijatelji že od prej.
Črt: Brez njih album ne bi nastal.
Maj: Noben album ni samo glasbenik.
Marko: Oni so bli zraven cel čas, ko je to nastajalo. Polovico albuma smo posneli na vikendu Brke, ki ga je na albumu veliko. Je naš prijatelj iz otroštva, je del najožje ekipe. Smiselno je bilo, da so te ljudje na albumu.
Maj: Če jih ne bi bilo, album ne bi bil celota, ki jo stalno poskušamo pokazati.
Marko: Tudi Žiga Pavlovič – Pafko, ki je naredil večino glasbenih podlag in miksov, je prijatelj že od majhnega.
Črt: Najboljši producent v Sloveniji.

Videoupodobitve pesmi po vaše morajo odsevati vašo izbrano estetiko, nazadnje ste izdali video za Mali fura te cure. Kako si jih zamislite?
Maj: Všeč nam je, da imamo vse, kar je povezano s Klinci, pod našo kreativno kontrolo – da v to res lahko damo sebe in smo ponosni, ne pa da samo nekoga pokličemo in mu naročimo, naj nekaj naredi, ker se nam ne ljubi. Mi hočemo delati videospote in poskusiti loviti našo estetiko. Tako da za vse, predvsem kreativno, ves čas poskušamo naredit čim več. Glede naše kreative smo diktatorski, v njo neradi spuščamo druge. Videospoti so rezultat “brainstormingov”, ko se vsi usedemo skupaj.
Marko: Idejo za video Sa Strane je dal sicer Bonino Englaro, ampak je bila ta točno to, kar smo mi želeli, bilo je popolnoma organsko. Tudi z njem smo že delali in ga poznamo od prej. Razume nas.

Koncertirali ste po Slovenij, bili ste Klubski maratonci Radia Študent 2020. Kaj vam je ta izkušnja dala?
Marko: Izjemno je bilo in veliko vrat nam je odprlo. Veliko ljudi je bilo, ki niso bili le naključne osebe iz Metlike, ampak so dejansko na glasbeni sceni in prek tega se nas je slišalo. Takrat smo imeli nekaj koncertov po Sloveniji, a je covid-19 malce prekrižal načrte. Radio Študent je bil zagotovo prvi izmed slovenskih radiev, ki nam je dal platformo. Tako smo tudi prišli v dokumentarni film Maje Pavlin Narečja v popularni glasbi.

Album ste sicer že predstavili v Mladinskem kulturnem klubu Bele krajine in v ljubljanskem Channel Zero. Ali pesmi z živo izvedbo na novo zaživijo in dobijo novo preobleko?

Maj: Morda malo.
Marko: Ene bolj, druge manj. Zagotovo je drugačna izkušnja, le jih slišiš v živo kot pa na albumu. Če nič drugega, je vse bolj “hype”.
Črt: Pesmi malo priredimo.
Maj: Vse je isto, samo, da skladbe postavimo v prostor, kjer nastopamo, in je zato drugače.
Marko: Tudi energija in odziv ljudi je vsakič drugačno, tako da na nobenem koncertu ni zares enako.
Maj: Zelo bi osebno vzeli, če bi komu ratalo dolgčas in bi mu postalo žal, da je kupil vstopnico.
Marko: Radi se potrudimo, da za ta denar nekaj dobijo.
Maj: In da nekaj doživiš in nekomu rečeš, da si bil na koncertu “underground izvajalca” in bilo je zelo dobro – da niso samo komercialni izvajalci v redu.

Kako je bilo na koncertu v Channelu Zero?
Maj: Noro.
Marko: Dobili smo veliko komentarjev od ljudi, ki so bili prvič in za nas sploh niso vedeli, a so obljubili, da na našem koncertu niso bili zadnjič. Dobra energija je bila, koncert je bila sama ljubezen. Z nami so nastopali še Majlo 27 in Sadye, ki so prav tako naši prijatelji.

Maj: Res je bil dober koncert, občinstvo je bilo “kul”. Skupaj smo peli, to je vedno lepo. Glasba združuje ljudi.
Marko: Posebno je bilo prav zaradi tega, ker je bil izid albuma.
Črt: Zagotovo se pozna razlika med koncerti zdaj, ko je album izšel, in med tistimi, ko ga še ni bilo. Pet tisoč let smo čakali na to, da ljudje prepevajo zraven, znajo besedilo in se jim dogaja. To je meni najlepše. Tako veš, da delaš nekaj konkretnega.
Maj: Ta mali krog oboževalcev, ki ga imamo in se imenujejo Klinci in klinke, je zelo zvest, dajejo nam občutek, da bi umrli za nas in mi bi jim radi dali to nazaj – tudi mi bi za njih umrli. To je to gibanje in res smo lahko srečni, da so nas ljudje “zaštekali”.

V Metliko se vračate 17. decembra, kjer boste nastopali z Matter. V pesmi Ful hud dope pravite, da začenjate s pospeški, v pesmi Tipi iz špegla dodate, da se šele ogrevate. Menda naj bi imeli v pripravi že veliko novega materiala. Kaj vse ste si še zadali v bližnji prihodnosti?

Marko: Kot sem rekel, to je šele “prvi dan”, šele uradno smo začeli. Metke imamo pripravljene in kar veliko jih je.
Maj: Vseeno smo specialci. Strojnice so pripravljene.
Marko: Po novem letu relativno hitro lahko pričakujemo že nov projekt štirih pesmi, EP z enim drugim slovenskim izvajalcem – Markom Potočnikom - Simplom in seveda Pafkom. Hoteli smo začeti s solo albumom potem pa iti dalje.
Maj: Skoraj do konca je narejen tudi drugi album. Z njim pa pripravljamo nekaj malo bolj posebnega.
Črt: The takeover (prevzem, op. a.)
Marko: Svetovno dominacijo.
Maj: Upam si reči, da bomo z drugim albumom malo začeli provocirat sceno, glasbeno politiko v Sloveniji. Izzvali jih bomo na debato v kateri bodo izgubili, ker imamo močne argumente za to, da jih zrušimo.
Marko: Pesmi smo zelo “saucy”, bomba. Prvi album je bil dober, drugi bo še boljši.
Črt: Prvi je bil uvod v Klince, da nas malo spoznate, drugi bo tak, da jih “primemo za lanac”.
Maj: Prvi album je bil bolj osredotočen na to, kdo smo mi, kaj predstavljamo, drugi album je misija, imamo specifičen cilj, ki ga načrtujemo uresničiti. Napovedujemo vojno cenzuri, in če mislijo, da nas bodo ustavili – ne bodo nas. Iz zgodovine vemo, da tisti, ki so uvajali cenzuro, nikdar niso bili dobri ljudje. Mislim, da ljudstvo isto komaj čaka, da se verige prelomijo. Sistem bo padel, ustvaril se bo nov. Gre za gibanje SWAT – to je lahko vsak, ki ima v sebi to, da krene v drugo smer.
Črt: Če bi drugi album izdali zdaj, se ne bi prijel, ker je pred svojim časom.
Maj: Na kratko – pripravljamo glasbeno revolucijo. Mogoče smo mi provokativni tisti, ki bomo heroji te družbe na koncu in bomo nekaj spremenili.
Marko: Morda bomo pa zlikovci, bomo videli.
Maj: Čas bo povedal.
Marko: Karkoli bo, bo zagotovo zanimivo.