Ostal je Predin, zamenjali so se vsi drugi člani. Ostalo je ime. "Ljudje so zelo nenaklonjeni temu. Pri nekaterih sem vzbudil prav odpor, sumničenje, da imam pridobitniške razloge in da se znova želim sončiti v stari slavi. Ampak za ta korak sem se odločal dolga leta in zbiral pogum, ker sem slutil, kako javnost gleda na takšno vrnitev – izrazito nenaklonjeno, ker se včasih takšne vrnitve ponesrečijo," priznava glasbenik.

Novi Lačni Franz so poleg Predina danes še bobnar Luka Čadež, kitarist Tine Čas, basist Anej Kočevar in klaviaturist Boštjan Artiček. Kot pravi Predin, so oni nosilci novega zvoka, in dodaja, da tudi potencialne zastavonoše skupine, ki - kot pravi Predin - lahko obstaja tudi brez njega.

Več pa si lahko preberete spodaj.

"Mi smo žeblji lastne krste. Nam se nič več ne mudi."
Pri novi podobi Lačnega Franza se igram s stavkom, da smo "vstali od mrtvih". Ne samo, da nadgrajujemo staro muziko, delamo predvsem novo. In s takšnim spoznanjem pojem v tem verzu, ko gledam našo državo in svet, kako se na neki način žalostno ponavljajo stvari, za katere smo mislili, da se nikoli več ne bodo zgodile. Ko pobiram puško iz koruze, svoj občutek nemoči izrazim z besedami, da smo žeblji lastne krste. Vnašam malo žalostnega cinizma, kar je v besedilih Lačnega Franza vedno prisotno. Toda ta cinizem moraš dati iz sebe, da lahko napraviš prostor optimizmu in greš naprej.
Kako težko se je bilo lotiti ponovnega znamčenja Lačnega Franza?
Uf … Ljudje so zelo nenaklonjeni temu. Pri nekaterih sem vzbudil prav odpor, sumničenje, da imam pridobitniške razloge in da se znova želim sončiti v stari slavi. Ampak za ta korak sem se odločal dolga leta in zbiral pogum, ker sem slutil, kako javnost gleda na takšno vrnitev – izrazito nenaklonjeno, ker se včasih takšne vrnitve ponesrečijo. Mislim, da sem kljub temu Lačni Franz s čudovito ekipo postavil na zdrave temelje. Fante po vsem območju nekdanje skupne države hvalijo – tako kritiki kot občinstvo. Gre za pravo presenečenje vseh, ki so mislili, da bomo postregli s starim zvokom. Nismo le zadovoljili meril stare znamke, ampak smo jo celo nadgradili.

Koliko je razlika v letih terjala svoj davek?
Pri takšnem "vstajanju od mrtvih" razlika v letih na začetku skuha majhno zadrego. Znotraj skupine smo jo hitro pojedli, pri mlajšem občinstvu pa jo preskočimo na vsakem koncertu. Mladi ljudje človeku s sivimi lasmi preprosto več ne zaupajo. In ne verjamejo, da ima lahko nekdo s srebrnimi lasmi mlade ideje. Tu spet rinem z glavo skozi zid, ker bi rad dokazal, da je to mogoče.

Upal bi si staviti, da če bi v neko dvorano pripeljal nekoga z zaprtimi očmi, ki bi poslušal najprej skupino dvajsetletnikov in nato še našo, ne bi našel razlike. Razen moje barve las in kakšnega kilograma zraven (smeh) so to samo predsodki, ki bi jih rad ovrgel. To se ne da narediti drugače kot z dobrim delom, skladbami, koncerti in čas bo prinesel svoje. Na vrnitev gledam kot na prehodno fazo.

In na takšen način smo namenoma posneli album – namenoma sem obnovil štiri stare skladbe, ker nisem bil zadovoljen, kako smo jih posneli pred leti, in ker imaš malokrat priložnost, da popraviš kaj za nazaj. Še posebej pa zato, da jih postavim ob bok novim, in izkazalo se je, da nove niso nič slabše od starih. In to je bila zame velika zmaga.

Zakaj naslov Legendarni Praslovan? Zakaj ne samo Praslovan 2?
Nisem ga želel posneti s harmoniko. Če bi ga snemal s harmoniko, morda ne bi spremenil naslova in dodal samo številko dve. Besedo "legendarni" sem dodal, ker sem želel Praslovanu vdihniti novo življenje – večno. Harmonika je izgubila celostno podobo in ne sodi več v naš koncept.
Električna kitara je to skladbo prerodila. V hrvaški različici nosi skladba naslov Zombi Praslaven in je na Radiu Novi Sad zelo visoko na eni izmed lestvic, ker mlado občinstvo sploh ne ve, da je bila pred tem že kakšna druga skladba v slovenskem jeziku, ampak jo je vzelo za svojo, kot da je nova. Dejansko se tam igram z drugačnim zornim kotom - če je izvirni Praslovan napovedal, kaj se bo zgodilo in se je žal to popolnoma uresničilo, v besedilu Zombi Praslaven gledam nazaj in ugotavljam isto stvar: da smo res zaje*** vse, kar se je zaj*** dalo.

Zakaj ima album za balkanski trg popolnoma drugačen naslov kot za slovenski? Pri nas je Ladja norcev, tam je Svako dobro.
Besedila so popolnoma različna: vsebina posameznih besedil ni prevedena, ampak napisana na novo.
Zakaj drugačen način nagovarjanja?
Zato, ker gre za dve različni družbi. Gre za drugačni temperament, gre za drugačno dojemanje sveta in tudi konzumiranje glasbe. Nekatere skladbe sem najprej napisal v hrvaščini in so šele pozneje dobile slovensko različico. Razbijam tabuje. Vedno rad iščem neki izziv in delam nekaj, česar še kakšna skupina pred mano ni naredila. Včasih se mi posreči, včasih ne. Če se, je nagrada res sladka. Zdi se mi, da so besedila toliko pomembna stvar Lačnega Franza, da se ne smem igrati. Morajo ostati na neki ravni.
Imam nekaj skladb, ki lepše zvenijo v hrvaščini, srbščini in jugoesperantu, ki ga govorim, in obratno. Nekatere pa so v slovenščini tako lepe, da jih ne smem spreminjati. Občinstvo – tudi če ne razume vsega – zahteva, da jih zapojem v slovenščini.
Tudi na začetku ste se z Lačnim Franzem lotili prevajanja. Recimo Buldožerji so nastopali zgolj s skladbami v srbohrvaščini. Se je to izkazalo za dobro potezo?
V prvem krogu smo peli izključno v slovenščini. Na nastopih sem skladbe najavljal v srbohrvaščini in jih delno prevajal. Nisem pa pel v srbohrvaščini. Buldožerji so začeli s srbohrvaščino in končali s slovenščino. Šli smo v obratno smer. Zakaj zadnjih deset let pišem v srbohrvaščini? Opogumil me je Arsen Dedić. Rekel mi je, da sem dovolj dober, da lahko skladbe interpretiram na svoj način. Moj jugoesperanto je pomanjkljiv. Imam naglas, ki ga ne morem skriti. Ne znam pravilno naglaševati glasov, ki jih mi nimamo. Ampak očitno je to postalo že del našega imidža in nam zato občinstvo gleda skozi prste. Morda tudi zato, ker je to postal naš zaščitni znak. In zato, ker je v vseh teh letih – če je bila v 80. letih slovenščina eden izmed jezikov nekdanje države, je zdaj postala tuji jezik – enaka finščini in narečjem iz Južne Afrike.
Če hočeš preskočiti jezikovno oviro, moraš občinstvu zapeti v njihovem maternem jeziku – da gre besedilo neposredno v žilo. V drugih žanrih sem se nekaj časa igral z angleščino in francoščino, ampak sem ugotovil, da je sicer jezik slovnično pravilen, ampak je to samo moja mrtva jezikovna različica (smeh). Drugače je v primeru Magnifica in Dubioze Kolektiva, ki so iznašli svojo balkansko angleščino, ki jo tudi Angleži tako dojemajo.

Magnifico prihaja na vaš koncert kot gost. Kakšno vlogo bo odigral on?
Pripravil je posebno plesno koreografijo za naš program – več pa še ne želim izdati. Midva prijateljujeva že dolgo in sem bil zelo vesel, da se mi bo pridružil. Bal sem se, da ne bo imel časa, ker je koncert na delovni dan. K sreči je to soboto izjemoma prost.
Kako pa v to sliko sodi Melée? Kaj ima nekdanji prvi glas Psycho Patha in zdaj Werefoxa skupnega z Lačnim Franzem?
Ona je kraljica slovenske alternativne glasbe. Zapomnil sem si jo po zelo posebnem izrazu in mislim, da v Sloveniji nima konkurence. Vprašal sem jo, ali bi zapela z mano, ker imam nekaj pesmi takšnih, ki bi jih lahko nadgradila. Tisto, kar nam bo skupno, je še v nastajanju.
S tem sodelovanjem se Lačni Franz obrača k alternativi?
Da. To je osnovna pot. Moramo biti glasnejši, pogumnejši, nesramnejši, izvirnejši …
Ali ni cilj vsake skupine, da pride iz alternative v "mainstream", in ne obratno?
Mogoče je cilj vsake skupine, da širi občinstvo v smislu neke bendovske ekonomije. Če zaradi tega ne spreminja svoje osnovne usmeritve, je to v redu. Zaradi majhnosti se s striktnim alternativnim stališčem začneš vrteti v krogu in ugotoviš, da ne napreduješ v smislu večjega občinstva in širše pozornosti. Takrat se novim bendom rado zalomi. Lačni Franz ni stadionska skupina in tudi nikoli ne bo. S svojim programom ne bo nikoli polnil aren in stadionov. Za to bi moral delati drugačno glasbo. Res pa je, da če bi bili Kitajci, bi lahko napolnili tudi arene, kjer je kritična masa sorodnih duš tako velika. Ampak za nas je bolje, da ostanemo v miljeju, ki nas razume. Mi smo butični bend.
Kaj pravijo nekdanji člani Lačnega Franza? So poslušali album? In kakšni so odzivi?
Nič. Ampak mislim, da so zadovoljni z nami. Lačni Franz poganjajo mlade moči. Tineta, Luko in Boštjana hvalijo vsi po vrsti. Aneja so kritiki poimenovali za čudežnega fanta, ki je posnel album in ga tudi soproduciral. Jaz se počasi umikam v skupino. Ko bomo izdali naslednji album, ne bom več sedel sam pred sedmo silo, ampak bom vztrajal, da pridemo vsi.

Prej ste omenili alternativo … S čim se bolj igrate? Z uporništvom, kot je mogoče zaznati v besedah "modra in bela na krilih rdeče", ali se bolj nagibate k nagajivi strani Lačnega Franza, kot je recimo mogoče zaznati v besedah: "Podnevi počivam, ponoči lovim"?
Oboje. Eden izmed razlogov, ki mi je dal osnovno samozavest, da obudim Lačnega Franza, je bila potreba po umetniški svobodi. Žanri so zelo zaprti – polni tabujev in pravil. Znotraj žanra težko narediš kaj novega. Gypsy-swingu sem vrnil vokal 20 let prehitro. Danes Zaz polni stadione. Ampak brez gypsy-swinga ne morem, zato ga še vedno preigravam z Damirjem Kukuruzovićem. Kar zadeva popglasbo, se mi zdi, da se še vedno da izzivati žanr. Mogoče bom napisal še kakšno za izvajalca, ki mi bo všeč. Kar zadeva kantavtorstvo in šanson, se mi zdi, da je tam bolj malo prostora za improvizacijo – če postaneš preveč črn in sarkastičen, načneš žanr.
Zato sem v umetniškem razvoju prišel do trenutka, ko sem potreboval popolno svobodo – in to sem našel samo v Lačnem Franzu. Pisanje skladb za Franze ni omenjeno z ničimer. Sorodnih duš je vedno manj, zato je čas, da ustvarimo nove. Rad bi spodbudil mlade, da začnejo razmišljati s svojo glavo in nehajo s primerjavami. Ugotovil sem, da ko mladi delajo nove skladbe, jih ves čas primerjajo z nečim, kar že obstaja. Škoda. Izvirnost je lahko največja nagrada.
Ali ni lažje za nekoga, ki ima že več kot štirideset let izkušenj, da išče nekaj novega, kot za nekoga, ki šele stopa na pot in želi postati všečen?
Gre za to, kaj te v umetniškem smislu zadovolji. Ali te zadovolji uspešnica meseca ali pa skladba, ki spravi ljudi v neko posebno stanje in vpliva na njihova življenja. Izbral sem si več tirov delovanja, ker živim v tako majhni državi, da nikomur ne želim reči ne. Če ima nekdo majhen klub za sto ljudi, nastopim sam kot kantavtor s kitaro. Če je večji klub ali gledališka dvorana, grem tja s pianistom Matijo Dedićem ali s kitaristom Kukuruzovićem. Če je to poletna prireditev za stoječe občinstvo, je to Lačni Franz.
Kolobarjenje je enako kot pri branju knjig – berem jih več naenkrat. Ko se ene utrudim, nadaljujem z drugo in se potem vrnem k prvi. Še bom pisal popevke in za druge. Še bom nastopal s kitaro in pel gypsyswingovske skladbe. Ampak žanstki del ustvarjalnega profesionalizma se bo končal tisti trenutek, ko bom pisal za Lačni Franz. Takrat se se razpre popolna umetniška svoboda.
Lahko Lačni Franz obstaja brez Zorana Predina?
Da. Veliko je boljših pevcev od mene. Moral bi pa biti tudi v avtorskem smislu na stari ravni. Najprej bi moral prepričati skupino. V tem smislu bi bila morda zamenjava s pevko lažja.