Potem ko je udaril sodnika na tekmi Uniona Olimpije v Stožicah, odpovedal promocijski koncert Na koncu naše mavrice, ki bi se moral zgoditi marca lani v Kinu Šiška, je poniknil. V vmesnem času se je posvetil pomladitvi Lačnega Franza. Pridružili so se mu Anej Kočevar na baskitari, Luka Čadež na bobnih, Klemen Lombar na kitari in Boštjan Artiček na klaviaturah. Z novimi člani je odšel oktobra na srbsko turnejo, kjer so obiskali Novi Sad, Beograd, Niš in Užice. Decembra so se odpravili na Hrvaško, kjer so med drugim nastopili v Zagrebu in na Reki.

Z novo zasedbo so prišle tudi nove skladbe. Med njimi Aleluja. "Prva nova pesem po 20-letnem odmora Lačnega Franza mora biti avtoserenada. Ni druge. To mora biti pesem, ki pojasnjuje razloge za vstajenje skupine, in tudi pesem, ki opravičuje geslo: Lačni Franz je zopet mlad," so zapisali lansko jesen. Pol leta pozneje pravijo, da so pripravljeni na slovensko občinstvo.

Več pa si lahko preberete v pogovoru s Predinom spodaj.

Lačni Franz. Zakaj?
Po 15 letih sem ponovno ugotovil, da drži rek: "Zarečenega kruha se največ poje." Ko je Lačni Franz nehal delovati, se mi je zdelo, da ni več nobenega razloga za pisanje družbenoangažiranih besedil in predajanja sporočil skozi glasbo mlademu občinstvu. Potem sem ugotovil, da so besedila, ki sem jih pel v 80. letih prejšnjega stoletja, spet živa. Tako kot se je spreminjala podoba sveta – vsaj našega, ko je prišlo do premika iz socializma v kapitalizem -, se je tudi glasba. Kapitalizem je v enaki krizi, kot je bil takrat socializem. Spremembe, ki se dogajajo, so naredila besedila iz 80. let prejšnjega stoletja znova aktualna. Lačni Franz je kot naročena blagovna znamka iz novega vala, ki lahko samo prevzame štafetno palico in jo prenese še en krog.

Toda, če želimo preigravati glasbo iz 80. let, moramo imeti mladostno energijo. Ker ni nihče iz stare postave ostal v glasbenih vodah, sem se odločil, da najdem ekipo, ki bo imela rada našo zapuščino in ima željo po ustvarjanju.

Je vrnitev k Lačnemu Franzu vaše zatočišče, da se ne izpostavljate več toliko kot Zoran Predin?
Ja. Pri ustvarjanju v Lačnem Franzu, kot v legendarni blagovni znamki iz prejšnjih časov nisem toliko izpostavljen. Na krilih starega slovesa se lahko posvečam podrobnostim: stopim korak nazaj v skupino in omogočim, da je moj jezik bolj sproščen. Spet sem lahko malo bolj nagajiv in nesramen. Po drugi strani pa moraš paziti na stari ugled. To te sili k temu, da nisi zadovoljen z vsako domislico. Poskušaš poslušati z novimi ušesi, kako se odziva občinstvo.

V Lačnem Franzu so zdaj združene mladost in izkušnje. Mladost prispeva k izvajanju zahtevnih aranžmajev, ki preprečujejo učinek zaspane nostalgije, izkušnje pa prispevajo k ustvarjalnosti. V članih skupine iščem, kar sem znal sam dobro izpostaviti pred 30 leti. Če me je rockglasba postavila in etablirala, sem se zdaj vrnil v to zibelko. Je pa tudi res, če se ne bi spremenili časi na način, kot so se, morda ne bi imel nikoli priložnosti, da to naredim. Moram tudi priznati, da sem se kar nekaj let igral z mislijo obuditve in dvomil o sebi. Vse do trenutka, ko sem s temi fanti odigral nekaj skladb.

Kdaj je padla odločitev, da še enkrat zaženete kolesje Lačnega Franza?
Konec leta 2013. Takrat smo se spoznali in se začeli o tem pogovarjati. Fantje imajo še druge kariere in smo morali najti čas, da smo naštudirali tako zahtevni program in se vzpostavijo standardi. Zdaj nas kličejo organizatorji koncertov po balkanskih državah in načrtujemo, da se bomo letošnje poletje predstavili še pred domačim občinstvom v Sloveniji.

Kako mislite, da vas bodo Slovenci sprejeli? Za vami sta dve turneji. Lansko jesen so nastopali po Srbiji, nato je sledilo nekaj nastopov na Hrvaškem. Zakaj ste se odločili, da najprej predstavite pomlajeni Lačni Franz zunaj naših meja in šele potem pri nas?
Prav zato, ker je doma najtežje biti prerok. Doma si ljudje o tebi narišejo sliko, in to najtežje spremeniš. Zato sem se hotel vrniti k najtežjemu občinstvu najbolj pripravljen. Neki pregovor pravi, da se skupina rodi na kolesih. Da bi mi postali skupina, moramo preživeti skupaj nekaj časa, saj se prej nismo poznali. To pa se najbolje uresniči, ko se skupaj usedemo v kombi in je za nami nekaj tisoč kilometrov in pridemo v kraj, kjer smo prepuščeni sami sebi. Če gre za tuje govoreče okolje, pa se ta povezava zgodi še toliko prej. In to se nam je zgodilo. Male turneje so nas združile, hkrati pa so fantom predstavljale izziv, saj jih pot tja še ni zanesla.

Koliko se je spremenil odnos ljudi do vas po incidentu v Stožicah?
Mislim, da se ni. To je bil bolj medijski dogodek kot vsebinski. Zadevo sem zaključil, in ljudje me sploh ne sprašujejo več po tem. Po več kot letu dni od tega me nihče več ne cuka za rokav in mi čestita za potezo (smeh). Na to sem že pozabil. Ampak priznam, da je bil najprej zame to šok …

Koncert v Kinu Šiška, ki je bil napovedan nekaj tednov po njem, je bil na primer odpovedan.
Tako je. To je bila moja odločitev, saj sem bil takrat toliko čustveno raztrgan, da nisem hotel še koga drugega pokvariti. V glavnem … Te stvari zahtevajo svoj čas. Dovolj dobrih in novih stvari se je zgodilo vmes in spoznal sem, da je moja katarza uspela. Interes za skladbe Lačnega Franza – moje glasbe in besedil – se je vrnil. Mislim, da je pravi čas, da nadaljujem kariero. Toda zastavil sem si jo v štirih barvah – kot tarok.

Ko ste prej govorili o katarzi … Se z leti poberete hitreje ali je proces težji?
Z leti prihaja do tega, da se začneš zavedati dejanj bolj temeljito. Drugače pa se mi zdi, da je odvisno od posameznika, ali ima v sebi to sposobnost ali ne. Veliko mojih kolegov je odnesel čas. Ko smo bili skupaj, se je zdelo neverjetno, da jih po nekaj letih ne bo nihče več omenjal ali poznal. Niti sami niso bili več pripravljeni vztrajati.

To je moja usoda. Za to živim. To je moj kruh, ki ga spoštujem. Ne morem čez noč postati borzni posrednik.
Od Lačnega Franza je ostalo ime, ostali ste vi. Kako to, da se niste odločili za drugo ime, glede na to, da ste krenili z mlado energijo, novimi člani v novo poglavje s starimi besedili?
Ravno zaradi besedil. V pesmi Zanzibar sem pel: "Rezervirajmo si žlice v ljudski kuhinji." Praslovan se je v celoti uresničil. Zdelo se mi je nesmiselno peti neko skladbo s tretjim imenom, če vsi vedo, da gre za skladbo Lačnega Franza. Gre za blagovno znamko, ki jo je treba negovati. Glede na druge žanre v glasbi je v ustvarjanju malo več svobode – lahko si izmisliš kakršen koli ritem ali izraz -, ampak ves čas moraš vzdrževati kakovost. V drugih žanrih, ki imajo železna pravila – med njimi je tudi gypsy swing –, je popolnoma začrtano, kaj je dovoljeno in kaj ne. Tam ni toliko izzivov. Tisti žanri zahtevajo drugačno vrsto virtuoznosti. Zato se mi zdi Lačni Franz še vedno ime, ki je znova izzivalno, da lahko z njim preskočimo kup stopničk, če z njega obrišemo prah in vstanemo iz pepela.

Ostane ime. Ko pogledamo zasedbe, kot so Pankrti, Martin Krpan, Lačni Franz … Vidimo, da pri nas v veliki večini preživi samo pevec oz. 'frontman'. Kaj se zgodi z baskitaristom, bobnarjem …? Zakaj njih zgodovina pozabi?
Nekateri ne ostanejo v glasbi. Nekaj dni nazaj smo našli na spletnem portalu Bolha oglas: "Prodajam kitaro Gibson, na katero sem posnel šest albumov s skupino Lačni Franz." Ljudje, ki so se v 80. letih prejšnjega stoletja ukvarjali z glasbo, so se odločili, da bodo živeli od svojih poklicev. In se z glasbo ne ukvarjajo več. Našli so smisel svojega življenja v poklicih. Jaz pa sem imel samo to. In sem v tem vztrajal.

Po svetu je veliko primerov skupin, kjer gre za koncertni program – skladbe, ki so skupaj z nekim imenom preživele in ostale žive. Če igraš kakšno skladbo Boba Marleyja, ni pomembno, kdo jo izvaja, saj veš, da je to njegova skladba. Enako je s skladbami Lačnega Franza. Te bodo vedno ostale povezane z imenom skupine. Ne samo, da nismo nič izgubili z novo zasedbo, ampak vidimo, da mladi, ki hodijo danes na koncerte, hočejo videti, kako, in ne, kdo bobna, če jih ta ritem dvigne in ponese ali ne.

Če pogledamo vas in Petra Lovšina, vidimo, da sta se obdala z mladimi glasbeniki. Kako to, da se niste odločili, da bi šli na stara koncertna prizorišča s svojim imenom in bi mlade glasbenike predstavili z zasedbami, ki zaradi mladosti ne pridejo do tolikšne prepoznavnosti in nastopov? Konec koncev v skupini Lovšina nastopa del Legalo Kriminalo, pri vas del Anavrin, Adam … Zakaj jih ne peljete na tuje trge z njihovo glasbo?
Lahko se pohvalim, da sem s skupino Lačni Franz poskušal in odpiral vrata številnim slovenskim skupinam. Mi2 smo vzeli s seboj na koncerta v Zagreb in Beograd … Ampak rokenrol je zvrst, v kateri je na Balkanu velika gneča. Če ima mesto samo že nekaj podobnih skupin, boš tam zelo težko uspel. Še posebej, če te bo ovirala jezikovna ovira. Imel sem srečo, da sem z Lačnim Franzem postal takoj jugoslovanska skupina. Tudi kot Zoran Predin tam redno nastopam. Ostal sem skoraj edini. Pero se občasno odloča za te stvari, ampak zadnje čase nisem dobro spremljal, kje vse je nastopal.

Po drugi strani pa sem spoznal, ko sem se ukvarjal z gypsy swingom in šansonom, da v državah, kjer smo igrali, takšne glasbe nimajo. Tako nikomur ne hodiš v zelje. Hitro prideš do nekega položaja oz. statusa. Imel sem srečo, da me je vzel pod mentorsko krilo Arsen Dedić. Če pogledamo, kdo so danes kantavtorji na jugoslovanskem področju, ugotoviš, da jih skoraj več ni. Prihaja nekaj novih mladih imen, toda v vmes je veliko prostora in veliko zanimanja za to vrsto glasbo. Res je tudi, da je bila včasih jezikovna ovira manjša. V 80. letih je bil večji interes za slovenščino, saj je veljala za bratski, rahlo eksotičen jezik. Dober primer je režiser Sergej Trifunović, ki zna vsa besedila Lačnega Franza z lepim štajerskim naglasom.

In danes se lahko pohvalim, da veliko slovenskih besed ali izrazov, ki jih ljudje, ki so stari okoli 50 let – od Skopja do Zagreba – znajo povedati po slovensko, da so se jih večinoma naučili iz mojih skladb. Potem so prišle vojne in razpad. Danes se naši otroci na Balkanu pogovarjajo v angleščini. Če danes prideš s slovenskim jezikom in super skupino v Beograd, boš imel velike težave, saj te ne bodo razumeli.

Zakaj pa lahko Dubioza Kolektiv nastopa v Sloveniji in Magnifico v Srbiji?
Ker je veliko ekonomskih priseljencev, ki živijo v urbanih sredinah. In ti tvorijo najbolj aktivno koncertno občinstvo. Mi nimamo veliko Slovencev v Zagrebu, Beogradu ali Srbiji, da bi lahko računali na njih, da nam napolnijo velike koncertne dvorane. Vprašljivi so že srednje veliki klubi. Ekonomske migracije, ki so odprle vrata marsikateri skupini v Evropi, Slovenci nimamo. Tako edino je narodno-zabavna glasba prečkala ocean. Prvenstveno zaradi naših izseljencev v ZDA. Da bi se enako zgodilo slovenskemu rokenrolu, je na žalost nemogoče.

Kaj ostane mladim?
Nove tehnične možnosti, pri katerih danes skupina več ne potrebuje diskografa. Znova se ceni nastopanje v živo. Era videoizdelkov je v zatonu. Kako opozoriti nase v poplavi tisočih skupin, kjer je tehnično izvajanje na vedno višji ravni? Skupine so odlične. Pomembno je le, da najdejo svoj izvirni izraz, s katerim bodo izstopali od večine. Toda svet se ne bo zavrtel nazaj. Treba se je sprijazniti z novimi spremembami. Mislim, da glasba že nekaj časa ni več nosilka sprememb v svetu.

Je samo še podlaga.
Tako je. Posel za kapital, ki se v osnovnem pomenu ukvarja z drugim poslom. Glasba je del, s katerim pobarvajo celoto. Prepričan pa sem, da se bo kmalu nekaj spremenilo. Že pred časom sem govoril, da če bi šel v vesolje z raketo na drug planet, da bi vzel s seboj kitaro. Četudi na novem planetu ne bo pogojev za širjenje zvoka (smeh), bomo še vedno ljudje. Nekdo bo prišel v družbo s kitaro in zapel svoje pesmi. To bo ena osnovnih komunikacij, ki bo preživela. Vendar se bojim, da ne bo več prinašala družbenih sprememb in ne denarja.

Kako so vaše zadnje tri single sprejele radijske postaje?
Vsi so nas pohvalili, da zvenijo super in da mi rokenrol lepo pristoji. Kako so živele naprej, pa ne vem. Kar vidim po Facebooku, je zelo lepo. Stara znamka je lahko prednost in slabost: hitreje vzbudiš zanimanje medijev, če se pojaviš z nečim novim. Tudi zdi se mi, da mediji lažje upravičijo uvrstitev novega v program. Če pa prideš s staro znamko, pa pravijo, da so to že slišali. Ne vzbuja enakega zanimanja. Kar je nam uspelo, je to, da znova prevladujejo dobre umetniške ideje, brez komercialno-ekonomske prisile. Vsi smo dobro vpeti v svoje dejavnosti in to počnemo iz veselja. To nam daje krila. Tu smo v prednosti pred kolegi, ki morajo za svoje preživetje sklepati kompromise in ohranjati medijsko prisotnost v najboljši formi – vedno nasmejani. Tu se pokaže, kako težje je obstati kot uspeti. Uspeh se zgodi. Obstanek – 30 ali 35 let – pa je trdo delo.

Ne bi se strinjala z vami, da so mediji bolj dovzetni do novosti.
Tak občutek imam. Mogoče sklepam po sebi (smeh). Nove stvari me zanimajo. Vedno prisluhnem novim skupinam. Če imam uro časa, raje poslušam nekaj, česar ne poznam.

Ste spremljali zgodbo glede kvot?
Sem. To je obrambni mehanizem, ki so ga nekatere države uvedle pravočasno. Francija se je že pred časom s to zadrgo zaščitila pred anglosaksonskimi vplivi. Po mojem mnenju je to mogoče tudi v Sloveniji, pod pogojem, da bi morala radijska postaja imeti arhiv, iz katerega bi lahko črpala program. Ta arhiv pa je dostopen v Narodni univerzitetni knjižnici in bi lahko zakonodaja zelo hitro rešila težavo. Izdala bi zakon, v katerem bi bilo zapisano, da mora imeti vsaka radijska postaja arhiv in glasbenega urednika, ki bi se spoznal nanj. Tako bi lahko vzpostavili to zadrgo in vanjo bi morali vključiti dejstvo, da mora biti polovica te glasbe vedno nova.

Če bi obstajala volja, bi se to lahko zgodilo hitro. Vsi vemo, da če ne bomo negovali svojega jezika, da bomo končali v angleščini. Čez 50 let bomo v vsakem primeru imeli dva jezika – intimnega slovenskega in službenega angleškega. Mogoče bodo pa ljudje takšni, da ne bodo več potrebovali identitete na tak način, kot jo mi. Kdo ve?

Hungry Franz*?
Recimo (smeh).
*Hungry Franz = Lačni Franz