"Že dolgo časa nisem bil v tako težkem pričakovanju čakal na koncert," je priznal glasbenik, s katerim smo se srečali manj kot teden dni pred koncertom.

Predin je koncerte okoli valentinovega začel pred 20 leti, z idejo, da se praznuje na drugačen način: "Ne na kičast način – z bombonjero in srčki," je pojasnil glasbenik. Zaljubljenost razume kot stanje duha. "Zaljubljeni ljudje smo aktivni," zatrjuje Predin. Po treh letih se 9. februarja vrača v okviru koncertov za zaljubljence v ljubljanski hram kulture.

Tam bo po triletnem odmoru odigral svoj 17. koncert v tem sklopu. "Program stoji. Zdi se mi, da bo to nov list. Tisti, ki so to slišali na Ptuju – na naši petkovi predpremieri -, so rekli, da gre za novo rojstvo. Rojstvo nove glasbe – drugačnega občutka, ki ga v Sloveniji še nismo gojili," je pojasnil za MMC. V Cankarjevem domu se mu bodo kot posebni gostje pridružili tudi člani skupine CoverLover, s katerimi je začel plodno sodelovati lani s skladbo Nova okupatorka, in džezovski pianist Matija Dedić.

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Gospod Predin, zadnja tri leta – po praznovanju vaše 30. obletnice delovanja – ste se pomaknili bolj v ozadje. Je prišla odločitev načrtno ali kot posledica zdravstvenih težav?
Kombinacija zdravstvenih težav in enega preloma, ki je nastal kot posledica, ko sem zaokrožil tridesetletnico delovanja leta 2009, se mi je zdelo, da je prišel čas, da se malo umaknem in naberem nove moči. Sredi tega me je presenetilo srce, ampak zdaj je že vse v redu. Sem poln energije in komaj čakam, da gremo naprej.

Vas je okrevanje po bolezni tudi spodbudilo, da ste se odločili za "še en krog"?
Jaz ne bom imel 'penzije'. Verjetno se bom poslovil kar na odru sredi nastopa in do takrat bom skladal in pel. Toda glede na to, kaj danes znam in mi ne zmanjkuje idej, brez težav izjavim, da najboljše šele prihaja. Če mi zdi, če to izrečem, moram držati obljubo (smeh).

Je to, da ne boste imeli klasične 'penzije', davek slovenskega glasbenika?
Ne, kot kantavtor si predstavljam, da bom igral kitaro in pel celo življenje. Tega ne more spremeniti nič.

In ravno zdaj so izjemni časi znova za kantavtorje. Navdih je na vsakem kotičku. Kako sami spremljate trenutno dogajanje okoli nas?
Res je, ampak te stvari so zdaj še precej nejasne, zmedene. Čas bo pokazal, kakšne vrednote bodo preživele. Mislim, da prihaja spet čas za prave protestne pesmi. Prihaja čas za nove obraze in nova imena. Jih podpiram in se absolutno strinjam z zahtevami, da se mora naša družba popolnoma spremeniti in prekiniti to prakso. Staro in preživelo mora napraviti prostor novemu. Čas je za nove stvari – za mlade ljudi in sveže obraze. Program, ki ga pripravljam za Cankarjev dom, je takšen: z mladimi svežimi obrazi čisto nov, presenetljiv program.

Če vam damo na izbiro Ljubljano in Maribor, na kateri strani ste bolj?
Jaz sem na obeh straneh. S tem nimam težav. Spomnim se, če povem eno zgodbo na to temo, kako sem si izmislil eno pijačo, ki se imenuje Smrtni greh. Gre za mešanico dveh piv. Enkrat sem naročil eno pivo Union in eno Laško ter en kozarec. Ko so mi to postavili na mizo, so vsi v lokalu utihnili. Potem sem si nalil pol enega in pol drugega ter to spil. Vsi so me gledali, kot da me bo zdaj zadela božja kazen – kot strela – in me bo zvrnilo na tla. Zgodilo pa se ni nič. Okus je bil hecen. Pijača je prestrašila vse navzoče in v glavnem: jaz sem tisti, ki prebija meje. Velikokrat sem za to zelo kaznovan in nerazumljen. Veliko ljudi me zaradi tega ne mara, ker počnem te stvari, ampak čutim vseeno neko zadovoljstvo, da premikam meje, da jih podiram. To moje življenje Mariborčana v Ljubljani je polno zanimivih stvari in moram priznati, da do zdaj nisem imel še nobenih pravih težav na to temo. Obe mesti imata svoje pluse in minus. Obe mesti imam rad.

Če bi gradili svojo kariero na všečnosti, bi prišli tako daleč, kot ste danes?
Ne bi. To bi bilo popolnoma zunaj mojega značaja. Jaz sem se učil in vedel sem, da je v poslovnem smislu najbolje, če si tiho in nimaš nobenega mnenja ter da ne komentiraš stvari okoli sebe. Moj značaj je v preteklosti terjal davek in vsa moja potreba, da pojasnim svoje stališče, mi je zelo škodovalo.

Koliko poslovneža mora biti v glasbeniku?
Odvisno, kam se želiš umestiti. Jaz sem imel po obdobju z Lačnim Franzem, resno željo, da bi se preizkusil v popglasbi. Dve leti sem bil zelo uspešen. Imel sem hit leta Sonček je in ti si skuštrana. Pozneje Gate na glavo. Potem sem se po dveh letih tega prenajedel. Če bi hotel vztrajati v popglasbi, bi moral biti poslovnež. Konkurenca je velika, okus se spreminja vsak dan. Obdržati pozicijo v popularni glasbi je povsod po svetu najtežje. Zelo si odvisen od zunanjih stvari, kot so mediji in marketinški prijemi. Jaz nisem želel igrati te igre, zato sem šel s Šukarji v Francijo na praznik sv. Sare. Z njimi sem naredil album Mentol bonbon in spoznal gypsy swing. Z Mar Django Kvartetom sem posnel Ljubimca iz omare. To me je vrglo iz popa v čisto drug svet, kjer sem se spogledoval še z džezom, šansoni … Takrat sem začel tudi pisati v hrvaškem in angleškem jeziku. Zdi se mi, da me je ta moja prekinitev s popsceno pripeljala v glasbene vode, v katerih sem postal srečen in zadovoljen. Bi pa lahko delal pop za druge izvajalce. V to bi še privolil.

Vi ste npr. preigravali gypsy swing kakšnih deset let prezgodaj, če pogledamo, kakšno popularnost dosega danes.
Prezgodnja ptica sem bil. Velikokrat se ujamem v kakšni stvari. Mislim, da je skladba Naša Lidija je pri vojakih prva skladba turbofolka v Sloveniji (smeh). Ta moj notranji ritem me vedno žene prehitro naprej.

Od kod ste pobirali ideje za vse stvari, za katere danes mislite, da ste jih izdali prehitro?
Ideja za pesem je nekaj, kar zraste v tebi. Ti moraš samo imeti talent, da jo prepoznaš. To te loči od drugih. Napisati tekst samo zato, da rečeš, da si ga napisal, zahteva samo obrtniško spretnost, toda manjka mu iskrica. Lahko je le lepo leporečje in ne obremenjuje melodije (smeh). Za pesem – glasba in besedilo, ki nastaneta nekje sočasno, kot pri večini dobrih skladb – moraš znati izluščiti iz svojega življenja, asociacij, spominov, tiste trenutke, ki so štof za skladbo. To se pri meni dogaja 24 ur na dan. Nisem omejen. Včasih se zbudim ponoči in moram takoj kaj napisati. Včasih kaj pustim nekaj let, da dozori. A bolj ali manj se vse realizira. Kar se tiče ustvarjalnosti: s tem se rodiš in jo imaš ali je nimaš. Ta blagoslov med ljudi ni demokratično razdeljen. Zato je se mu reče božji dar.

Del ustvarjalnosti in spominov ste zdaj strnili v knjigo Druga žena v haremu, ki pa se bere kot nova različica Forresta Gumpa. Naključje?
Ni slaba primerjava. Opogumil sem se in objavil knjigo, ker sem dejansko veliko zanimivega doživel in bi bilo škoda, če tega ne bi vsem povedal. To je bil osnovni motiv. Zgodbe, ki sem jih dodajal in jih pisal lansko poletje, so osmislile knjigo, ki je namenjena zabavnemu branju. Z njo sem želel ljudi spraviti v dobro voljo. Mogoče pri nekaterih vzbuditi željo, da obiščejo opisane kraje, in želel sem opisati svoje življenje na takšen način, da me bodo ljudje lažje razumeli. Mislim, da mi je to dobro uspelo. Čez 14 dni izide hrvaški prevod. Za knjigo se zanimajo že v Srbiji in Makedoniji. Doma pa me sprašujejo, kdaj bom napisal naslednjo (smeh). Sem zelo vesel. Prijatelji me zafrkavajo, češ: "Glej ga, prišel je pisatelj." Drugi pa doda: "Ne samo pisatelj, prevedeni pisatelj." Prejemam smse, v katerih mi ljudje pišejo, pri katerem poglavju so in da umirajo od smeha.

Koliko časa ste razmišljali, če objavite knjigo?
Kakšna štiri leta. Potem pa sem se opogumil.

Glede na to, da se vračate v Cankarjev dom po treh letih z novo zasedbo, so zaradi tega pričakovanja drugačna, kot ste jih imeli v preteklih letih nastopanja? In ali so se priprave na ta koncert kako razlikovale od prejšnjih?
Absolutno. Vsako leto poskušam najti nekaj novega, ampak moj seznam gostov, ki dajejo temu večeru pečat, je fascinanten. Nikoli se nisem ponavljal. Vedno sem poskušal z izbranimi gosti dajati malo drugačen ton. Poskušal sem občinstvu pokazati, kakšne stvari me zanimajo in v kakšnih žanrih se želim preizkusiti. Danes imam trio vrhunskih muzikantov, ki z zasedbo kitara, harmonika, tuba in z elektronskimi ritmi prinašajo v moj glasbeni opus absolutno nekaj novega. Zato sem vznemirjen, kot nevesta na poročno noč. Že dolgo časa nisem v tako veselem pričakovanju čakal na koncert.

Kot posebni gostje se vam bodo pridružili tudi CoverLover. Ali morda zdaj z njimi uresničujete sanje, ki jih prej niste imeli priložnost izsanjati?
S CoverLoverji delam stvari, ki so povezane z električno kitaro. V meni je bil ves čas živi in brca glasni rokenrol. Svoje glasbeno življenje že nekaj časa vozim po treh tirih sočasno. Zadržal sem osnovno kantavtorsko oz. šansonjersko držo, kjer se spremljam sam s kitaro oz. kadar nastopam z Matijo, me on spremlja na klavirju. Potem je tu rokenrol, ki je in mora ostati del mojega življenja. In iskanje novih izzivov – eksperimentiranje – večna nagajivost, ki jih lahko naredim zdaj s svojim triom, ki mu ljubkovalno pravim: trio Triglav. Namreč, ko se postavijo na oder, me je visoki Robi Pikl spominjal na najvišji vrh. Janez Dovč na severno steno in Goran Krmac na južno steno Triglava. Hecno je, kako se Triglav zadnje čase velikokrat pojavlja v mojem življenju. Tudi košarkarska himna ima podnaslov: V ritmu Triglava, ker je nastala z idejo, da se trije udarci srca, ki spominjajo na tapkanje žoge, na kardiogramu narišejo kot Triglav.

Sami ste napisali v svoji zadnji knjigi, da je cilj vsakega moškega, da zgradi hišo, posadi drevo, zaplodi sina in napiše knjigo. Splošni rek pa je, da mora vsak Slovenec v svojem življenju tudi osvojiti Triglav. Ste bili že kdaj na njem?
Nisem. Moram priznati. Toda zdaj se mi zdi, da bi pozno spomladi res lahko odšel na Triglav. Na tistega, ki je privezan na pomolu v Kopru. Na našo ladjo Triglav. Šel bom gor in se slikal ob napisu in bom imel dokaz, da sem bil na Triglavu (smeh). Drugače pa gore najraje občudujem od spodaj in priznam, da me nič ne vleče gor. Ampak iz zarečenega kruha se največ poje, mogoče bom pa res kdaj še vriskal po hribih.

Če se vrnemo na vaše sodelovanje s CoverLover. Kako to, da ste si izbrali še eno pot iz samega začetka z novo zasedbo glasbenikov?
Nastopanje z njimi mi omogoča, da ostajam v ozadju in se vseeno aktivno udeležujem rockovskega glasbenega življenja. Sorazmerno veliko pišem za druge izvajalce. Nazadnje sem napisala novo skladbo za novi album Željka Bebeka, ki je kot pevec Bijelega dugmeta izjemna osebnost. In je to zame priznanje. Predtem sem sodeloval z Massimom Savićem. Z reškim kvartetom E.N.I. sem imel megauspešnico na Hrvaškem Traži se dečko. Pomladi bom delal z dalmatinsko klapo, kar se sliši malo čudno, toda mojo skladbo Ni sekunde više, so si izbrali za moj repertoar, tako da bo kar zanimivo. Veliko reči me zanima, tako da mi ni nikoli dolgčas. Tudi snemanje uradnega videospota za Rad imam košarko se bo kmalu začelo. Scenarij je napisal Goran Vojnović. Slobodan Maksimović se bo podpisal kot režiser in zelo sem vesel, da se je ideja z bitjem srca v ritmu košarke razvila v nov košarkarski pozdrav za vse slovenske navijače, ki ga bomo na tekmah vsi v eni koreografiji ponosno izvajali. Letošnje leto bo vznemirljivo in če se že začenja s koncertom v Cankarjevem domu, se bo nadaljevali tudi na tej ravni.

Že res, da ste bili preteklo leto malce manj medijsko izpostavljeni, je pa bil zaradi tega – v svetovnem merilu – izpostavljen vaš sin Rok. Kako vi komentirate vse njegove nedavne dosežke?
Jaz sem tako ponosen, da se bom razpočil. Predgovor k moji hrvaški izdaji knjige Druga žena v haremu je napisal Boris Dežulović, ki v predgovoru za začetek napiše, da sem jaz oče tistega fanta, ki dela clipe za Rolling Stonese. V svojem slogu me opisuje, kako se zdaj že 33 let ubijam po cestah in odrih, da ostanem na površju. Rok pa gre v London, spije kavo in naredi spot za Rolling Stones. Želel je povedati, da za vsakega starša neverjetna sreča, če so njihovi otroci uspešni v tem, kar počnejo. Še posebej, če so blizu tega, kar delaš sam. Rok je dejansko prek slikarstva in glasbe prišel do animacije, ki ga je izstrelila med svetovne zvezde. Midva se po skypu slišiva skoraj vsak tretji dan. Upam, da se bo še kdaj lotil glasbe, ker je res izjemno nadarjen. Zdaj pa mislim, da bo prej moral še čez lužo. Hollywood ga vabi in mika. Komaj čakam, da slišim, kakšne so spet novice iz Londona.

Ste seznanjeni z deli Émila Zolaja? Koliko ima dednost pri vašem primeru z Rokom zveze z uspehom?
Sem bral. Dobro bi bilo, če bi to šlo v obe smeri. Da bi še jaz dobil kakšnega njegovega. Drugače pa mislim, da je ves njegov uspeh samo njegova zasluga. Jaz sem bil poleg samo med njegovim odraščanjem, da sem mu predlagal nekaj literature, glasbe …, s pomočjo katere si je pozneje izoblikoval okus.

Bo imel čas, da naredi za kakšno animacijo za vaš videospot?
Moral se bom postaviti v vrsto (smeh). Zdaj res nima časa. Tudi jaz ga ne obremenjujem s tem. Lepo je biti oče takšnemu sinu in jaz imam srečo, da so tudi drugi otroci uspešni. Sem bogat človek, kar se tega tiče.

S Paulom McCarneyem vas je že seznanil?
Upam, da me nekoč res bo. Lani, ko je delal videoprojekcijo nad Buckhingamsko palačo, je medtem ko se je prireditev začela, zazvonil telefon, rekel mi je: "Halo, Rok tu. Ti, stojim zraven Paula McCartneyja in se tu pogovarjava." Rekel sem mu: "Vau." Nato mi je opisal, da nasproti njega stoji Elton John, zadaj je bil Stevie Wonder, mimo je hodil Tom Jones. Jaz pa sem rekel: "Ja! To! Bravo." To so stvari, o katerih samo sanjariš, on pa jih je de facto doživel. Potem dobiš neko voljo do življenja, saj vidiš, da je vse mogoče. Moraš biti vztrajen, priden in moraš zaupati sam sebi.