Malo je manjkalo, da tretjega albuma (oz. drugega pod imenom Lana del Rey in pod okriljem velike založbe) 27-letnica sploh ne bi izdala. Po Born to Die (2012) je bila iztrošena in demoralizirana nad plazom kritik, ki so se v tistem času vsuli nanjo. "Ne vem, ali naslednji album sploh bo, imam težave z navdihom," je dejala takrat.

Video Games z romantičnim vokalom iz neke druge dobe in hipsterskim, "Instagram" videom je bil pozabljen takoj, ko so mediji "razkrili", da Lana v resnici ni dekle iz prikoličarskega parka, kot je dajala misliti v svojih pesmih, ampak hči bogatega podjetnika iz New Yorka. Drugače povedano: Lana oz. Lizzie Grant se je kot najstnica prevažala z limuzino, ne pa v kesonu poltovornjaka.

Publika - predvsem pa indie scena - je Lani iz nekega razloga na smrt zamerila njen alter ego, njen premišljeno, preračunljivo zgrajen pop imidž in se ji v hipu odrekla. Kot da bi bilo vživljanje v vloge v glasbi nekaj nezaslišanega. Ali, kot piše Alexis Petridis v Guardianu: "Če bi bilo medmrežje že v 50. letih, bi bilo morda preplavljen z ljudmi, ki bi zahtevali dokaz, da je Johnny Cash dejansko ustrelil moškega v Renu, samo da bi ga gledal, kako umira."

Novodobna lolita
Lana tudi na svojem tretjem albumu ostaja v karakterju zapeljive lolite, kokete iz nekega drugega časa, časa, ko se še ni bilo politično nekorektno predstavljati kot ženska, ki ves čas hrepeni po svojem moškem, brez krinke samozadostne feministke. Ker Lana ni feministka in noče biti, kot je poudarila v zdaj tako citiranem intervjuju za Fader.

"Zame feminizem preprosto ni zanimiv koncept ... Kadar koli začnejo ljudje govoriti o feminizmu, začnem zavijati z očmi. Preprosto me ne zanima. Bolj me zanimata SpaceX in Tesla, kaj se bo zgodilo z našimi intergalaktičnimi možnostmi. Moja ideja prave feministke je ženska, ki se počuti dovolj svobodno, da počne, kar koli hoče," je prostodušno razlagala.

Feministka (v klasičnem pomenu) res ne bi prepevala, kako ima njena "muca okus po češnjevi koli" (Cola, Born to Die/Paradise Edition), kako se je "pref***la do vrha" (Fucked My Way to the Top, Ultraviolence) in kako "bom ob tebi, ne glede na to, kaj storiš" (Blue Jeans, Born to Die). Lana poje o oblačenju v poletne oblekice zanj, o tem, kako mu pusti, da ji počne, kar koli hoče - in pri tem namiguje celo na nasilje -, in o tem, kako si išče milijonarja, ki bi jo preživljal. V svojih videih s šobico najverjetneje umetno povečanih ustnic šepeta na uho porednim fantom, ostarelim motoristom pa nastavlja svojo zadnjico, naslonjena na igralni avtomat.

Nefeministka
Emily Shugerman na Ms.blog okrca Lano del Rey, da je nezrela in da daje slab zgled dekletom s takim vedenjem. S takim albumom, kot je njen zadnji, Kubrickovo naslovljeni in še vedno lynchevsko zveneči Ultraviolence.

"Ne glede na to, ali je Lana del Rey dejansko poznala definicijo feminizma, preden ga je v nedavnem intervjuju zavrnila, njene izjave, besedila in glasbeni videi dokazujejo, da si ne želi nobenega opravka s tem gibanjem. V svojem zadnjem albumu ne le da vzdržuje svoj imidž brezmočne damice v stiski, ampak celo verbalno promovira nasilje nad ženskami. Če mi kot družba sprejmemo neko neemancipirano obliko feminizma, ki jo uteleša del Reyeva, so dekleta resnično v težavah," piše Shugermanova.

Lana ni Beyoncé, ki svoja besedila začini s kiticami, ki opogumljajo ženske in jim dajejo moč, še piše Shugermanova. To je res - Beyoncé nagovarja oba spola, moške s svojimi tesno oprijetimi lesketajočimi se bodiji, v katerih namigujoče premetava boke, ženske pa neposredno z njim namenjenimi besedili. Če nas skuša Beyoncé prepričati, da si lahko objekt in feministka hkrati, se pri Lani zdi, da je ženske ne zanimajo kaj dosti - skoraj vse pesmi so uperjene moškim, na katere se obrača po podporo in potrditev.

Ni čudnega, da je toliko žensk izrazito ne mara. Marilyn Monroe nikdar ni bila feministična ikona. Z lutkicami, ki svojo podobo gradijo na lažni krhkosti, se nas večina ne identificira, celo ogrožene se počutimo od njih.

Ločiti glasbo od izvajalke
Da sta si Lano za svojo megalomansko poroko, vajo v kiču, izbrala Kim Kardashian in Kanye West, samo še utrjuje podobo del Reyeve kot zlagane, izumetničene in prodane. Glasbeni recenzenti imajo velike težave ločiti glasbo od izvajalke, priti do dna Lani del Rey (je vse skupaj skrbno premišljena podoba?) in priznati, da to, kar počne, počne dobro. Kar dokazujejo tudi zelo mešane kritike njenega zadnjega albuma.
Lahko tudi, da je vsa ta podoba pretkano nastavljeno zrcalo moškim izvajalcem, kot meni Timeov glasbeni recenzent Sasha Geffen: "(Lana del Rey) ne gre po poti vlog, ki so jih igrale pevke zadnjega stoletja, čeprav uporablja klasično ženskost kot estetsko orožje. Na Ultraviolence si nadene žanr, ki je nekoč uokvirjal idealizirano podobo hrepeneče ženske, in ga napolni z vsemi tistimi drugimi ženskami: ženskami, na katere so namigovali moški, ki so peli o njih, ženskami, ki so bile gradivo generacijam in generacijam zlomljenih moških src."

Del Reyeva se ne premakne iz svoje cone udobja, ki jo je zgradila, potem ko je nekje na poti do slave pokončala Lizzie Grant. Njena glasba je cinematična, čutna in seduktivna, njen glas ostaja unikum v popu (pa čeprav se v živo bojda pokažejo vse razpoke v njem).

Lepa, ko joče
Da je pri zadnjem albumu sodeloval Dan Auerbach iz Black Keysov, ki jih pač nikdar niso obtoževali nepristnosti, je samo plus. Auerbach jo je usmeril v balade, ki dajejo polno moč Laninemu vokalu, in čeprav besedila, kot so "Pretty When I Cry", "I’m a sad girl/ I’m a bad girl" in "I'm Brooklyn Baby", še vedno niso mojstrovine v tekstopisju, pa je Auerbach oklestil vse njene poskuse geto šika, kot je bila, denimo, National Anthem na Born to Die.

Lahko je odpraviti Lano del Rey kot karikaturo, nekakšno glasbeno popolnoma nepomembno utelešenje Jessice Rabbit, težje je priznati, da dejansko ustvarja povsem dober pop. Da njenega imidža ni treba jemati preresno in da njeno večno hrepenenje po moškem njenih sanj v bistvu spet ni tako zelo daleč stran od "emancipirane" Beyonce, ki sicer res poje o zabavanju sveže samskih deklet, a ob tem moškim dopoveduje, da je edini recept za izkaz vdanosti poroka ("Put a ring on It").

Spodaj lahko poslušate album Ultraviolence v celoti.
Kaja Sajovic