Pevka, ki se lahko pohvali z najmanj 40 milijoni prodanih zvočnih posnetkov, svojo "glasbeno upokojitev" prestavlja iz leta v leto, a obenem poudarja, da si ne želi z glasbo odplačevati posojil, z njo se namreč ukvarja iz popolnoma drugačnih razlogov.
Za intervju sva se dogovorili v središču Ljubljane. Prišla je nenaličena, vidno utrujena, saj je le nekaj ur pred srečanjem zapustila koncertno prizorišče v središču mesta, kjer je potekal dobrodelni koncert za prizadete v nedavnih poplavah. Njeno obnašanje je bilo popolnoma "nezvezdniško", kot sogovornica pa je bila - zato, ker nima česa skrivati, poudarja - pripravljena deliti vse karte z okolico. "Znani ljudje smo vajeni, da govorimo o bolj in manj lepih stvareh tudi v javnosti, saj vsak od nas doživlja težke trenutke v življenju. Tako ljudem pokažemo, da se jim ni treba bati javnosti, kajti bolj ko boste neko stvar tajili, bolj bo drugim zanimiva. Mislim, da osebno nimam česa skrivati, ni namreč stvari, za katere bi lahko rekla, da so "top secret"."

Pri tem se spomni zgodbe "U cara Trójana kozje ùši". "Gre za zgodbo, v kateri se je junak trudil prikriti dejstvo, da ima car Trojan kozja ušesa. Ker ni mogel obdržati skrivnosti zase, je izkopal luknjo v zemlji in trikrat rekel: »Car Trojan ima kozja ušesa.« Tam je potem zraslo drevo, ki je kar samo ponavljalo ta stavek. Zato sem se že zdavnaj naučila, da ne prikrivam stvari, saj v mojem življenju ne obstaja nič tako hudega, kar ne bi mogla deliti tudi z drugimi."

Fahreta Jahić alias Lepa Brena
Kot pravi, jo danes z njenim rojstnim imenom Fahreta pokličejo samo mama in redki ljudje iz njenega ozkega zasebnega kroga. Lepa Brena, ki se z imenom identificira že od 15. leta dalje, je v zasebnem življenju – tako poudarja - popolnoma preprosta oseba: "Moj zasebni in profesionalni svet se ne razlikujeta tako zelo. Ena od razlik pa je morda v tem, da v zasebnem življenju preživim v pižami po cele dneve in se ne oblačim v posebej izbrane kombinacije. Včasih vzamem Stefanovo majico ali obujem Slobodanove copate in si nadenem za povrh še njegovo domačo haljo. Mislim, da v takšnih trenutkih res nisem primerna za fotografiranje. Če bi me ljudje videli, bi me hitro imeli za cirkusantko. Ampak to sem jaz, sem pač sproščen človek."

"Ko delam, imam rada določen protokol, red, sistem, ko pa preživljam proste trenutke, imam rada sproščenost, čas preživljam brez organiziranja, tudi kar zadeva oblačenje in ličenje; biti hočem skratka popolnoma naravna. In všeč mi je, če ljudje, ki me poznajo tudi zasebno, to vedo o meni: da se ne ličim rada, da me pustijo pri miru, ko mi ni do pogovora, in da to tudi upoštevajo. Ampak, veste: človek ima po toliko letih trdega dela preprosto pravico, da je to, kar je. In če tega kdo ni sposoben upoštevati oziroma spoštovati, se z njim ne morem zasebno družiti," pravi pevka, lastnica glasbene založbe, podjetnica in mati dveh otrok, rojena v Tuzli v Bosni in Hercegovini pred štiriinpetdesetimi leti.

Začetnica turbofolk glasbe?
Svojo prvo glasbeno zasedbo Yudexi je ustanovila že pri 17 letih, nato se je pridružila skupini Lira šou, ki se je kmalu preimenovala v Slatki Greh. Ko ji namignem, da velja za začetnico "turbofolk glasbe", pa odgovarja: "Veste, v resnici ne razumem, kaj naj bi sploh pomenil izraz "turbo folk". Vse, kar sem naredila, je, da sem spojila pop ritme z etnoinstrumenti. Kornelije Bata Kovač je '83 leta napisal skladbo »Sitnije cile sitnije« – pop pesem z elementi folkglasbe, v katero je vključil instrumente, kot so tradicionalni boben goč, violina in harmonika. S svojim petjem sem takrat ustvarila neki balkanski miks, toda moj osnovni namen ni bil, da bi ustvarila novo glasbeno zvrst. Ljudem je bila preprosto všeč nova energija."

"Poznajo me po sproščenosti, naravni energiji; ne bi se mogla pretvarjati vseh teh trideset in več let. Če ste na sceni, ne morete tako dolgo nečesa "igrati". To je bila dejansko glasba, ki je v sebi prepletala pop in folk, medtem ko je turboglasba nastala takrat, ko so pisci pop- in rockglasbe ostali brez dela. Ti glasbeni žanri so se zavlekli za peč in se niso več razvijali, obstali so tam nekje sredi 80. let, kjer so še danes. In tako so nekako ustvarili to "turbo" glasbo. Vajeni so bili dela z močnimi ritmi in so pomešali vse; po mojem mnenju na neokusen način. Na koncu lahko rečemo le, da glasba nikomur ne zaračunava davkov, glasbo lahko preprosto poslušate ali ne, lahko vam je všeč ali ne, glasba je zgolj zabava in glasba se razvija, ljudje pa poslušajo tisto, kar jim je všeč. Jaz sem se odločila, da bom ohranila smer, ki mi ustreza, torej etno-balkanski preplet, ki je avtentičen. Pojem pa tudi pop in narodno glasbo, s čimer se nikakor ne obremenjujem."

Težki trenutki v njenem življenju
Pred štirimi leti je v starosti 82 let za posledicami prometne nesreče umrl njen oče Abid, kar jo je precej pretreslo. "Vedno so nas učili, da se stvari odvijajo po določenem vrstnem redu in da je smrt pač del naravnih procesov. Toda ko izgubite katerega od staršev, je vedno težko. Nekateri smrt hitro prebolijo, drugi jo doživljajo kot naravno stvar, jaz pa sem živo bitje, nisem računalnik, ki ga lahko prestavite na "off"; preprosto se mi zdi, da nisem preživela dovolj časa s svojimi starši, zato imam ves čas občutek, da nisem dovolj storila zanje. Preprosto pogrešam svojega očeta, kot tudi pogrešam človeka, ki mi je zelo pomagal na moji karierni poti – to je seveda Raka Đokić (njen nekdanji menedžer, opomba avtorice). To sta bila človeka, ki sta me ves čas podpirala, mi dajala upanje tudi v težkih trenutkih."

"Ko je človek srečen in dela, ko je dobro razpoložen in ima veliko denarja, ga imajo vsi radi; ko je nesrečen in žalosten, ko ostane brez denarja, pa vidi, da le majhen krog ljudi ostane okrog njega tudi v takšnih trenutkih. Seveda so tudi takšni, ki se mu lažno predstavljajo kot prijatelji, toda človek se sčasoma nauči prepoznati prave. In ko izgubite takšne ljudi, jih ves čas pogrešate. Ta dva človeka sta bila alfa in omega v mojem življenju," pravi.

To pa ni bil edini težek trenutek v njenem življenju. Leta 2000 je namreč nekaj dni skupaj z možem Slobodanom Živojinovićem, nekdanjim vrhunskim tenisačem, trepetala za življenje sina Stefana, ki naj bi ga ugrabili člani zemunske mafije. Po plačilu dveh milijonov nekdanjih nemških mark in pol so jima ugrabitelji sina vrnili, a si od tragičnega dogodka še do danes ni popolnoma opomogla. "Ko sva Boba in jaz prevzela otroka, sva bila trda kot kamen. Dolga leta sem potrebovala, da sem lahko zajokala, da sem sprostila to, kar je prej blokiralo mojo dušo in srce. Ko se zaveš, da je otrok ponovno ob tebi ... En del tebe je preprosto umrl, izginil, odšel stran, kot da je na del duše padla bomba in je tam zdaj luknja, ki je ne bo mogel nihče več zašiti. Tako se počutim."

"Živim v državi, kjer so številni govorili proti Jugoslaviji in proti sistemu, ki je bil, kakršen je pač bil – ampak zdaj si pa predstavljajte sistem v 21. stoletju, v katerem vam ugrabijo otroka, oblasti pa še do danes ni uspelo ugotoviti, kdo je ugrabil otroka, in ga obsoditi. Živimo torej v sistemu, v katerem se vam lahko pripeti nekaj tako težkega in tragičnega, da vsi govorijo, mediji pišejo o tem, služijo s tem dogodkom ... Kje pa je moralnoetična zadostitev, ki bi jo moral dobiti vsak posameznik? Da živi v državi, v kateri je nagrajen za pošteno delo, če pa je kriv, gre na sodišče? Bo ta država sploh našla krivca? Takratni zvezni javni tožilec še preiskave ali pa kakršnega koli sodnega postopka zoper neznanega storilca ni sprožil – kar naj bi zakon določal čisto v vsaki državi, še v Tunguziji ... No, pri nas tega niso naredili. Naj vam bo to v primer, kako so bili pri nas povezani kriminalci z državno političnim in sodnim vrhom," je kritična pevka, ki se ves čas seli med Srbijo, Monakom in ZDA.

Z glasbo si ne bom odplačevala posojil
In na kateri točki svojega ustvarjanja se bo sploh lahko ustavila? "Vsako leto načrtujem odhod v pokoj. Tako že od '91 leta dalje govorim, da bom šla prihodnje leto pa zagotovo v pokoj. Ampak človek slej ko prej ugotovi, da zmernost pri delu nekaj najlepšega. Posel, s katerim se ukvarjam, je naporen, saj moraš biti ves čas v dobri kondiciji, ves čas moraš snemati dobre in kakovostne skladbe ... Opazujem Tino Turner, ki še kar poje, opazujem tudi Zdravka Čolića in Harisa Džinovića, Nedo Ukraden, Lepo Lukić, pa tudi Đorđeta Marjanovića– to je generacija, ki se še danes pojavlja, ki pa je 10, 15 let starejša od mene, in včasih se zamislim: "Pa ja ne bom šla po istih stopinjah tudi jaz?!" Ampak tudi oni imajo očitno radi svoje delo in si mislim: »Zakaj pa ne.« In če vas želi tudi občinstvo še naprej poslušati, kaj bi si želeli lepšega?"

K temu pa v smehu še doda, da si le nečesa ne želi: da bi bila glasba njen glavni vir prihodkov, saj si s petjem, ki ji predstavlja užitek, že ne bo odplačevala posojil.