Mi2 so decembrsko razvajanje oboževalcev po lanskem praznovanju 20. obletnice delovanja tudi letos pustili v Šiški in pripravili koncert, kjer oboževalcem postrežejo z večjim naborom skladb in ne zgolj s festivalskim repertoarjem.

"Čeprav veliko koncertiramo skozi vse leto, je razlika med našim tradicionalnim decembrskim koncertom in tistimi drugimi predvsem v tem, da je ta namenjen res tistim najbolj zvestim poslušalcem."

"Zato zanje vedno pripravimo 'nekaj več,' pa naj gre pri tem za število izvedenih pesmi, izvedbo kakšne skladbe, ki je že dolgo počivala v skladišču, prearanžiranje in predelavo obstoječih izvedb ali, navsezadnje, nekoliko podkrepljeno zasedbo," je pred sinočnjim koncertom v pogovoru za MMC dejal kitarist skupine Jernej Dirnbek - Dimek.

Kino Šiška je bil razprodan že kar nekaj dni pred samim koncertom in tisti, ki so si vstopnico uspeli pravočasno zagotoviti, so imeli sinoči priložnost poslušati skoraj dve uri in pol dolg koncert, ki je izstopal tako po naboru skladb kot tudi po sami energiji na odru.

Občinstvo, med katerim presenetljivo niso prevladovali najstniki, se je dodobra ogrelo že ob uvodni skladbi Maybe Baby in tako uspelo spregledati malenkostne težave z zvokom, ki pa so bile hitro odpravljene in tako je bilo tudi tudi najzahtevnejšim omogočeno, da so uživali v glasbi in samem koncertnem vzdušju.

Hala Tivoli je bila nekaj posebnega
"Pozdravljeni vsi, ki ste bili z nami že lani," se je zadrl Tone Kregar - Tonč in se tako še posebej spomnil na vse tiste, ki so bili prisotni tudi na lanskem jubilejnem koncertu v Hali Tivoli. "In pozdravljeni tudi vsi ostali."

Na vprašanje, zakaj lanskega podviga niso ponovili tudi letos, odgovarjajo, da si oni tega sicer niso želeli, so pa "organizatorji lanskega dogodki prišli na plan s tem predlogom in nas k takšnemu podvigu kar resno nagovarjali".

"Nismo se odločili zanj, ker menimo, da je bil lanskoletni koncert zaradi obeleževanja 20. obletnice vendarle nekaj posebnega, in da ga ne gre že leto zatem ponavljati. Sploh pa, kaj bi nam v tem primeru ostalo za takrat, ko bomo obeleževali naslednji jubilej?"

Sicer se jim tudi zdaj, ko so vsi občutki zbrani, zdi, da so z lanskim koncertom dosegli nekaj resnično posebnega in nekaj, kar se na slovenski glasbeni sceni ne zgodi ravno pogosto. "Smo mnenja, da nam je z razprodano veliko dvorano Hale Tivoli uspelo nekaj, na kar si na začetku naše glasbene poti ne bi upali niti pomisliti. Pa ne gre le za obisk. Vzdušje je bilo naravnost enkratno, tudi tehnično se je vse izšlo optimalno in Hala bo gotovo ostala še dolgo v našem spominu."

Razposajena publika
"Da takoj povežemo vzhodni in zahodni del Slovenije," so bile besede, ki so zbranim takoj dale vedeti, da bodo že na začetku repertoarja slišali eno izmed novejših, a še vedno med občinstvom precej dobro sprejetih skladb - Heroji srednjega razreda. Nadaljevali so s skladbami v pestrih ritmih kot sta Čakal sn te ko kreten in Ljubezen pod topoli.

Pred slednjo pa je skupini na oder priletelo tudi manjše darilo oboževalk: "Veste kakšna je razlika med analognimi in digitalnimi časi rokenrola? Včasih nismo dobivali spodnjih hlačk z etiketami," so se ob majhni pozornosti pošalili Tonč, Dimek, Egon Herman - Srajca, Robert Novak - Flik, Igor Peter Orač - Mali ter prav poseben gost na klaviaturah Miha Gorše (iz skupine Muff), ki jih je spremljal tudi na lanskem jubilejnem koncertu v Hali Tivoli.

Mi2 kljub več kot 20 let dolgi karieri in nenehnemu koncertiranju na odru še vedno kažejo odlično energijo (med seboj pa tudi precej močno kemijo). Ravno to sta poleg raznolikega repertoarja morebiti dva izmed večjih razlogov, zakaj se obiskovalci vedno znova radi vračajo na njihove koncerte in se predajo glasbenim ritmom, tudi če morda določene skladbe ne poznajo ravno najbolje.

Presenečenja, ki so dvorano še dodatno dvignila na noge, so bila skladba Sve ove godine ter začetek uspešnice Eye of the Tiger, ki preide v Najrajši sn pa s teboj pil ter skladba zasedbe AC/DC Highway to Hell, ki se uspešno prelije v Brigita (z Ulice maršala Tita). Postregli so tudi s kitarskimi solažami, med katerimi je vredno izpostaviti predvsem skladbi Šlager in Beli grad.

Njihovi najboljši časi še trajajo
"Osebno menim, da naši najboljši časi še vedno trajajo. Tako vsaj sklepam glede na dejstvo, da imamo kakšno polovico koncertov za leto 2017 že bookiranih. Koliko časa bo še tako, pa nihče ne ve – je pa to v prvi vrsti odvisno od nas samih," je še dodal Dimek.

Tudi izdajo naslednje plošče načrtujejo v olimpijskem ciklu - če bo šlo vse po načrtih, torej leta 2018. "Že od leta 2002 dalje izdajamo avtorske albume v olimpijskem ciklu. Zadnji z naslovom Čista jeba je izšel jeseni 2014, torej imamo še slabi dve leti časa, če želimo nadaljevati v dosedanjem tempu." Prve ideje so že zbrali in se že na začetku naslednjega leta nameravajo resneje lotiti ustvarjalnega procesa. "Kmalu po novem letu si bomo privoščili nekaj ustvarjalnih vikendov in morda bo na spomlad že slišati kak nov posnetek. Ne bomo izumljali tople vode in se bomo trudili v kar najboljši meri dati od sebe tisto, kar edino zmoremo in znamo – žlahtno dozo Mi2-rokenrola."

Ustvarjajo po svojem okusu
Ne zdi se jim vredno, da bi se ozirali na radijske kvote in število predvajanj, saj že dolga leta ustvarjajo tako, kot ustreza njim samim. "Vsak, ki ustvarja skladbe, jih ustvarja tudi z namenom, da bi jih razen njega slišal še kdo, tu se nimamo kaj slepiti. Razlika je le v tem, ali izvajalec vse podredi temu, da bi bil komercialno uspešen in imel visok powerplay, ali pa se pač ne obremenjuje z radijskimi normami in ustvarja po svojem okusu." Sami sebe dojemajo kot slednje. Če pa se "kljub temu kaj prime, pa toliko bolje".

Nazaj na oder so jih obiskovalci zvabili dvakrat
Pred koncertom so poudarili še, da glede na energijo, ki so jo vložili vanj, pričakujejo "en res udaren in konkreten koncert z razpoloženim občinstvom" ter v smehu dodali, da so za dogodek celo vadili.

In ravno s tem jim je zbrana publika v ljubljanski Šiški sinoči tudi postregla - koncert je v Kino Šiška zvabil dolgoletne oboževalce zasedbe, ki so bili razpoloženi tudi ob skladbah, ki so morda širši javnosti manj znane kot denimo festivalski uspešnici Sladka kot med in Pojdi z menoj v toplice.