Glasbenik Peter Vode je v prvi sezoni resničnostnega šova Slovenija ima talent leta 2010 veliko pozornosti pritegnil s svojim nastopom in vokalom – čeprav se je toliko dogajalo, da se kakšnih trenutkov sploh ne spomni. Pozneje se je odpravil na študij v ZDA, tam živel več let in tudi delal kot glavni glasbeni inženir v losangeleškem studiu. V tem času se je razvil kot človek in dobil debelo kožo. "Ugotovil sem, da hočem biti v okolju, ki me ne izžema in v katerem sem lahko ustvarjalen. Tam bi moral ves čas delati, da bi sploh lahko preživel. Čeprav rad delam pri glasbi drugih, me osrečuje to, da naredim in izdam neko pesem," je o vrnitvi v Slovenijo po petih letih povedal glasbenik, ki je šel po izkušnje tudi v Los Angeles.

"Če hočeš pisati glasbo, moraš na globlji ravni razumeti, kaj se dogaja. Drugače nisi sposoben dati nečesa, kar se drugih dotakne," je dejal za MMC in poudaril, da se večletna odsotnost pozna – izgubil naj bi povezavo s tem, kaj Slovenci čutimo, hočemo in cenimo. Trenutno besedila in melodije piše na popnačin, z aranžmajem pa hoče zadevo "zapakirati" tako, da še bolj čustveno izrazi to, o čemer govori v pesmi – pri tem mu zelo pomagajo izkušnje iz Amerike, kjer se mešajo številne kulture, vključno z vplivi džeza in funka.

V svet je v zadnjih letih poslal tudi pesmi For a Ride in Come Up. Ta je navdihnila tudi serijo štirih slik, ki so poimenovane po delčkih in čustvih skladbe. "Izhajam iz sebe, kaj vidim v njej, kakšna je sporočilnost," je pojasnil Vode, ki je med pandemijo covida 19 namreč začel ustvarjati abstraktne akrilne slike, te je tudi že razstavljal.

Več o tem, ali si še vedno zapoje Tears in Heaven, pa tudi o obsežnem izobraževanju, kako Američani vse zavijajo v vato, nastopanju kot predskupina zasedbe Earth Wind and Fire, o ameriškem šovbiznisu, delovnih izkušnjah v losangeleškem studiu, (ne)blišču Hollywooda, o tem, kako pomembna je povezanost pesmi na več ravneh in odziv ljudi, o zapletih pri snemanju videospota v Los Angelesu, o zabavah zasedbe Imagine Dragons, o tem, kako si v studiu kot inženir orodje, ne pa ustvarjalec idej, ter o prihodnosti njegovih abstraktnih slik pa si preberite v spodnjem intervjuju.

Leta 2010 vas je širša Slovenija spoznala v prvi sezoni resničnostnega šova Slovenija ima talent. Tja niste sicer prišli zmagat, ampak za zabavo, vseeno pa je bila to za vas velika odskočna deska. Kako na to izkušnjo gledate skoraj 14 let pozneje?
Vse je bilo zelo po naključju. Ker je bila prva oddaja, so kontaktirali s številnimi glasbenimi šolami v Sloveniji, med njimi tudi zasebno, kamor sem hodil. Najprej sem oddelal avdicijo na glasbeni šoli, potem so sledile še druge, tudi v Drami. Pokazalo se je, da to v bistvu nekam pelje. Dobil sem potrditev, energijo in moč, da se lahko tega resno lotim, da ni težava iti v glasbo in iz tega narediti nekaj več, kot pa samo da igram, ker mi je to pač všeč. Saj ne, da sem pri 14 letih o tem že res razmišljal. Ker je bilo toliko "šokterapij", se nekaterih stvari iz tistega obdobja dejansko ne spomnim (smeh). Ko sem bil mlajši, sem veliko bolj plaval v oblakih, veliko spominov mi manjka. Včasih imam občutek, da se mi je toliko dogajalo, vključno z življenjem v ZDA, da se mi spomin sproti briše.

Dejali ste, da ste se naučili tudi, kako pomembno je biti izviren. Kaj ste se še naučili v šovu, kar vas še zdaj spremlja?
Naučil sem se, da je v večjih projektih zagotovo prisoten drug profesionalizem. Ko deluješ sam, je veliko več na tebi – opazil sem, da se kakovost bistveno dvigne s tem, ko se vplete večja ekipa. Prvič sem tudi začel izkušati, kaj pomeni na odru nastopati kot frontman in dobiti odziv ljudi, kaj s tem narediti ... Dobiš nekakšen občutek, da ni glasba samo tisto, da nekaj zapoješ, ampak je celoten izdelek širši. Šele takrat začneš to dejavnost spoštovati, kar pač ni samoumevno, ampak rezultat trdega dela.

V finalu ste sicer zapeli avtorsko pesem, predtem pa tudi priredbi pesmi I Believe I Can Fly in Tears in Heaven. Si ju še zdaj kdaj zapojete?
Pesmi Tears in Heaven ne, ker sem jo igral tolikokrat, da mi je že začela presedati. Prijatelji me kdaj v šali spodbujajo k temu, da jo zaigram. Seveda je prekrasna pesem, zelo mi je všeč, še zmeraj jo rad slišim, a v izvedbi drugih. I Believe I Can Fly pa ni tako “problematična” skladba, saj sem jo igral manj. Sčasoma je sama od sebe izpadla iz repertoarja, ljudje je niti niso pogrešali, sam pa sem šel na naslednje pesmi.

Po srednji šoli tehniških strok v Šiški ste se odločili, da se boste posvetili glasbenemu izobraževanju – nadaljevali ste na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, pozneje pa ste se odpravili na študij na bostonski New England Conservatory (NEC), kjer ste doštudirali džezovsko petje. Izobraževali ste se tudi na Berklee College of Music. Kaj vse vam je dalo to obsežno izobraževanje?
Ko sem prišel v ZDA, so omogočili, da si nekako prenesel in uveljavil svoje kredite, ki si jih imel viška, če si imel dovolj dobre ocene – všeč mi je bil ta koncept. Moja glavna šola je bil NEC, na Berkleyju pa sem tako vzporedno delal songwriting (pisanje pesmi, op. a.) pri Patu Pattinsonu. Zame je bil ena prvih legend, ki mi je to dobro razložil. Eden pomembnih delov, se mi zdi, je bilo sicer to, da sem šel prvič od doma in živet drugam, predvsem tudi to, da sem bil v kritičnem trenutku odraščanja med 21. in 26. letom vržen v drugačno okolje in družbo. Prvič sem dobil priložnost, da sem primerjal, kakšne vrednote mi je dala Slovenija, kakšne vrednote imajo Američani, katere se popolnoma preslikajo in katere si niso podobne.

Se ameriške vrednote bistveno razlikujejo od slovenskih?
Prvi dve leti se zavedaš, da niso oni tebe povabili, ampak si ti rekel, da hočeš iti tja, tako da se moraš obnašati po njihovih pravilih. Američani so občutljivejši od nas. Slovencem se morda neke besede ne zdijo nič takšnega, zanje pa je že preostro in preveč naravnost. Tam je vse bolj zavito v vato. Veliko ljudi je sicer rado poudarjalo, da so Američani malo bolj “narejeni” – lažno veseli in odprti. V smislu, da se na hitro z njimi nasmejiš, poklepetaš, a je celoten pogovor površinski. Tudi ko te vprašajo, kako si, ne pričakujejo dejanskega odgovora. Kot Slovenec morda kdaj dejansko lahko narobe razumeš situacijo, ko je nekdo prijazen do tebe – misliš, da bosta zdaj dobra prijatelja, a kmalu vidiš, da ne gre v to smer. Sam sicer nisem nikoli zaznal, da bi šlo za manipulativno veselje, ampak samo priložnost, da si z nekom izmenjaš nekaj dobrega, do kakšnih ljudi je tako tudi lažje pristopiti.

Več let ste tudi nastopali z Gospel Ensemble New England Conservatoryja, bili ste tudi predskupina zasedbe Earth Wind and Fire. Kakšna je bila ta izkušnja za vas?
To je bila izjemna izkušnja. Po dražbi bostonskega muzeja lepih umetnosti (Museum of Fine Arts), na kateri so za podpise na kipih padali milijoni, je bila zabava. Na njej so bili Earth Wind and Fire, pa tudi naš ansambel in še nekaj deset ljudi. Oni so se “razmetavali”, ne glede na svojo starost so poskrbeli za šov – divji so. To smo gledali iz prve vrste, vzdušje je bilo odlično. Vse skupaj se zdi kar neresnično. Smo se pa vsi dobro držali, bili smo prizemljeni, nismo podlegli oboževalski vročici. To bi zagotovo ponovil, še bolje bi bilo, da bi lahko z njimi kaj zaigral (smeh).

Med covidom 19 ste se preselili v Los Angeles, kjer ste potem delali v hollywoodskem studiu Private Island Audio kot glavni avdio- in snemalni inženir za stranke. Kako je bilo videti vaše delo?
V tretjem letniku sem med poletjem v studiu delal zastonj kot pripravnik. Sprva nosiš kave, sprejemaš stranke, pometeš prostore ... Potem ti začnejo nalagati zahtevnejše naloge, sčasoma pa pustijo, da si prisoten pri snemanjih – sediš, poslušaš, kako poteka interakcija med inženirjem in stranko. Ta ima namreč v studiu vedno prav, četudi veš, da se moti in to, kar delate, ne bo prineslo dobrega rezultata. Ego mora iti na stran. Lahko izraziš mnenje in predlagaš, da se nečesa lotite drugače, ampak diplomatsko izpelješ interakcijo, ker nikoli ne smeš dati stranki občutka, da nečesa ne ve. Na koncu ti zaupajo tudi, da sam vodiš snemanja.

Po koncu pripravništva sem se vrnil v četrti letnik. Iz Bostona sem bil zaradi covida 19 nekako pregnan v Slovenijo, nekaj mesecev po začetku pa sem ugotovil, da za mlade ni tako kritično, da bom preživel, če se vrnem. Vprašal sem jih, ali obstaja možnost, da se tam redno zaposlim. Njihov glavni inženir za glasbenike je prav takrat dal odpoved in sam sem zapolnil to luknjo. Šel sem v Los Angeles, ne da bi vedel, ali me bodo spustili čez mejo. K sreči se je vse dobro izteklo. Ker je bila korona, smo vse delali pod nadzorom – nekatere omejitve vseeno so bile, a ne tako stroge kot v Sloveniji. Imel sem po tri ali štiri snemanja na teden, prav tako sem delal pri drugih studiih, tudi pri Ray J-ju. Zanimivo je, kako so studii prikriti, neoznačeni, ker nočejo, da zvezde nadlegujejo, znotraj pa so zelo lepo urejeni in zvočno dobro izolirani.

Veliko smo snemali z glasbeniki soula in R & B-ja. V Private Island Audiu so se sicer malo manj ukvarjali z rapom, ker so imeli slabe izkušnje – bile so tudi situacije, v katerih je bilo prisotno orožje. Tamkajšnji vodji sta me opozorili tudi, naj ne odpiram vrat, če kdo zvoni ob nenavadnih, nočnih urah, če mi nihče prej ni povedal, da kdo dejansko pride. Čudne stvari se dogajajo po Los Angelesu, se pozna, da so pištole zakonite, a se sam na srečo nisem znašel v nobeni kočljivi situaciji. Pozneje so mi ponudili podaljšanje pogodbe, a bi se moral zavezati za tri leta. Ugotovil sem, da hočem biti v okolju, ki me ne izžema in v katerem sem lahko ustvarjalen. Tam bi moral ves čas delati, da bi sploh lahko preživel, kar ni slabo, ampak moja strast je vseeno delati svojo glasbo. Tudi pri glasbi drugih sicer rad delam, ampak osrečuje me to, ko naredim in izdam neko pesem.

Ste se privadili na hollywoodski način življenja?
V Los Angelesu se je v zadnjem času povečalo število brezdomcev. Mislim, da ni enega parka, kjer ne bi bilo šotorov. Ko so na Pločniku slavnih na sporedu filmske premiere, policija pospravi kraj, postavi ograje, da je vse skupaj videti bolj bleščeče, na drugi strani stolpnice pa je situacija spet ista kot pred tem – umazano, velikokrat tam ležijo ljudje, ki jemljejo mamila. Filmska čarovnija Los Angelesa, v kateri je ta lep, poln palm, je ves čas precej razbita, razen na tej ulici, ki jo potrebujejo za lep pogled in “fasado”.

Glasbeno je bolj zanimivo, motivacijsko, adrenalinsko, ker se ves čas mešajo kulture, ki prinašajo različne glasbene vplive, od vseh pa se nečesa učiš – od ritma in harmonske zgradbe pa do načina petja. Dokler si znotraj posla in delaš, se res veliko dogaja, marsikaj se da potrpeti. Ampak ko vidiš, v kakšnem okolju živiš, da te najemnina ožema in nimaš dostopa do kakovostne hrane ali surovin, obenem pa je življenje res drago, vidiš, da imamo v Sloveniji veliko lepih stvari, ki so nam samoumevne – začneš pogrešati na primer slovenskega piščanca ter domača jajca, mleko in kruh, ki nima čudnega okusa. Sčasoma sem se sicer naučil najti prave trgovine tudi tam.

Izkusil sem tudi druženje v vili, ki jo ima zasedba Imagine Dragons. Založba, ki jo imajo, prireja tovrstne zabave, da se ljudje v glasbenem svetu spoznajo, morda se zgodi tudi sodelovanje, obenem pa sami spremljajo talente. Tam sem spoznal tudi Tones and I, še preden je njena pesem Dance Monkey postala uspešnica v Sloveniji. V Los Angeles sem šel po izkušnje. Glasba od tam je del mojega otroštva in odraščanja, edino prav se mi je zdelo, da grem tja in izkusim, kako ljudje delujejo v studiu, da sem se malo nalezel njihovega načina razmišljanja. Eden boljših nasvetov v glasbi je sicer, da moraš seči po vzornikih svojih vzornikov, da se nalezeš njihovega sloga.

Kakšna je razlika med slovenskim in ameriškim šovbiznisom?
Pri nas se res pozna, da je majhen trg in se vsi poznajo med sabo, veliko je sodelovanja. Vseeno pa je enak fenomen tudi v Los Angelesu, čeprav se morda ne zdi. Čeprav je glasbena industrija večja, si po pripovedovanju drugih predstavljam, da po približno petih letih spoznaš iz vsakega balončka nekoga, ki je neka stalnica v svetu glasbe, ki te poveže z vsemi, ljudje okoli njega pa se malo menjajo. Tako je po eni strani scena pravzaprav majhna.

Rekli ste, da morate imeti z besedilom globljo povezavo, drugače bi “prodajali zgolj note”, kar pa za vas ni glasba. Ko ustvarjate pesmi – besedilo prilagodite obstoječi melodiji?
Šele ko glasbo slišim tretjič ali četrtič, začnem dojemati besedilo. Čeprav me kdaj “ujame” kakšna vrstica, opažam, da me glasba prej “prime”, zatem sem sposoben razumeti, zakaj besedilo zelo dobro deluje z njo. Občasno dobim impulz v obliki melodičnega vzorca, ki ga posnamem na telefon. Zagotovim, da akord poskrbi, da se čustvo obdrži, potem pa se pozneje vrnem in idejo dodelam. Drug impulz navdiha, ki ga dobim, pa je večja ideja za rdečo nit, ki sestavi celotno pesem – običajno je to za refren. Nekateri glasbeniki in pisci radi delajo tako, da “vse izhaja, se izlije iz njih”, da jih mora “zadeti muza” – s tem se strinjam, ampak se mi zdi, da muza včasih potrebuje pomoč. To lahko izhaja iz trenutne situacije – zakaj in kako sem v neki okoliščini ... Gre za splošne stavke, okoli katerih lahko napletaš milijon zgodb.

Resno sem začel pisati pesmi okoli 18. leta – to pomeni, da sem vsak teden napisal vsaj eno pesem. V zadnjem času sem imel tudi faze, ko sem vsak dan v približno štirih urah napisal vsaj tri. Četudi skladbe niso popolne in takoj že pripravljene za snemanje, je zadeva lahko hitro končana. Pisanje pesmi je delo – moraš se usesti in delati – če vmes nehaš, pa tudi če le za nekaj mesecev, “padeš ven”, začneš dvomiti o sebi ... Ko se vrneš, boš najprej napisal tri zanič pesmi, potem pa bodo šele začele prihajati dobre.

Sprva ste pri avtorskih pesmih začeli z angleščino, izdajali pa ste tudi slovenske pesmi. V katerem jeziku se lažje izražate oziroma bolje počutite?
Sprva sem začel pisati v angleščini, ker sem veliko časa preživel v angleškem okolju in največ napisal v angleščini. Ker sem tega že veliko dal čez, se pozna pri samozavesti. Zdi se mi, da sem pri slovenščini potreboval malce dlje, da sem padel nazaj v slovenski melos. Ker sem bil pet let odsoten, sem malo izgubil povezavo s tem, kaj Slovenci čutimo, hočemo in cenimo. Če hočeš pisati glasbo, moraš na globlji ravni razumeti, kaj se dogaja. Drugače – tako kot sem rekel – prodajaš note in nisi sposoben dati nečesa, kar se drugih dotakne.

Teorijo spretno prepletate tudi s prakso – že ko ste leta 2018 izdali Moja spet, ste dejali, da je skladba plod večletnega izobraževanja, končno ste lahko naredili nekaj, kot ste si zamislili.
Vseeno sem videl, da mi manjka še nekaj let. Odkril sem, kako sestaviti učinkovito ekipo, a vseeno to izpeljati tudi finančno. Seveda lahko za snemanje zapraviš veliko denarja in zaupaš ljudem ter upaš, da bo uspelo, tako kot hočeš, a menim, da v takem primeru vizija izdelka ni več jasna, pesem ni povezana na vseh ravneh – če je vrstica žalostna, morajo biti taki tudi akordi in melodija, dodatno pa to poveže še vizualna upodobitev, kar vključuje od videospota do oblek. Če zgrešiš, to zmoti celotno zadevo. Velikokrat se tako nisem počutil, da je izdelek nekaj, kar sem jaz. Ugotovil sem, da če sam naredim vse, se počutim bolje. Tako sem se naučil urejanja videov, pisanja scenarijev, igranja pred kamero ... Do ljudi sem tako prišel s celotno idejo, potem pa so mi oni rekli, ali bo to šlo ali ne. Zaupal sem njihovemu profesionalnemu videnju mojega projekta, na koncu pa sem se vseeno počutil, da sem izrazil tisto, kar sem hotel.

Lahko se je zaplesti v podrobnostih in tako izgubljati ure in ure. Zdi se mi, da marsikateri glasbenik zato več let izdaja pesem, ker ni nikoli zadovoljen. Meni se zdi, da šele takrat, ko od ljudi dobiš odziv, vidiš, kaj si dejansko naredil – sami namreč tega kdaj ne znamo oceniti, preveč mislimo, da vemo. Počasi sem dojel, da ne moreš nadzirati vsega, nikoli ne boš dobil točno tistega, kar misliš, da boš. Vedno se moraš do neke mere prepustiti in biti fasciniran nad procesom ter se kot umetnik osredotočiti na emocionalno idejo, ki jo poskušaš izraziti.

Pred kratkim ste izdali pesem Come Up, ki ste jo spisali med covidom 19 v Los Angelesu. Je to za vas nekakšen začetek novega poglavja?
Zagotovo. V istem času sta nastali pesmi Come Up in For a Ride. Obe skladbi sta nekako prelomnica – od takrat je moja mentaliteta pri pisanju pesmi taka: besedila in melodije pišem na popnačin, z aranžmajem pa hočem zadevo "zapakirati" tako, da še čustveno bolj izrazim to, o čemer govorim v pesmi. Pri tem mi zelo pomagajo vplivi džeza in funka, vse to, kar mi je iz Amerike uspelo privleči nazaj. V primeru For a Ride sem sicer ugotovil, da namesto elektronskih bobnov, potrebujem žive – te mi je v Sloveniji posnel Enos Kugler, tri leta po tem, ko sem skladbo že imel posneto.

V Los Angelesu ste tudi za obe pesmi posneli videospot. Kakšna je bila ta izkušnja?
Intenzivno, živčno. Za vse sem bil sam in nisem vedel, kako se snema (smeh). Vsi, razen bobnarja in kitarista, ki so mi pomagali, so bili pravzaprav moji sostanovalci – vsi smo prišli v Los Angeles z istim ciljem, to je bila glasba. Tako smo skupaj ustvarjali, igrali in se zabavali. Seveda se je pri snemanju videospotov tudi zapletlo. V primeru For a Ride se je prijatelj, ki bi se moral odpeljati po avtomobil, usedel v napačen taksi in končal na drugem koncu mesta. Vmes me je že klicala oseba, od katere sem najel avtomobil, in mi očitala neresnost, snemalec me je čakal na prizorišču snemanja, vsi so že bili tam. Tako sem pač poklical drugega prijatelja in ga prosil za uslugo, če ne, bi videospot propadel. Na koncu smo vse izpeljali.

Come Up je minil brez večjih zapletov. Posneli smo ga v studiu, v katerem sem delal, dekle, ki v njem nastopa, pa smo našli na družbenih omrežjih – v Los Angelesu se je preizkušala v modnem in plesnem svetu, iskala je različne priložnosti. Tudi cenovno se nam je uspelo dogovoriti, da je bilo v našem dosegu. Vse smo oddelali, kot je treba – poleg tega, da je odlično odplesala, je tudi sama dala idejo za en prizor. Mislim, da za tistega, kjer mi v obraz zlije pijačo (smeh). Videospot ima lahko na neki način več interpretacij. V studiu imam vajo s skupino, ves čas pa razmišljam o tem dekletu in na koncu je nekako vprašanje, ali je ona res tam ali je bila samo v moji glavi. Idejo za to je dal Eugene, ki je tudi snemal in režiral.

Pustolovščina v ZDA je bila nekakšna življenjska izkušnja. Bi to moral izkusiti vsak človek, da bi potem gledal drugače na zadeve, si razširil obzorja?
Moja mama zelo rada reče, da sem neverjeten, da sem kar šel in živel tam. Sploh v tem obdobju življenja se mi zdi, da je pomembno, da se za nekaj časa odklopiš od družine in razviješ sebe kot človeka na neki edinstven način. Zagotovo bi vsak, ki ga ta glasba veseli, moral to izkusiti. Sploh v okolju, kjer veš, da si na terenu obstranec, vidiš, kaj pomeni, da si sam zase in je vsem vseeno zate, tako pa se poskusiš dokazati in zgraditi osebnost okoli tega, da lahko ljudi zadovoljiš s svojim znanjem in prezenco. Dobiš debelo kožo. Take izkušnje ti pokažejo, kako ceniti ljudi okoli sebe, kadar te sprejmejo, ne da bi jim moral kaj pokazati.

Obenem tudi poučujete, med drugim imate tudi delavnice petja za moške. Kako se znajdete v tej vlogi?
Sprva sem se temu malce upiral. Zelo rad govorim, a ker želim veliko povedati in pomagati, me to utrudi, tako pa za tisti dan ustvarjalnost zatrem. Ko veliko ur učim, namreč ne čutim velike potrebe ali pa notranje moči, da bi še pisal. Sčasoma se sicer to spreminja, sem tudi to usvojil. Učenje mi je postalo zelo všeč, ker se poglobiš v svojo tehniko, začneš analizirati, zakaj pišem tako kot pišem ali pa zakaj pojem tako kot pojem. Od tega veliko odnesem, obenem pa mi to, ko vidim nekoga, da mu uspeva peti, daje notranje zadovoljstvo.

Tudi sami ste producirali in miksali za slovenske izvajalce. Kako se razlikuje delo zase in delo za druge?
Kadar delaš za druge, moraš zmeraj vklopiti “psihologa” – nočeš izpodbijati njihovih idej, obenem pa nočeš preveč dodajati sebe. Če v studio pridejo z že neko sklenjeno celoto, iščejo le nekoga, ki bo to posnel. V Los Angelesu sem se dobro naučil, da se moram znati izvzeti iz enačbe in sem tam zato, da sem njihova dodatna roka, ki zna rešiti težave, ki jih oni trenutno še ne znajo, in poskrbi, da je rezultat, ki ga slišijo v glavi, čim prej slišan. Obnašaš se kot orodje, ne pa kot ustvarjalec ideje. Vsi, ki smo umetniki, si radi “umažemo roke”. Ko delam zase, se tako lahko izražam in poskusim 101 stvar. Res se rad igram s pričakovanji, kaj bo nastalo, potem pa zadevo sestavim in vidim, ali sem imel prav ali sem se popolnoma motil. Rad ustvarjam, zato tudi slike rad delam.

Ukvarjate se sicer tudi s slikanjem abstraktnih akrilnih slik, to vejo umetnosti ste začeli združevati tudi z glasbo. Vaš prvi poskus vezanja slik na vašo avtorsko pesem je prav serija štirih slik, ki spremljajo pesem Come Up. Od kod ta strast? Zakaj prav ta tehnika?
S tem sem se začel ukvarjati med covidom 19 – ko sem sicer napisal veliko pesmi –, saj sem opazil, da so vse moje ustvarjalne dejavnosti na zaslonu, od njega pa sem se želel odmakniti. Akrilnih slik sem se lotil, ker sem jih imel doma. Prvih osem slik je bilo čisto zanič, potem sem počasi našel nekaj, kar deluje – da na sredini platna naredim abstrakten objekt, ki stoji sam zase, ima globino in potrebo po premikanju – se razširi, leze vase, zliva gor ali dol ...

Barve sem začel mešati skupaj z raznimi vezivi, ki so akrilnim slikam dodale gostoto – barve mešam tudi z oljem in jih zažigam, tako na površje pridejo različni sloji. Ker sem pevec, sem začel uporabljati tehniko, ki ni ročna, še največ uporabljam slamico. Namešam barve na platnu, potem pa te začnem spihovati in s prvim spihom že dobim občutek, kje je treba dodati težo. Ker imam vrtljivo mizo, tako obračam platno in se samo odzivam na impulze, ne razmišljam, zakaj bi nekaj naredil, ali je to pravi gib. Ne dvomim. V približno treh urah jih naredim približno deset, včasih uspejo bolje, včasih slabše.

Z vizualizacijo skladbi, besedilu želite dati globlji pomen, dodati dimenzijo. Kako torej ustvarjate svoja slikarska dela? Ob tem poslušate to pesem?
Občasno si zavrtim pesem, velikokrat pa sicer poslušam podkaste. Kot glasbeniki smo namreč ves čas vpleteni v glasbo, včasih moramo ušesa “prihraniti” za takrat, ko je pomembno, takrat je dobro, da so spočita in ne “zamazana”. Slik se bolj lotim z glavo, ne pa slušno – nekaj dni si vzamem, da dojamem iztočnico, kakšna čustva naj bi ta pesem dajala, kakšne občutke sprožala, razmišljam, kaj sem naredil z aranžmajem ... Izhajam iz sebe, kaj vidim v njej, kakšna je sporočilnost.

Slike serije Come Up imajo imena po delčkih in čustvih pesmi. Ta je “funki”, po občutku pa ležerna, to sem v slike želel vpeljati tako, da sem naredil mešanico svetle turkiznomodre barve, ki sem jo mešal z bronom. Ta predstavlja mestne luči na temni ulici, modra pa daje modre sence hladnega večera. Skladba ima tudi eksplozivna čustva in trenutke, sploh pred refrenom vedno nekaj zelo “poči”, to sem hotel nekako prikazati v samih slikah.

Ste zelo vizualen človek?
V Bostonu smo se učili, da moraš besedilo, situacijo spustiti skozi vse čute. Sem zelo vizualen človek – vsako stvar prej vidim, kakor pa slišim. Zelo vizualno razmišljam, tudi pri besedilih mi običajno pred očmi utripajo slike. Poskušam se postaviti v situacijo, v kateri smo.

Pred kratkim ste imeli na ArtExpo z AAMI Corporation prvo razstavo, serijo Come Up ste predstavili v BTC-ju. Kako je razstavljati svoja dela?
Na svoji prvi razstavi sem izmed 190 narejenih slik predstavil 14, od tega sem dve tudi prodal. To je bila prva prelomnica – da sem lahko v javnost pripeljal slike skupaj z več kot 100 umetniki in videl, da so moje slike, čeprav to ni revolucionarna tehnika, vseeno imele čisto svoj izraz, niso bile podobne delu drugih. To je slog, ki mi bo vedno všeč in ga lahko vzdržujem in razvijam.

V preteklih letih ste nanizali še nekaj drugih pesmi: Ne veš, Moja spet ... Album ste izdali tudi takoj po sodelovanju v oddaji Slovenija ima talent. Nameravate tudi v kratkem pesmi "zapakirati" v neko celoto?
Za zdaj bom ostal pri izdajanju singlov. Moj cilj je namreč, da vsakega izmed njih izdam skupaj z videospotom. Želim si tudi, da bi za vsako avtorsko pesem, ki jo izdam, naredil manjšo zabavo ob izidu, na kateri bo tudi serija mojih slik. Razmišljam tudi o manjši turneji – da bi predstavljal vso avtorsko glasbo, obenem pa s seboj prinesel tudi kakšno izmed slik.

Dolgoročno si sicer želim pesmi "zapakirati" v album in tudi okoli tega narediti večjo razstavo, a iščem bolj dogodke ekskluzivne narave – v gozdu ali pa skritih vinskih kleteh. Čeprav rad delam za javnost in velike dogodke, se bolj najdem v tem, da lahko malce nadziram, katere ljudi hočem imeti okoli sebe. Sploh na glasbeni sceni se mi na žalost namreč zdi, da se najde veliko negativnosti. Raje sam ustvarim okolico, v kateri so taki, za katere vem, da smo v istem ognju, se med sabo podpiramo in drug drugemu pomagamo, da skupaj zrastemo še višje.