Člani zasedbe Laibach so si za koncert v štajerski prestolnici omislili verjetno najbolj simbolično prizorišče na turneji Love is Still Alive – Narodni dom Maribor. Neorenesančna palača, zgrajena konec 19. stoletja, je bila simbol slovenstva v takrat pretežno nemškem mestu, Narodni dom pa je že več kot 120 let najpomembnejše kulturno stičišče narodne zavesti v tem delu Slovenije. Tokrat sta koncertno prizorišče obiskali dve vrsti ljudi. Tisti, ki so nekaj ur pred prvimi takti svoja odela prilagodili mestu koncerta, in tisti, ki so med urejanjem v ospredje postavili izvajalce. Nekoliko elegantnejši in šik obiskovalci so pred koncertom v rokah vrteli steklene kozarce na pecljih, druga polovica, ki se je pred tem gnetla do pulta z majicami in drugimi izdelki zasedbe, pa je prisegala na koncertno klasiko – pivo v plastičnih kozarcih. Glasba takšnih malenkosti ne ločuje, gotovo pa sta bili obe vrsti obiskovalcev tam z enakim namenom – uživati v vrhunski glasbeno-vizualni predstavi.
Na poti skozi galaksijo z zvezdnim prahom v laseh
Občinstvo je na galaktično potovanje osmih različic skladbe Love is Still Alive z akustično uverturo pospremila Marina Martensson, kmalu zatem pa se ji je v kavbojskem klobuku pridružil še vesoljski jezdec, frontman zasedbe Milan Fras. Ep Love is Still Alive spremlja človeštvo na odisejadi skozi apokaliptično vesoljsko pokrajino prihodnosti. Modri planet je namreč že zdavnaj mrtva gmota, ki so jo uničile vojne, pandemije in zlo, ki so ga po nekdaj idiličnem svetu sejali ljudje. Po tem, ko človeštvo zaman skuša poiskati primerno mesto za pristanek na Luni, se morajo preživeli na edini preostali vesoljski ladji s človeško posadko odpraviti naprej, da bi se rešili pred popolnim uničenjem. A upanje obstaja, dokler ljubezen še živi.
V mariborskem Narodnem domu je postapokaliptičen beg pred gotovim uničenjem zasedba Laibach predstavila v vseh osmih različicah. Prvi postanek na Luni, ko je človeštvo še vrelo od upanja, je najbolj melodičen, morda za to zasedbo celo nekoliko nekarakteristično optimističen. Iskanje nove primerne kolonije za Zemljane se nadaljuje na Veneri in Merkurju. Že pri prvi različici se glasbene zvrsti skoraj komično prepletajo, a obenem kot skupek skladbi dajo nepričakovano spevnost. Instrumentalni Veneri je sledil Merkur, kjer je v ospredje z vsakim taktom bolj prodirala elektronska glasba, ki je spominjala na dvodimenzionalne vesoljske računalniške igrice, ki otroke in mlade po srcu zabavajo vse od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Vsaka naslednja različica skladbe (Neptun, Uran, Saturn, Jupiter) je prvotno nekoliko bolj distorzirala, na koncu praktično do nerazpoznavnosti. Signal vesoljskega plovila, ki tava po osončju, se je z vsako minuto prvega dela koncerta bolj izgubljal, pomembnejšo vlogo so na odru prevzela tolkala. Glasba je dala čutiti, da človeštvo izgublja upanje, ne nazadnje tako globoko v prostranstvo vesolja ni upal prodreti še nihče. Ko se je že zdelo, da so še zadnji preživeli Zemljani izgubili boj z neskončnim vesoljem, se v osmi različici, Mars, znova na odru pojavi Fras in z vokalnim vložkom obudi upanje galaktičnih beguncev.
"Dolina bednih in teptanih ljudi"
Po petnajstminutnem oddihu so kanček optimizma iz prvega dela koncerta nadomestili agonija, trpljenje in strah. Devet skladb sklopa, ki so ga nastopajoči poimenovali Vojna, je dvorano generala Maistra napolnilo z nelagodjem. Če so med postapokaliptičnim delom koncerta nekateri oboževalci zasedbe še prešerno kramljali in uživali v vizualnih projekcijah, so člani skupine že s prvo skladbo občinstvu ukazali red in disciplino (Ordnung und Disziplin). Ozračje je postajalo vse bolj napeto, skladbi Ich bin der Engel der Verzweiflung je sledil Das Nachtlied I. Nikogar ne bi presenetilo, če bi zasedba razkrila, da je klavirsko partituro za mojstrovino z albuma Also sprach Zarathustra posmrtno ustvaril kakšen izmed velikanov ekspresionizma. Glasbeni kriki so doneli po Narodnem domu – če je bil med občinstvom kdo prvič na koncertu slovenske zasedbe, sta tistega poslušalca ali poslušalko gotovo spreletavala srh in nelagodje.
Klavstrofobične občutke je zasedba Laibach nizala tudi pri dveh skladbah albuma Sketches from the Red Districts, Glück Auf! in Lepo - Krasno. Še posebej pri drugi skladbi dvojca so poslušalci dobili glasbeno predstavo, ki sovpada z ovojnico albuma, na katerem sta skladbi: sivo, zapuščeno, celo razkrajajoče se industrijsko poslopje, ki morda označuje Trbovlje v času nastanka zasedbe. A kot je že znano, interpretirati glasbo in sporočila skupine Laibach, je velikokrat (pre)težka naloga. Temačen, s krvjo, tiranijo, opresijo in nasiljem prepreden set Vojna so zaokrožile nazorne skladbe Smrt za smrt, Krvava gruda – plodna zemlja in Ti, ki izzivaš.
Berlinski zid, Stalin in Sveti Pavel
Na zaslonu za odrom so se izpisale besede: "Morda se vrnemo." V prvem dodatku (Pokora) so postregli z dvema priredbama, The Future Leonarda Cohena in z lastno različico zimzelene skladbe Symphaty for the Devil legendarnih The Rolling Stones. Prav vsaka skladba, ki jo zasedba Laibach priredi, poslušalca vrže iz cone udobja. Pa naj bo to Geburt einer Nation (One Vision, Queen) ali praktično celoten album zasedbe The Beatles, Let it Be. Prva dobesedno sleče original in prikaže, kako lahko izvirno besedilo v nemškem jeziku in ob militarističnih ritmih popolnoma preobrazi pomen skladbe, skupek priredb verjetno najbolj priljubljene glasbene zasedbe vseh časov, pa je v bistvu kritika naše obsedenosti z Beatli in njihovega božanskega statusa v popkulturi.
Tokrat odigranima priredbama ni bilo treba spreminjati jezika besedila niti ni bilo treba melodije preobraziti v skoraj neposlušno (kar je pri priredbah skladb The Beatles tudi namen). Cohenov The Future je že v izvirniku kritična refleksija sveta, v katerem živimo, člani zasedbe Laibach pa osnovno sporočilo skladbe v svoji različici le še ojačajo. Cohenovi razlogi za apokalipso in vse, kar je potrebno za odrešitev človeškega rodu, so v izvedbi slovenske zasedbe še nekoliko bolj plastično prikazani skozi prizmo tiranije, zatiranja in splošne bede, ki je v trenutnem družbenem okolju ne manjka.
Uničenje in ponovna "wagnerjevska" rekonstrukcija skladbe Symphaty for the Devil je tokrat občinstvo spomnila na antagonista, ki je lastnoročno prekinil novičarski cikel o pandemiji covida 19, v plamenih na zaslonu za odrom se je namreč prikazal ruski predsednik Vladimir Putin. Prvi dodatek je sklenila naslovna skladba iz filma Iron Sky: The Coming Race, v drugem pa je zadonela še The Engine of Survival.
Po drugem dodatku se je Fras s kratko gesto poslovil od oboževalcev, preostali člani skupine pa so v ustroju počakali do konca bučnega aplavza in z brezizraznimi obrazi še zadnjič zapustili mariborski oder. Turneja Love is Still Alive se seli v rodno mesto zasedbe Trbovlje, nato pa skupino čakajo še koncerti na Reki, v Ljubljani in Novi Gorici. Na odre se člani zasedbe Laibach znova vračajo spomladi, ko bo Evropo osvajala turneja Opus Dei.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje