Vsi omenjeni so del postave festivala Punk In Drublic, ki ga bo čez nekaj ur na slovenske odre, natančneje pred Kino Šiška, pripeljal frontman zasedbe NOFX Fat Mike. Prav njegova zasedba je najbolj odmevno ime, ki se znova vrača v Slovenijo po nizu odmevnih nastopov v zadnjih letih (od nastopa na Punk Rock Holiday pa vse do nastopa v Cvetličarni).

"Kot prvo jih je navdušil festival PRH, ki je kljub enormnim zapletom v uvodnem letu vseeno presegel pričakovanja vseh vpletenih glasbenih zasedb, ki so se tam zvrstile, kot tudi obiskovalcev. NOFX so se vrnili po dolgih 13 letih in nihče ni pričakoval, da je Slovenija, ki je za desetletje praktično izginila z radarja vseh večjih in aktualnih koncertnih zasedb, sproducirala festival, ki je že takrat kazal znake, da bo postal eden pomembnejših pankovskih festivalov na svetu," je o razlogih za vračanje NOFX v Slovenijo spregovoril organizator festivala Punk In Drublic in Punk Rock Holiday Andrej Sevšek.

In če bo dogodek Punk In Drublic jutri, pa je to le ogrevanje pred novo izvedbo Punk Rock Holiday (PRH), ki bo potekal od 7. do 10. avgusta (ogrevanje se bo sicer začelo že 6. avgusta) v Tolminu. Gre za zgodbo o slovenskem festivalskem uspehu, ki se je začela pisati pred osmimi leti, danes pa velja za priljubljeno festivalsko destinacijo tako oboževalcev panka v Sloveniji kot v tujini. S tem, da je večina gostov tujcev.

Več si lahko preberete v spodnji izmenjavi besed s Sevškom.

Leta 2013 so NOFX zadnji igrali v Ljubljani. Pred tem na PRH. Kaj je na njih pustilo takšen pečat, da se zdi ta naveza s Slovenijo neuničljiva?
Kot prvo jih je navdušil festival PRH, ki je kljub enormnim zapletom v uvodnem letu vseeno presegel pričakovanja vseh vpletenih glasbenih zasedb, ki so se tam zvrstile, kot tudi obiskovalcev. NOFX so se vrnili po dolgih 13 letih in nihče ni pričakoval, da je Slovenija, ki je za desetletje praktično izginila z radarja vseh večjih in aktualnih koncertnih zasedb, sproducirala festival, ki je že takrat kazal znake, da bo postal eden pomembnejših pankovskih festivalov na svetu.

Fat Mike je slišal za finančne težave festivala in naju z Nikom po zaključenem koncertu povabil na avtobus na pijačo ter nama povedal svoje mnenje, da smo naredili nekaj izjemnega in da si želi, da festival obstane. Obljubil je, da se vrnejo čez tri leta in nam poskušajo pomagati vrniti izgubljen denar. Leta 2013 smo se srečali na festivalu InMusic v Zagrebu, kjer so nastopili in se že zmenili za vrnitev leta 2014.

Spontano ob pivu se je pojavila priložnost, da v Ljubljani nastopijo že konec avgusta, tako smo naslednji dan rezervirali klub in objavili koncert v Cvetličarni. Tam se je zgodilo to, kar se tudi bendom s 30-letnim stažem zgodi redko. Vse je bilo popolno. Lep dan, spontano povabilo ljubljanskih prijateljev na kosilo, za konec pa razprodan koncert, ki ga je Fat Mike na Twitterju ocenil kot enega najboljših v svoji karieri. S prvim taktom je celotna dvorana ponorela, občutek je bil, da množica premika stavbo in takšno vzdušje je trajalo do konca nastopa. Koncert smo posneli in v celoti objavili na portalu YouTube. Posnetek ima danes več kot 300.000 ogledov in mislim, da je to rekord med vsemi posnetki koncertov v Sloveniji.

Punk In Drublic je nov koncept koncertnega dogajanja pri nas. Koliko je "dovolj", da se o njem pozanimajo obiskovalci, preden pridejo na prizorišče?
Fat Mike pravi, da je festival naredil, ker je pet bendov vse, kar hočeš videti na festivalu. S tem se najbrž vsi strinjamo. Na večini festivalov te med stotimi skupinami v treh dneh zares zanima pet bendov, vse drugo pa je balast. Če si oboževalec pankrocka, predvsem založbe Fat Wreck, je to vse, kar te zanima. Festival se je povezal z rastočim trendom craft pivovarn, ki so se v zadnjih letih razširile po vsem svetu. Večina craft pivovarjev v Ameriki je pankerjev, alternativcev, ki so v svojih kleteh začeli variti pivo in v skladu s pankovsko estetiko "naredi sam" ustvarili svoja podjetja in nova delovna mesta, kjer so sami svoji šefi in si sami razporejajo delovni čas … Pa še pivo imajo zastonj (smeh).

In ideja festivala je, da se ti craft pivovarji na festivalu tudi predstavijo, postavijo svojo stojnico in obiskovalcem ponudijo svoje pivo v pokušino. Dogovor je bil, da se lokalni organizatorji povežemo z domačimi pivovarji. Vsak obiskovalec bo prejel mali kozarček, s katerim bo obiskoval pivovarje in pokušal njihova piva. Prvi dve uri po odprtju brezplačno. Medtem se bo začelo tudi dogajanje na odru, ki ga bodo ob 17. uri odprli domači The Mor(r)ons, dogajanje pa se bo stopnjevalo vse do nastopa NOFX, ki bodo na oder stopili ob pol desetih.

Morda je tu na mestu omemba, da je koncertna kultura v Sloveniji še vedno takšna, da pride večina obiskovalcev tik pred zdajci na koncert. Kako potem opozoriti na dogodek, kot je Punk In Drublic?
S tem smo se organizatorji nekako navadili živeti. Na srečo smo s festivalom PRH in tudi rednimi koncerti v Ljubljani nekako pridobili zaupanje tako skupin kot tudi občinstva, ki ve, da bo vsak najavljen koncert, ki ga organiziramo, na koncu tudi izpeljan, tako se kar velik odstotek obiskovalcev odloči vstopnico kupiti že takoj po objavi. Facebook in preostala družbena omrežja organizatorjem omogočajo hiter stik z občinstvom, ki ga pridno zbiramo in negujemo že leta. Brez teh orodij bi pogoreli. Klasičen medijski prostor, ki bi glasbi nudil oporo, je izginil.

Pank v Sloveniji ni mrtev, mediji so. Ta intervju, kot tudi številne druge, delam dva dneva pred dogodkom, ko bi jih moral dva dni po objavi dogodka. Zadnji hip je obiskovalce težko opozarjati na dogodek, zato si želim, da se mediji zbudijo in koncertno ponudbo v Sloveniji začnejo izpostavljati takrat, ko je novica sveža, in ne zadnji hip, ko smo organizatorji že brez njih obvestili večino zainteresirane javnosti. Naravnost absurdno je, da imam občutek, da smo prišli do točke, ko z objavami medijskih objav na svojih družbenih omrežjih organizatorji dogodkov svoje obiskovalce usmerjamo k prebiranju člankov v medijih in ne mediji obiskovalce na koncert.

Na seznamu nastopajočih so tudi Slovenci. Kaj je pravzaprav PRH naredil za domačo pankovsko sceno? Koliko povpraševanja je po slovenskih skupinah v tujini?
Vsakič se potrudimo, da na festival uvrstimo tudi domače zasedbe. PRH je za domačo pankovsko sceno naredil vse in nič. Je odlična platforma za predstavitev domačih zasedb tujemu občinstvu, ki je na festivalu v veliki večini. Več kot 90 odstotkov obiskovalcev na festivalu je iz tujine. Večinoma iz držav, kjer je pankovska scena res močna in predvsem velika. Domači bendi, ki razumejo koncept in znajo izkoristiti možnost, se neprestano mrežijo in spoznavajo ljudi iz različnih držav, člane skupin, agente, lastnike klubov, novinarje, založnike, medije … Na festivalu so vsi. Pa ne mislim v zakulisju, ampak med občinstvom, v šotorih, kjer koli. Ob pivu lahko srečaš človeka, ki ti bo izdal ploščo v Nemčiji ali te povabil v svoj klub. Spoznaš se s člani benda, s katerim potem igraš v Londonu, ti pa njih povabiš na skupni koncert v Ljubljano. Tako to gre. Real Life Version, Start At Zero, Mental Strike so recimo skupine, ki to s pridom izkoriščajo in se redno podajajo na turneje v tujino. Pank ni samo energija na odru, je energija, ki jo nosiš v sebi. Kakšen človek si. Tu ni prostora za učinke, s katerimi prirediš scenski spektakel na odru. V panku občinstvo zanima tvoja energija in iskren nastop. Mimogrede NOFX pomeni "no effects" (brez učinkov, op. a.). Mogoče so podobno razmišljali. Jih vprašam (smeh).

Tudi zgodba PRH se nadaljuje čez nekaj tednov. Gre za zgodbo o uspehu. Se kot takšna prikazuje tudi v letnih bilancah? Kakšna je razlika med vložkom in izkupičkom?
Zgodba o uspehu festivala v Sloveniji je izključno povezana s trdim delom in petletjem ekstremno negativnih bilanc, ki so se končno prevesile v pozitivno smer. Glede na to, da smo se odločili, da festivala ne širimo, smo jasno pokazali, da si želimo, da festival ostane odličen in dobro sprejet ter se širi v kakovosti vsake izvedbe in ne v povečevanju dobička. Vsakoletni cilj festivala je, da festival preživi dolgoročno. Veliko denarja namenjamo temu, da se obiskovalci vračajo, da se krepi scena, ne samo denarnica. Tudi honorarji skupin se vsako leto višajo, saj brez njih ne moremo delati festivala. Seveda moramo s festivalom preživeti tudi organizatorji.

Prednost oziroma razlika festivala PRH od preostalih podobnih festivalov po Evropi je majhnost – kjer je vse na dosegu roke, še sami izvajalci. Je kakšna ideja o širitvi? In kaj lahko s tem izgubiš oziroma pridobiš?
Če bi festival lahko preživel z 2.000 obiskovalci, bi osebno delal festival za 2.000 ljudi. 5.000 pa je številka, od katere ne odstopamo. Naj drugi delajo večje. Večji, kot je festival, bolj neosebna izkušnja je za vse vpletene. Ravno ta osebna nota festivala pa je ključna, da lahko skoraj z vsakim obiskovalcem osebno komuniciramo. Skoraj vsi festivali, ki so čezmerno zrasli, so v nekem obdobju prišli do točke zloma, kar je onemogočilo celo njihov obstoj. Groezrock – največji evropski pankovski festival se letos v Belgiji ni zgodil. Podobne scenarije imamo tudi v Sloveniji. Včasih se je dobro učiti na tujih napakah.

Za konec pa pogled na domačo festivalsko ponudbo poleti. Kako jo ocenjujete?
Slabo. Če izvzamem festivale v Tolminu in se s pogledom omejim na rockovske festivale, lahko rečem, da je Škisova tržnica, ki jo vsi radi mečemo v koš dogodkov, kjer je v ospredju opijanje, največji slovenski festival. Vsi preostali festivali so zasnovani povsem enako, le da se na nekaterih tudi kampira. Sem bil pa prijetno presenečen nad nedavnim obiskom FUKsi festivala. Odlično vzdušje, ki kaže na to, da si Ljubljana želi in počasi zasluži en svoj InMusic.