Raiven se je na Emi prvič predstavila s skladbo Črno bel, sledila je pesem Zažarim, letos pa je predstavila KAOS. V žepu ima dve nehvaležni drugi mesti na Emi in eno tretje, zdaj pa pravi, da je tovrstnih izborov za nekaj let dovolj, saj si želi predvsem koncertirati in širiti svoje občinstvo.

Letos je nastopila na Exitu, v prihodnosti jo zanima Sziget, že zelo kmalu pa jo boste lahko poslušali na Ljubljanskem gradu, in sicer 3. oktobra v sklopu Grajske muzike.

2019 je zanjo prineslo precej takšnih in drugačnih izzivov ter preprek, zato ji je klasična glasba, v katero je vpeta na Akademiji, predstavljala še toliko večji pobeg. Všeč ji je predvsem zato, ker v njej ni popolnoma nestrokovnih kritik. “Pri klasični glasbi mi je najbolj všeč to, da neka raja oziroma nekompetentni ljudje ne kritizirajo in vedo, da tam mogoče ni njihovo mesto za izražanje mnenja,” je pojasnila za MMC.

Več si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Če je Elzina ljubezen v f-molu, v kateri tonaliteti je vaša?
Moja je v … g-molu.

Elza Budau je hkrati vaša vzornica. Podobno kot Florence Welch. Najdete med njima kakšno vzporednico?
Zagotovo sta obe zelo romantični. In jaz ne jemljem romantično kot “pocukrano”. Zdi se mi, da moraš biti za to, da si romantik, zelo tragičen. Vse mora biti ravno obratno od osladnega. Zdi se mi, da sta obe zelo romantični. Vse zapakirata v nekaj zelo bolečega.

Kako poln je vaš zvezek s poezijami oziroma koliko beležk hranite na telefonu?
Navadno si na telefon zapišem kakšne fraze, ki so mi všeč, potem pa vse zapišem v en zelo lep zvezek. Namensko sem si kupila zelo lep zvezek s kristalčki, ker sem vedela, da če bo tako lep, bom imela večjo željo po pisanju. Tako da je kar poln.

Če so bila besedila, ki ste jih napisali za Magento, neke vrste odsev samorefleksije in iskanja, na REM-u ni bilo čisto tako. Kakšno obdobje v vašem življenju predstavlja REM?
Pri Magenti še res nisem vedela, kaj počnem. Brez kakšnega konkretnega koncepta sem pisala tisto, kar mi je prišlo na pamet, medtem ko sem pri REM-u vedela, kaj si želim sporočiti. REM se mi zdi z vidika besedil nadgradnja, malenkost lažje se ga razume.

S katerimi čustvi ste obračunali na REM-u? Koliko v tem primeru umetnost posnema oziroma povzema tvoje življenje?
Takrat sem bila ravno v obdobju, ko sem zamenjala ekipo, kar je bila zame ena izmed težjih stvari, ki sem jih morala narediti v svoji karieri, če ne celo najtežja. Prej sem delala s čisto drugimi ljudmi, tako da je bil REM morda neko maščevanje, prisotna so bila bolj negativna čustva, ampak sem jih poskušala spremeniti v nekaj lepega.

Bi lahko rekli, da ste z nekdanjo ekipo stvari razrešili ali ste vsak na svojem glasbenem bregu?
Te ljudi, s katerimi sem prej delala, imam še vedno zelo rada. Vsak iz te ekipe ima svojo zgodbo, kaj se je zgodilo in vsak je to tudi drugače doživljal. Meni je malo žal, da so se stvari izšle tako, kot so se, jih pa še vedno zelo spoštujem kot glasbenike. Kar se mene tiče, so stvari razčiščene.

Na EP-ju še posebej izstopa skladba Širni ocean. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar jo dela drugačno in da je sprožila neki dražljaj pri ljudeh?
Meni je Širni ocean do zdaj največje umetniško delo, ki sem ga za zdaj ustvarila. Nimam pojma, kaj se jih je tako dotaknilo, se mi pa zdi, da je besedilo res dobro, da je umetniško, ampak se ga še vedno razume. Ljudje so se z njim zagotovo poistovetili. Tudi pri videospotu nisem bila tako močno naličena, kot sem sicer, res je bilo vse tako “lahko”, ni bilo treba veliko razmišljati.

Koliko vas je presenetil odziv nad to skladbo?
V bistvu me je presenetil, ker to vseeno ni tipična hit skladba, zato sem vesela, da je ljudem všeč. Sem pa vajena tudi neverjetno različnih odzivov na skladbe – nikoli ne veš, kako bodo ljudje sprejeli pesem – ali pa samo jaz ne znam dobro kalkulirati (smeh). Bilo je presenečenje, ampak sem jih že vajena.

Nekateri pravijo, da bi se ravno s Širnim oceanom morali letos predstaviti na Emi in ne s KAOS-om. Na drugi strani pa je občinstvo na Exitu najbolje sprejelo ravno KAOS. Kako danes gledate na to skladbo in kako se je njegova percepcija spreminjala v zadnjih mesecih?
Ugotovila sem predvsem to, da nisem imela pojma, da ljudje gledajo na glasbo zgolj z vidika, da jih mora zabavati. Kar je zagotovo tudi del glasbene industrije, ampak ni vse vedno v glasbi. Treba je gledati tudi na celoto. Če pa nisi umetnik, težko razumeš to celoto. Ljudje so na KAOS gledali zgolj kot na zvočno sliko, niso pa videli celotne zadeve. Ni mi žal, da sem ga izdala, nikakor ne, ker sem se iz tega ogromno naučila, na to gledam kot na eno izkušnjo.

Kaj so bile najpomembnejše lekcije, ki vam jih je prinesla izkušnja na letošnji Emi?
Zagotovo to, da moram najprej poslušati sebe in da ne smem za nasvete spraševati ljudi, ki potem ne bodo nosili posledic mojih dejanj. Predvsem to, da moram poslušati sebe in narediti vse po svoje (smeh). Saj poslušaš nasvete, ampak je treba res vsako stvar interpretirati sam in ne jemati dobesedno.

Vam je bilo zaradi celotnega dogajanja med Emo in po njej žal, da ste se sploh prijavili?
Ne, sploh ne. Če ne bi bilo KAOS-a, se tudi REM ne bi tako dobro promoviral, kot se je.

Je bil morda to vaš zadnji izbor Ema?
Zagotovo za nekaj let (smeh). Vem, da to vedno rečem, ampak absolutno zdaj za vsaj pet let dovolj. Nočem, da me Ema zaznamuje. Vseeno sem na glasbeni sceni šele štiri leta in imam še ogromno prostora. Ne bi bila rada označena kot evrovizijska pevka in je tudi ne vidim kot vrhunec svoje kariere.

Kakšen je vaš odgovor na vprašanje, da je bilo na Emi vse dogovorjeno?
Če bi bilo dogovorjeno, potem bi zmagala. Ne vem, zakaj bi nekdo nekaj zakuhal na pol in bi na koncu prišli gledalci ter rešili situacijo. Če bi želeli, bi priredili vse glasove, tako da to je res absurd.

Omenjate, kako je na stvari treba gledati celostno. Kako potem tisto, kar ljudje v treh minutah vidijo na televiziji, kjer je bilo vse kadrirano, prenesti na koncertni oder?
Meni se zdi, da je bilo na Emi vse skupaj grozno kadrirano. Mislim, da bi stvari naredila drugače, ampak je bilo potem narejeno tako, kot je bilo, tudi katere druge stvari bi bile lahko drugače in bi KAOS čisto drugače prišel do izraza. Nikoli nisem razmišljala, da tukaj ni vse odvisno od mene, da ne bom mogla biti tudi za kamerami, urejati zvoka in podobno. Na odru je to postaviti občutno lažje in KAOS na koncertih s plesalci izgleda veliko bolje kot na Emi, popolnoma drugačen je tudi zvok. Ljudem je v bistvu zelo všeč.

Kako pomembna je za vas celostna umetniška podoba na odru v primerjavi z zgolj glasbeno?
Sama sem zelo vizualen tip človeka. Stvari si zapomnim tako, kot jih vidim, vse si predstavljam v sliki, sploh ne morem delovati na drugačen način. Takoj ko začnem ustvarjati kakšno novo pesem, že razmišljam, kako bi jo postavila na oder. Zame je to 50/50. Seveda najprej pride glasba, ker iz tega vse izhaja – no, včasih pa tudi ne. Vsak, ki bo rekel, da se za cirkusom skrivajo ljudje, ki slabo pojejo, se mi to zdi prav debilno. Eni so radi samo pevci in radi samo pojejo, drugi pa lahko pojejo ter počnejo še kaj drugega in to se mi zdi super.

Kako vam je bilo stopiti na tako neznano področje, kot je festival Exit?
Mene je bilo tako strah (smeh). Prej, ne potem iti na oder. Sploh si nisem predstavljala, kdo bo zdaj mene tam poslušal, kako bo to izgledalo. Potem sem bila pa tako pozitivno presenečena. Cela ekipa na Exitu je imela tam res “ogromne” izvajalce in sem jaz zraven samo en majhen slovenski izvajalec oziroma nisem nič v primerjavi s tistimi, ampak so imeli tako lep odnos do vseh nas. Vsak je imel ob sebi asistenta, ki je skrbel samo za enega izvajalca. Vse je bilo zelo dobro narejeno, tudi tehnična ekipa. To mi je bila najboljša karierna izkušnja do zdaj.

Kako močno v današnjem času človeka definira to, kar počne na družbenih omrežjih? Kako resnično je to občinstvo in koliko je to zgolj igra številk in všečkov?
To po mojem mnenju sploh nima povezave z dejanskimi oboževalci. V preteklosti veliko dala na Instagram, zdaj pa ga dojemam kot kanal, kjer lahko širim aktualne novice. Ni mi več do tega, da bi zbirala všečke, čeprav vem, da več všečkov kot imaš, več ljudi dosežeš, ampak na koncu vidiš, da ti ljudje načeloma ne bi prišli na tvoj koncert in plačali za vstopnico. Tako da je to nekaj postranskega.

Kaj se vam torej zdi najboljši način za to, da pritegnete ljudi?
To, da imaš čim več koncertov in potem en človek, ki je bil na tvojem koncertu, pride še enkrat, ampak s seboj pripelje prijatelja in se to širi. Torej nastopi v živo, sploh zame, ki rada nastopam v živo in bi to najraje počela.

Torej niste mnenja, da bi bili glasbeniki v današnjem času prikrajšani, če ne bi znali uporabljati teh orodij?
Zagotovo hitreje pridejo informacije do nekega občinstva, ampak ta ciljna publika, ki je trenutno na Instagramu, to niso ljudje, ki bi prišli na koncerte. Ne vsi, na splošno pa se mi zdi, da vse skupaj ni točno tako, kot je videti.

Se vam kdaj zdi, da ste zaradi te velike želje po drugačnosti ujeti v to, da ne morete doseči tako visoke ravni priljubljenosti, kot bi jo sicer?
Zagotovo. Včasih sem se s tem veliko ukvarjala, zdaj pa sploh več ne, ker vseeno imam klasiko, mi je cilj peti v operi in vem, da se mi nikoli ne bo treba prilagajati zaradi denarja. Zdaj je super, zaenkrat služim od Raiven, ampak nikoli pa mi verjetno ne bo treba iskati načina, kako. Ker vem, kaj bi morala početi, da bi dosegla predvajanje na komercialnih radijskih postajah. Tudi za KAOS sem vedela, da ne bo radijska uspešnica, ampak sem pesem izdala zaradi sebe. Nikoli nisem gledala na to.

Torej na svet glasbe, v katerega ste vpeti na Akademiji, gledate kot neke vrste pobeg od tekmovalne narave popularne glasbe?
Pri klasični glasbi mi je najbolj všeč to, da raja oziroma nekompetentni ljudje ne kritizirajo in vedo, da tam mogoče ni njihovo mesto za izražanje mnenja. Tam so ljudje, ki vedo, za kaj gre in lahko kritično podajo mnenje, medtem ko se pri popu vsak počuti, da lahko komentira.

Kaj se zgodi, ko elektroniki odvzamemo vse zvoke, ki ste jih dodajali v fazi produkcije in samo pustite, da je ritem podpora godalnim vložkom in vašemu vokalu?
Akustični koncerti, ki smo jih delali čez poletje, in jih bomo tudi nadaljevali – se pravi zgolj harfa, violina, violončelo, so dokaz, da moje skladbe “stojijo” same in tudi v čisti akustiki ter so harmonsko dovolj močne, da delujejo brez vseh teh zvokov.

Kje vidite Raiven čez pet let?
Upam, da bom do takrat že izdala tri albume, nastopala po festivalih, kot sta Exit in Sziget. Nimam utopičnih idej, da bom Beyonce. Kar se bo zgodilo, se bo zgodilo. Začela bom tudi z angleškimi besedili, tako da bomo videli, nimam pa nekih taktičnih načrtov, zgolj rada bi ustvarjala glasbo.