"Ni San Rema brez škandalov, že dolgo trdijo - a vprašanje seveda je, kaj to pomeni "škandal", kolikšno težo pripisujete tej besedi, s kolikšno lahkoto jo uporabljate. Saj ne gre za neke velike malverzacije, za korupcijo ali tragedije. Tudi tragični časi, ko se je legendarni Lugi Tenco v svoji hotelski sobi ustrelil, ker so njegovo pesem preslišali, so mimo. Mnogo tega je vnaprej načrtovan mehanizem za povišanje gledanosti," je za MMC pokomentiral glasbeni poznavalec in voditelj oddaje Effe's Inferno Andrea F..

Po 20 letih je bil finale San Rema popolnoma ženski. Palma je odšla v roke 27-letne Emme, na Evrovizijo pa Italijani pošiljajo mediteransko različico pokojne Amy Winehouse Nino Zilli.

Kaj še je o letošnjem festivalu povedal za MMC Andrea F., si lahko preberete spodaj.

Po dvajsetih letih so ženske prišle na vrh San Rema. Kako to? So bili ženski vokali prepričljivejši?
Redek pojav, ja, sploh v taki obliki, da so vse tri stopničke podija žensko obarvane. Morda bolj kot to, da so bili ženski vokali prepričljivejši, bi rekel, da so bili moški vokali manj prepričljivi, skupine oz. bendi bolj medli ter nabor pesmi ne ravno vznemirljiv. In seveda zloglasni "talent šov dejavnik" - eni izvajalci dandanes pač prinesejo s seboj to neko ogromno, abnormalno "volilno telo" za telefonska glasovanja, ki je že vajeno in urjeno od mesecev in mesecev, če ne celo let, televizijskega bombardiranja s: "Sodelujte, glasujte, klikajte!" In se torej razmerje moči popolnoma spremeni. In žal to nima velike zveze z glasbo oz. z objektivno kvaliteto, všečnostjo ali prihodnjo uspešnostjo pesmi.

Videli smo lahko precej mlajših pevk - nam malo bolj neznank - kje so pravi stari pevci San Rema?
Dobro vprašanje. To se najbrž mnogi sprašujejo (smeh)! Še nekateri delno starejši ali pa že poznani zvezdniki s sanremskega odra - kot npr. Samuele Bersani, Francesco Renga, Eugenio Finardi ali Matia Bazar - so prišli s pesmijo v nižji prestavi, nekako brez posebej bleščečega navdiha pri pisanju skladbe in energije pri nastopanju z njo.

Sicer se velika imena italijanske glasbe, pa karkoli si kdo predstavlja pod tem - bodisi mnoge že okostenele in osovražene pevce tradicionalnega formata, npr. Albano, Toto Cutugno ipd., ali pa slavne in nedosegljivo kakovostne kantavtorje - kot npr. Ivano Fossati, Lucio Dalla, Francesco De Gregori ipd. - že veliko let izmikajo San Remu ali pa nastopijo le kot gostje, izven tekmovalnega dela. Kar je tudi logično, ker glasba ni pasja dirka; sploh v današnjem času s prej omenjenimi že rahlo sprevrženimi logikami televotinga bi tudi ta pasja dirka bila nepredvidljiva in za kakšnega udeleženca lahko tudi žaljiva. Saj enako opažamo tudi v Sloveniji, čeprav v sorazmerno manjšem in skromnejšem obsegu, mar ne?

Emma in Nina sta dve zmagovalki San Rema. Za tiste, ki toliko ne spremljajo italijanske glasbene scene: kdo je oseba, ki je letos prevzela "krono" San Rema?
Emma Marrone je 27-letnica, ki se je uveljavila najprej z zmago na nekem potujočem "talentšovu", kasneje pa z zmago na izredno agresivnem televizijskem talentšovu "Amici", ki ga z veliko vnemo in neverjetno intenzivno televizijsko prisotnostjo vodi in krmari Maria De Filippi, žena italijanskega televizijskega novinarja, voditelja in "velike živine" Berlusconijevih televizij Maurizia Costanza. Imenu navkljub (amici v prevodu pomeni prijatelji) ni prav veliko prijateljskega na tem šovu, saj so prizori jokanja, kreganja, ljubosumja, nevoščljivosti, silne ambicioznosti ter raznorazni čustveno-psihični izpadi enako pogosti kot v najslabših telenovelah ali izvedbah raznih Big Brotherjev.

No, Emma je že lani okusila delno sanremsko zmago, saj se je kot gostujoča pevka združila s prej ne ravno vrhunsko priznano skupino Moda' in dosegla drugo mesto, pri čemer je številčnost njene televizijske publike privržencev imela precejšnjo težo. Moda' so ji letos vrnili uslugo, saj je ravno eden izmed njih zanjo napisal zmagovalno sanremsko skladbo, z malce vprašljivo patriotsko kriznim besedilom, ki cilja seveda na težavne čase, v katerih živimo, a iz njenih ust ne zveni ravno najbolj globoko ali kredibilno, po mojem mnenju.

Koga pa Italija letos pošilja na Evrovizijo? Kdo je Nina Zilli?
Nina Zilli je vokalno in po videzu neka mediteranska različica pokojne Amy Winehouse, z očitno bolj zdravimi prehranjevalnimi navadami in življenjskim slogom. Je pa zanimiva pevka, ki ji je najbrž ta nenehna primerjava z Amy Winehouse zdaj že malce v breme - za razliko od mnogih svojih italijanskih kolegic odlično govori in izgovarja angleščino, saj je dolgo živela na Irskem ter v ZDA. Je dejanska navdušenka tradicionalnega soula, R&B-ja šestdesetih in tudi džeza, celo umetniško ime (njeno pravo ime je Maria Chiara Fraschetta) si je nadela po legendarni Nini Simone, ki jo tudi manj pozorni poslušalci poznajo, če drugega ne po nesmrtnem hitu My Baby Just Cares for Me. Nina je najprej zaslovela kot VJ za italijanski MTV, kasneje pa se je v celoti posvetila petju in je na San Remu leta 2010 v kategoriji mladih pobrala vse možne nagrade kritike, lani pa je gostovala pri skupini La Crus.

Tudi letos očitno ni šlo brez škandalov v ozadju. Površnemu gledalcu se zdi, da to počnejo že namenoma, da si povišajo gledanost (smeh). Vaš komentar glede vseh škandalov?
Površnemu gledalcu se torej zdi prav! (smeh) Ni San Rema brez škandalov, že dolgo trdijo - a vprašanje seveda je, kaj to pomeni "škandal", kolikšno težo pripisujete tej besedi, s kolikšno lahkoto jo uporabljate. Saj ne gre za neke velike malverzacije, za korupcijo ali tragedije. Tudi tragični časi, ko se je legendarni Lugi Tenco v svoji hotelski sobi ustrelil, ker so njegovo pesem preslišali, so mimo. Mnogo tega je vnaprej načrtovan mehanizem za povišanje gledanosti.

Kakšen pa je vaš pogled na danes že zloglasni nastop Adriana Celentana?
Kar se letošnjih polemik v zvezi z nastopom Adriana Celentana tiče, pa je moje osebno mnenje, da ni povedal nič takega, zaradi česar bi ga morali križati. Povedal je, kar si misli - in že to, v letu 2012, s takšno televizijo in politiko, kot jo imamo v Evropi in na svetu, je veliko in je dobro - pa karkoli že je povedal. Sploh pa se je lotil tematik, ki se jih je v preteklosti že dotaknil, v svojih televizijskih šovih in v svojih besedilih na albumih, zatorej - glede na to, da je podpisal pogodbo, katere prvi člen dobesedno pravi, "Celentano lahko na odru govori, dela in naredi, karkoli hoče" - se prav nič ni treba čuditi ali zgražati. Je pa dregnil v pravo osje gnezdo - običajno nedotakljivo rimskokatoliško cerkev - ter se za nameček še rahlo obregnil ob nekaterih nazorih neoliberalno desno obarvane politike ter vprašanja okoljevarstva. Povsem očitno je, da bo marsikdo zelo jezen.

Te dni sem v Italiji in v nekaterih časnikih celo prebral, da so letošnja sanremska dogajanja dokaz, da je treba nacionalne televizije ukiniti. To pa se mi zdi velika neumnost in popolnoma nezrela, pretirana reakcija: če bi vse prepustili t. i."trgu" in tako zelo precenjenim "tržnim zakonom", bi lahko gledali samo še oglase za pralne praške, banke, avtomobile in zavarovalnice, vmes pa kakšen ščepec hollywoodskega globalnega poneumljanja, združen s še bolj poneumljajočim talentšovom, "trash talk" šovom, športom za burjenje nacionalnih duhov in brezkončnimi poceni nanizankami - seveda vse pod globalno znamko kakšne ameriško-kitajske korporacije. Kruha in iger, bi rekli Rimljani. Ali ... Velik brat, ampak dobesedno.

Zdaj pa sama vsebina finalnega večera. Videli smo predstavitev vseh skladb in nato paradiranje neskončnih monologov in oglasnih blokov.
Ja, tudi vrtoglavi Celentanov honorar - kar 350.000 evrov za vsakič, ko je svojo pesem zapel - je bilo treba nekako pokriti in menda je bil oglasni blok tik ob njegovem nastopu prodan za pičlih 2.500.000 evrov. Če drugega ne, na RAI se znajo tržiti, mar ne? Sicer ta seštevek nastopov, oglasov ter zatem zavlačevanje v pričakovanju rezultatov je popolnoma enak tudi na naših festivalih, na Evroviziji itd. Edino kakšni grammyji, oskarji ter MTV-awards so drugačni, ker so rezultati že zdavnaj določeni in varno zapisani v kuvertah. A tudi to ni vedno najbolje oz. vsaka formula ima svoje slabosti.

Se nam obetajo kakšne vsebinske spremembe? Kakšno prihodnost napovedujete takšnemu formatu?
Težko je prerokovati, četudi bi tisti, ki nam danes s televizijskih zaslonov prodajajo SMS-vedeževanja in podobno, trdili nasprotno (smeh)! Jaz pač mislim, da se bo San Remo spreminjal, kot se je tudi do zdaj, skozi leta. Hecno, vendar okno našega gledanja, moje ali vaše ali bralčeve generacije, je že v bistvu majhno v primerjavi z dolgim življenjem San Rema, zato se nekaterih sprememb morda niti ne zavedamo. A poglejte nazaj, kakšen je bil ta festival npr. v šestdesetih, kako se je glasovalo in kaj se je iskalo pa nagrajevalo, pa poglejte, kaj je s San Rema prihajalo v osemdesetih ali danes. To so monsunsko velike spremembe, tektonski premiki. Bile so dobre in slabe letine, dobre in slabe zamisli, odlične in zanič pesmi. Moje mnenje je, da Italijani San Rema ne bodo nikoli opustili, ne bodo ga dali kar tako. In prav imajo.