Leta 2010 so s statusom velikanov roka napovedali, da se le poslavljajo od svojih oboževalcev in koncertnih odrov. Napovedali so poslovilno turnejo in izdali album Sting in the Tail. Osem let pozneje ... "Škorpijoni" ne kažejo nobenih znakov, da odhajajo. So živi fosili in prvoosebni pripovedovalci zgodovine roka - nekje od 70. let prejšnjega stoletja naprej.

V Ljubljano so prišli z zamudo. Koncert so namreč napovedali že za december, toda na oder Stožic so stopili pol leta za tem. Pričakale so jih Stožice, ki še zdaleč niso puščale vtisa o razprodanosti, a vseeno je bil to večer za goreče ljubitelje tistega dobrega starega roka. Pred njimi so zbrane v Stožicah, ki so napolnili parter in do polovice tribune na zelenem ringu, ogrevali domači bluzrokerji Stray Train.

Na krilih dveh studijskih albumov in turneje po Evropi (na njihovem zadnjem odmevnejšem nastopu zunaj naših meja so spremljali Nickleback v Moskvi) so v pol ure odigrali skladbe, ko so Electrified, Greencard Paradise, Heading For The Sun, Blues From Hell in Give It Away. "Bilo je kratko in sladko. Lahko vam povem, da smo igrali po vsej Evropi, ampak najlepše je doma," je v imenu skupine sklenil pevec Luka Lamut.

Nekaj minut čez deveto pa je prišel čas za osrednje ime večera. Scorpions so leta obrnili v svojo korist. In tako so bile tudi Stožice priča neusahljivi volji do preigravanja, ki ji v 21. stoletju Scorpionsi na svojih nastopih dodajajo še vizualno komponento (kar recimo manjka skupinam, kot so Whitesnake, Nazareth in Wishbone Ash). Tako se je za venčkom skladb iz 70. let prejšnjega stoletja na velikih zaslonih za njimi vrtel kalejdoskop in tako niso manjkale podobe neba ob njihovi največji uspešnici Wind of Change.

Scorpions na podaljšani sklepni turneji ne skoparijo z ničimer. Najprej obiskovalca pričaka pogled na podaljšan oder, ko se spusti zavesa, pa še na velike LED-zaslone, ki so za dvignjenim odrom, na katerem za bobni kraljuje Mickey Dee. Že ob prvi skladbi večera Going Out With a Bang se je na velikih LED-zaslonih prikazala slovenska zastava in to je bilo zgolj izhodišče, da je Meine v slovenščini nagovoril zbrane: "Dober večer, Ljubljana! Kako ste? Lepo je biti tu."

21 skladb (od tega jih je sedem zapakiranih v dva venčka) ter dve uri neskončnih kitarskih solaž in visokih tonov so kratek povzetek sinočnjega večera. V svoj svet obiskovalca privabijo s posnetkom skladbe Crazy World, ki odzveni iz zvočnikov, preden pridejo na oder Meine, Dee in kitarski heroji (skupaj z baskitaristom) Rudolf Schenker, Matthias Jabs in Paweł Mąciwoda.

Od tam naprej oziroma od "velikega poka", ki ga pripravijo s skladbo Going Out With a Bang, pa sledi sprehod po bogati zgodovini, kjer vlečejo iz rokava skladbe, kot sta Make it Real in The Zoo – sredi katere se četverica v ospredju dokončno prebudi in začne tekati po odru in po njegovem podaljšku oz. "catwalku". Ob tem pa še spodbujajo občinstvo, da se jim pridruži. In ko Meine ni v središču pozornosti, saj tudi ne more biti, ko pa se vse vrti okoli kitarskih 'riffov' Schankerja in Jabsa, preprosto meče bobnarske paličice med občinstvo.

Težava Scorpionsov ni bilo nikoli pomanjkanje skladb, prav nasprotno. In zato tudi vključujejo v svoje nastope venčke skladb. Eden izmed takšnih je niz skladb iz 70. let prejšnjega stoletja oziroma iz obdobja kitarista Ulija Jona Rotha. Top of the Bill, Steamrock Fever, Speedy's Coming in Catch Your Train so vse skladbe s štirih albumov, na katerih je igral mojster psihedelične kitare.

"Ne vem, zakaj smo potrebovali toliko časa, da smo prišli v Ljubljano. Kot se spomnim, je to prvič, da smo prišli sem. In po vseh teh letih je bil že čas, kajne," je 'podžgal' občinstvo Meine. "Ne morem vam opisati, kako dober občutek je, da lahko danes igramo za vas. Zelo nam je bilo hudo, ko smo morali odpovedati koncert, in smo zelo veseli, da smo tu in da vam lahko danes igramo."

Akustični vložek
Drugi venček pa je vseboval akustične različice balad, kot so Follow Your Heart, Eye of the Storm in Send Me an Angel. Prav ta je prvič temeljito razpela Stožice. To je bil tudi trenutek, ko se je Dee spustil na isto raven odra kot drugi člani skupine in ko sta Schenker in Jabs za nekaj minut odložila svoji električni kitari. In ta čustveno-nostalgičen trenutek je bila prava iztočnica za balado večera Wind of Change, kjer so delo Meina prevzeli kar obiskovalci koncerta.

A Nemci so zvito v svoj repertoar vnesli tudi skladbe z zadnjih albumov, kot je Rock 'n' Roll Band. Trenutek, ko je tudi Dee stopil na bolj znano območje. Preostali člani so se po koncu skladbe umaknili in prepustili, da se Dee dvigne nad vse (dobesedno, saj se je ob njegovi bobnarski solaži v celoti dvignil njegov del odra). Slabih deset minut udarcev, zaradi katerih so začela vibrirati celo sedišča.

Še preden so se Scorpionsi prvič poslovili od svojega občinstva, so dvignili raven udarcev in kitarskih streljajev s skladbama Blackout in Big City Nights. Za razgrete obiskovalce (predvsem v parterju) tudi to ni bilo dovolj, zato so jih priklicali nazaj in za konec iz balade Still Loving You prišli do udarnega zaključka z Rock You Like a Hurricane. Brez sledi predaje. Še več, Schenker je neutrudno še naprej hodil po odru, skakal v zrak, vrtel roko ob kitari in na koncu pristal v doskoku vreden bučnega ploskanja.

Neizpodbitno je, da skupina, ki je bila ustanovljena pred 50 leti, še vedno uživa na odru. Pravzaprav oživi. In kisik jim dovaja občinstvo.