24-letnica, katere ime je Maja Šebenik, je nase začela opozarjati z izdajanjem videospotov, s katerimi se je najprej približala uporabnikom portala Youtube. Po trilogiji Se prepoznaš?, Furanje nikamor in Princ je s singlom Nikol prej najavila izdajo prvenca Madam.

Širši javnosti se je prvič predstavila, ko je sodelovala v šovu X Factor. Po šovu pa je nastopala kot del zasedbe S.W.A.G..

Diplomantka modnega oblikovanja je poleg Senidah ena redkih predstavnic, ki sledi slovenskemu newageovskemu valu (AMN, SxBxO, KIMMV, Young Sanci, 36H, Ankl Klan, Matter ...). A vseeno ni predstavnica trapa. Kot pojasnjuje sama: "Beati so trap, vendar ne repam, pojem, zato svoje glasbe ne morem opredeliti kot trap, čeprav tako zveni. Zanimivo je, ker v Sloveniji r'n'b sploh ni razvit žanr. Zanima me, ali se to lahko spremeni."

Več o njenih pogledih na svet, albumu in ustvarjanju glasbe pa si lahko preberete spodaj.

Kakšna je razlika med Majo in Sheby?
Vedno manjša (smeh). Sheby je 'persona'. Kot Sheby na družbenih omrežjih ali v medijih ne kažem svojih zasebnih stvari. Imam umetniški pristop do pojavljanja v javnosti. Nikoli ne bom ta, ki bo govorila o svojih zasebnih težavah na neposreden način. Nikoli ne bom 'furala' odnosa, da sem vsem prijateljica.

Desa Muck je v enem izmed pogovorov za naš portal dejala: "Humor ni damski. Ženske se bojijo, da bi se osmešile." Kaj velja za slovenski r'n'b oziroma žanr, v katerem vi ustvarjate?
Mislim, da ta žanr v Sloveniji sploh ne obstaja. Sploh ne, ko beseda nanese na izvajalke.

Kaj je razlog, da ne obstaja in da vi v letu 2018 tlakujete neko pot, ki bi lahko bila že uhojena?
To je glasba, ki je zelo povezana z Ameriko. Tudi v Evropi je prisoten alternativni ženski r'n'b in hiphop – predvsem v Angliji. In potem ... ko nekdo ustvarja znotraj njega v Sloveniji, ga ljudje težko dojamejo kot nekaj enakega. Saj ni enako, je pa isti žanr.

Zelo me zanima, kaj se bo zdaj zgodilo z mojim albumom – kako ga bodo sprejeli poslušalci. Zaenkrat je zelo težko. Besedila so ljudem nenavadna … Z ničimer ne morejo povleči vzporednice. Ne znajo te popredalčkati. Sicer je pred leti Maya ustvarila r'n'b-jevski album in recimo, da je bila to edina izvajalka, ki je poskusila. Ni nadaljevala. Jaz bom (smeh). Bom videla, koliko bom za uresničitev svojega cilja morala iz svoje začrtane smeri. Nisem pripravljena narediti vsega samo zato, da bi postala popularna tu, ampak moram najti kompromis. Drugače lahko naredim deset albumov in bodo enaki kot prvi.

Do katere mere ste pripravljeni sklepati kompromise? Kje je meja, ki je ne bi prestopili, zato da bi še vedno vsaj nekje v ozadju ostala vaša osnovna ideja?
Rada bi ostala v tej smeri, kjer lahko še vedno rečemo: "Aha, to dela Sheby." Mora ostati moj pečat. To je moj kompromis: kaj lahko naredim po svoje, da bo dovolj zadovoljivo za to občinstvo?

Kako od X Factorja, kjer čakate na svoje tri minute, da se predstavite pred žirijo in kasneje gledalcem pred malimi zasloni, do svojega albuma, kjer so rime, kot na primer: "Adijo, drama, ko sva sama. Mal zadeta. Skor nebesa."
Ko sem se udeležila šova, sem bila stara 17 let, zdaj sem 24 let (smeh). Potreben je bil razvoj. Veliko sem delala vmes. Vedno sem imela isto vizijo, toda morala sem spoznati prave ljudi. Začela sem sama pisati besedila in se družiti z ljudmi, ki so imeli isto mišljenje – ki so me podpirali in razumeli, kaj sploh počnem. Pri 17 letih nisem imela nikogar, da bi mu lahko razložila, kaj želim narediti. Zdaj imam okoli te ljudi in je moja naloga samo, da prepričam vse ostale (smeh).

Ko poslušamo besedila slovenskih izvajalk, mnogokrat dobimo občutek, da je ženska podrejena moškemu. Zakaj v vašem primeru ni tako? Zakaj je takšna redkost, da lahko zasledimo odmik od "trpeče ženske, ki bi naredila vse za svojega moškega"?
To je moj osebni upor proti temu. In moj osebni položaj kot ženska v družbi: kako se vidim in dojamem. Ravno to je najbolj težko za druge, da dojamejo. Ker tega niso navajeni. Sploh pa ne v tem prostoru. Težko dojamejo žensko s tega vidika, kot jo predstavljam v svojih besedilih. Mislim, da je to ta razlika. To zdaj ne pomeni, da besedila v celoti povzemajo moje poglede na svet – to seveda ne, ker je pisanje besedil še vedno umetnost. Toda drža in 'attitude' sta moja – to 'furam' tudi v svojem zasebnem življenju. V nobenem trenutku nisem pomislila, da bi morala pri besedilih ostati previdna. Poskusila sem besede zložiti v paket, ki bo čim bolj poslušljiv. Da dobro zveni, kakor koli obrneš. Vem, da je to na začetku zelo težko dojeti.

Pri vas se skoraj zdi, da gre za neko neznosno lahkotnost ustvarjanja rim. Imamo primer: "Kdo si ti, k ni mene, kdo sm jst brez tebe, ne vidš moje teme, delaš se, da ni teme."
Ravno pri nastajanju albumu je besedilo za to skladbo, ki si jo zdaj recitirala (smeh), nastalo v eni uri. Ampak niso vsa besedila nastala tako hitro. Besedilo za skladbo Luna sem napisala petkrat. V neki točki se lahko zapnem in si grem zelo na živce. Ne vem, kako bi zaključila besedilo … In še zdaj, ko poslušam skladbe, mi kaj ni všeč. Toda v procesu snemanja in ustvarjanja moraš nekje potegniti črto. Ni lahko. Predvsem zato, ker se ne morem na nič opreti. Samo jaz pišem takšna besedila. In samo pri eni skladbi si delim avtorstvo. Če besedilo pišeš za nekoga, ki ga dobro poznaš, je laže, saj se malo opiraš na njegovo doživetje sveta. Tu pa moram izhajati iz sebe.

Kje je meja za neposrednost? Koliko si drznete biti neposredni? Imate skladbe, v katerih tudi sami zavijate svoje misli v metafore, kot recimo: "Probu bi moj cvet, odpira se ti svet."
To je odvisno, kako zapakiraš svoje misli. Poslušam izvajalke, ki so bolj 'nasty' kot izvajalci v hiphopu. In kakšne so zelo dobre v tem, kakšne pa ne.

Koga poslušate?
Jhené Aiko, Megan thee Stallion, RiRi, Frank Ocean, A$AP Rocky, Kanye West, Kid Cudi.

Koga pa ste pri 17 letih?
RiRi, Beyoncé, Chris Brown.

Kaj dobite s ponavljanji verzov? Recimo: "Nimaš rad mene, samo idejo o men."
Večino skladb sem zaranžirala sama, razen skladbo Nikol prej. In to je potekalo bolj po občutku. Mogoče mi še malo manjka te produkcijske žilice, ampak se mi zdi, da sem se pri nastajanju prvenca veliko naučila. Toda niti finančno mi ne znese, da bi imela ves čas studijske 'sessione'. In sama se želim razviti do te mere, da pred prihodom v studio vem, kako naj bi zvenela skladba.

Katerih poslušalcev oziroma obiskovalcev koncertov je več? Moških ali žensk?
Uh … A obiskovalcev? (Smeh). Mislim, da je enakovredno. Ženske poslušajo skladbe, toda ne nastopih ne stopijo v prve vrste. Poslušajo bolj na skrivaj. Tako jih sama dojemam. Od moških pa sem prejela veliko več konstruktivnih kritik in mnenj.

Furanje nikamor je skladba, kjer se dotaknete teme, kakšne so iluzije in kakšna je resničnost odnosa do nasprotnega spola. Ko nekdo postavi zrcalo, v kolikšni meri mislite, da so ljudje to zrcalno sliko pripravljeni videti oz. v vašem primeru slišati?
Še vseeno mislim, da to ljudi zelo zmoti. Ko vidijo žensko v tem položaju, ni vsem všeč. Tisti, ki razmišljajo in razumejo, kako se razvija moderna ženska, laže sprejmejo moja besedila, kot tisti, ki imajo klasična tradicionalna prepričanja o vlogah spolov. In te besedila zmotijo. Ne morejo se z njimi poistovetiti, zato to razumejo kot afnanje. Na to ne morejo podati konstruktivne kritike, ker enostavno nimajo širine, da bi to razumeli.

Malo ste me tudi vi razočarali, ker sem mislila, da boste prišli v 'najkicah', kot je naslov ene izmed vaših skladb.
(Smeh) Še včeraj sem bila, ko sem imela nastop, zdaj pa sem se malo zašila in ne bom dobila pokrovitelja (smeh).

Kakšna je zgodba za skladbo Najkice?
To je najstniška 'playfulska' skladba v slogu "naredila-bom-kar-mislim". Mogoče je najbolj pogumen izmed vseh na albumu. Ne poskušam ga zapakirati v nič, ampak je neposreden.

Veliko dajete tudi na vizualno podobo svoje glasbe, kar se odraža v vaših videospotih. Veliko sodelujete s produkcijsko ekipo Primate. Koliko je vam pomembna ta vizualna podoba?
Iskala sem nekoga, ki posluša isto glasbo kot sama. Oni so ekipa, kjer so združeni člani AMN-a in SBO-ja. Nisem vedela, da oni sploh ustvarjajo glasbo, ko sem jih spoznala. Toda šele zdaj smo skupaj na koncertnih odrih. Najbolj pa mi je pomembno, da razumejo moje želje. In ko smo skupaj, je vse lahko. Lahko jim zelo zaupam, ker vem, da bo končni izdelek dober.

Kako gledate na to, kar se zdaj dogaja s Senidah?
Sem najbolj vesela, da je prišlo do tega. Upam, da se bodo stvari razvile tako, kot si želi sama, in da bo postala velika na Balkanu. Ima ta "x factor". Ima cel paket. Zdaj pa je treba to zgodbo samo prav zapeljati.

Menite, da se lahko kaj podobnega na Balkanu zgodi z izvajalcem, ki ustvarja v slovenskem jeziku?
Ne. Mislim, da je slovenščina preveč trd jezik. Tudi sama raje poslušam besedila v srbščini (smeh). Že mi jo težko sprejemamo, kaj šele oni, ki imajo bolj speven jezik.

Zakaj sami ne ustvarjate v angleškem ali srbskem jeziku?
Ustvarjam tudi v angleškem jeziku, ampak vseeno so me prepričali, da moram najprej nekaj narediti v Sloveniji. Se malo uveljaviti, preden poskusimo drugje.

Kako graditi znamko iz ničle? Ljudje, ki so vas videli na X Factorju, so vas večinoma pozabili. Kako podati zgodbo in kako opozoriti nase?
To je zelo težka uganka. Danes vse temelji na samopromociji. Tudi vi, mediji, ste še vedno močni, ampak ne toliko pri našem občinstvu. Sama ciljam na urbano občinstvo. In v Sloveniji obstaja zadržanost do samopromocije in do tega, da bi se lokalno podpiralo umetnike. Težko zapakiram vsebino, ki jo ustvarjam, v komercialni paket, ker je zelo zapleten za moj trg.

Kako naprej s koncerti?
Zdaj me čaka nastop na Urbanem dejanju. V ospredju je promocija albuma, s čimer sem malce spremenila svojo pozicijo. Rada bi še malo naštudirala svoj izraz: nisem raperka, da bi pela samo na matrice. Čeprav to zdaj počnem. Niti nisem na poziciji, ko bi sestavila skupino, ki bi lahko mojo glasbo preigravali v živo.

Če bi lahko izbrali katerega koli slovenskega izvajalca, da bi z njim posneli duet, kdo bi to bil?
Magnifico.