Pa še sam se poda med množico. In si gre potem malce oddahnit na kavč v preddverje, kot je storil tik pred dodatkom ob koncu.

Napovedan je bil temačen koncert "viteza teme" in v razprodanem Kinu Šiška je bilo temačno v dobesednem (kar je menda precej otežilo delo fotografom) in prenesenem pomenu. Glede na Trickyjevo razvpito muhavost (kar trikrat nam je odpovedal dogovorjeni intervju, na primer) in na to, da slovi kot izvajalec, ki se resnično nerad sonči v pozornosti bliskavic in kamer, nismo vedeli, kaj točno pričakovati. In tudi zdaj, po koncertu, vtis ostaja malce zmeden.

Tricky je temačna, na trenutke strašljiva pojava z od boksa izklesanim telesom (boksal je tudi na dan koncerta v Kinu Šiška, kjer so mu poleg akupunkture za sproščanje zagotovili še možnosti za trening boksa in "sparring partnerja"). Na oder je prišel v belih vrečastih hlačah in temni majici ter z masko na glavi, zadnja kosa je odvrgel takoj. Ves čas nastopa, od uvodne Past Mistake naprej, je bil v nekakšni boksarski pozi, pripravljen na napad. Brez pomislekov je na odru kadil zvitke, o katerih vsebini ne bomo ugibali.

Večino koncerta se Tricky pravzaprav ziba v ozadju (tudi na najnovejšem albumu Mixed Race, ki ga je umetnik sam označil za "gangstrski", že kar filmski izdelek, je pravzaprav bolj v ozadju, saj se je želel bolj kot besedilom posvetiti zvoku) v nekakšnem transu, večino glasbenega bremena pa na plečih nosi njegova spremljevalna skupina in glavna pevka Franky Riley. Nam se je zdelo, da svojo nalogo odlično opravlja, so pa nekateri po koncertu dejali, da vseeno nima karizme nekdanje Trickyjeve pevke in spremljevalke, zdaj soloizvajalke Martine Topley-Bird.

A na odru je zelo očitno, kdo je "šef". Tricky se v ospredje vrne, ko se mu pač zazdi, če se mu to ne zazdi, takrat, ko naj bi se mu, pa Franky pomigne, naj nadaljuje kar sama. So pa na repertoarju manjkali številni znani komadi, a kljub temu vtis silovitosti ni bil pokvarjen. Pogrešali smo, na primer, kaj z albuma Angels With Dirty Faces, smo pa dobili odmerek s prvenca Maxinquaye z Overcome (pesem ima, tako kot Hell Is Round The Corner, "dvojčico" na albumu Protection Massive Attackov, saj jim je Tricky v uporabo dal besedila s kritiško opevanega prvenca - to omenjamo predvsem zato, ker se spet obeta sodelovanje Trickyja z omenjeno zasedbo, kar je potrdil tudi sam) in Black Steel, pa Puppy Toy z albuma Knowle West Boy ...

Pa še pojasnimo uvod: Tricky je na oder povabil dobršen del občinstva kar dvakrat: prvič med divjo priredbo komada Ace of Spades legendarnih heavymetalcev Motörhead -, nato pa še tik pred koncem. To je menda postal zaščitni znak njegovih koncertov zadnje čase. Morda je prav to tisto, o čemer je govoril v promocijskem materialu plošče Mixed Race: "Zdaj se v svoji koži dobro počutim, dobro se počutim v središču pozornosti. Nisem več le fant iz Knowle Westa, ki si želi zgraditi prihodnost, imam nekaj izkušenj, lahko eksperimentiram, lahko sem iskren in, iskreno povedano, se me glasbeno ne more nihče dotakniti. Nekoč sem se med nastopi skrival v sencah, zdaj pa nastopam. Včasih sem sovražil intervjuje, zdaj pa sem počaščen, da ljudi zanima, kaj imam povedati." (No, o tem bi se, vsaj po naših izkušnjah, dalo razpravljati, če smo malce zajedljivi ...)

Skratka, hipnotičen in nenavaden dogodek, ki si ga bomo gotovo zapomnili. (Žal tudi po številnih članih občinstva, ki so se prišli na koncert "malo pomenit" s pivom v roki. Zakaj tega niso počeli raje v preddverju?) In kljub temu da je bil koncert resnično nenavaden in je pustil vtise, ki jih ni lahko sestaviti v smiselno celoto, smo se po njem obiskovalci strinjali, da je Trickyjev nastop pač "nekaj, kar je treba videti”. Pa čeprav imamo od njegove glasbe morda več, ko si jo predvajamo kar sami.