Tako nekako bi lahko povzeli kritične članke o Lani Del Rey, glasbenemu fenomenu, ki bega kritike in medije, osvaja občinstvo in s svojimi kolagenskimi ustnicami vzbuja vprašanja, ali so pristna ali zlagana. Resnični meteor, ki se ji je vse zložilo, ali umetno sproducirana lutka v rokah "velikih belih mož v oblekah"?

Okvirna zgodba gre tako: dekle iz zvezne države New York, rojeno kot Lizzy Grant, se vrsto let preizkuša v pevskih vodah, toda brez uspeha. Nato pri štiriindvajsetih na YouTubu objavi pesem in lastnoročno posnet videospot Video Games, ki postane eden najbolj klikanih spotov letošnjega poletja. Zvezda, zdaj poimenovana Lana Del Rey, je rojena.
Indieblogi ponorijo, opazijo jo vsi, pred noge ji mečejo nagrade za vzhajajočo zvezdo leta, moški vzdihujejo ob njeni brigittebardotovski pojavi in izzivalnih besedilih, na "Lana ekspres" se ujamejo še ženske, ki jim ugaja njen retro romantični in otožni zvok.
Podpisala z Interscope
Lana, ki v intervjujih vztrajno zatrjuje, da ni imela nobenih lepotnih operacij, da bi uspela ("Operacije? Kakšne jebene operacije? Še za hrano nisem imela denarja, pa bi ga imela za to!"), da je odraščala v popolni revščini, tako da si ni mogla privoščiti niti čokoladnih kosmičev in da je vedno vztrajala pri istem slogu, je zdaj podpisala z veliko založbo Interscope, svoj prvi britanski koncert je razprodala v 30 sekundah, album pa naj bi izšel v začetku prihodnjega leta.
Za mnoge goreče zagovornike "neokrnjene" indieglasbe v polnem pomenu neodvisnega založništva je bil to dodatni dokaz, da je bila Lana dobro premišljen projekt velikih glasbenih menedžerjev in direktorjev, ki so vzeli povsem povprečno ameriško platinasto dekle, jo prebarvali v rjavo, jo poslali na nekaj lepotnih popravkov (najočitnejše so njene "okrepljene" ustnice) in ji napisali trendi material, ki zveni tako sveže, da je "zavedel" glasbeno srenjo.
Glasni kritiki
Še posebej glasni so na spletni strani Hipster Runoff, ki so "gangstersko Nancy Sinatro", kot se imenuje sama, popolnoma raztrgali, objavili nekaj njenih fotografij "prej in potem" in fotografij, na katerih se še kot Lizzy Grant druži z industrijskimi insajderji, ter jo označili za "velik korak nazaj za feministično gibanje".

Nekateri blogi trdijo, da je njen oče pravzaprav multimilijonar, opozarjajo, da je po nedavnem uspehu s spleta čudežno izginila vsa njena stara glasba, označujejo jo celo za "frankensteina indieja".
Glasba ni težava
A problem z Del Reyevo je ta, da je njena glasba dejansko izjemna. S tem se glasbeni blogarji strinjajo - čutni glas, boleče iskrena besedila, retro- in nalezljiva melodija, vse je tu. Z Video Games je osvojila sezname tako trendovskih blogarjev kot mainstream lestvic. To nas pušča, kot piše Telegraphova kritičarka Lucy Jones, v precepu.
"Ko postanemo oboževalci izvajalca, je, kot da bi se podali v zvezo. Zaobljubimo se jim, oni nas tolažijo in nas podpirajo. Odpremo svoje denarnice, spregledamo njihove slabe razvade ali sumljive politične nazore, ker se želimo z njimi postarati. A Lana Del Rey v svojem trenutnem utelešenju bi bila dekle, pred katerim vas opozarja vaša mama. Preprosto ne vemo, kolikšen del nje je resničen, zato ji je težko popolnoma zaupati, če je res, da je hologram kopice pohlepnih producentov brez duše."

Kar je dovoljeno Bobu ...
Pri Hipster Runoff ne popuščajo: "Kdo bo reva in rekel, da ni pomembno, od kod prihaja in kako je videti, ustvarja dobro glasbo in to je vse, kar šteje?" Pa je pri popglasbi res tako narobe, če izvajalci ustvarijo neko preobleko, ki se ujema z njihovim slogom? Je samoolepšavanje vredno obsojanja? Navsezadnje je bil tudi Bob Dylan rojen kot Robert Zimmerman.
Ali, kot piše Jonesova: "Prav tako ne vemo zares, kdo je napisal Shakespearove igre, a to ne zmanjšuje našega užitka ob njih. David Bowie se je oblačil v vse vrste nenavadnih oblačil, pa smo ga kljub temu (ali pa zaradi tega) oboževali."
Preizkus v živo
Ob vsem tem pisanju se je Lana brez pretiranih komentarjev odpravila na evropsko turnejo in se takoj vrgla v prvo resno preizkušnjo v oddaji Joolsa Hollanda. Za dekle, v katero so bile poleg čez noč pridobljenih oboževalcev uprte tudi kritične oči skeptikov in nasprotnikov z vsega sveta, ni trznila.
V snežno beli oblekici padlega angela, kot jo radi oglašujejo, je odpela Video Games z istim glasom, ki je navdušil prek YouTuba. Ponekod je bila negotova, ponekod je zgrešila ton, živčnost je malenkost izdajalo le nelagodno prestopanje in malce prepogosto plahutanje s trepalnicami.

Na turneji se je bolj sprostila - v Parizu je že malce bolj doživeto (in s še krajšo in bolj oprijeto belo obleko) pela o "grobem fukanju v dežju", v Glasgowu je požela izjemne kritike in z novim materialom dokazala, da Video Games in B-stran Blue Jeans nista njena edina aduta. Časopis Scotsman ob tem v svoji recenziji zapiše: "Najzanimivejši vidik razprave glede tega, ali je lik Del Reyeve izmišljena iluzija, je njena dvojnost z obupano iluzijo, o kateri prepeva, in občutek, da se z nami igra igrico."
Spodaj si lahko pogledate spot za Video Games in Blue Jeans ter Born to Die v živo v Parizu 7. novembra.
Kaja Sajovic