"Najin oče in mož, ponos in ljubezen, Massimo Savić, nas je zapustil po kratkem, a junaškem boju. Čeprav je odšel s tega sveta, bo v naših srcih živel večno: nasmejan, topel, močan, poln ljubezni in umetnosti. Za vedno bova tvoji dekleti, Eni in Mirna," sta Savićeva žena Eni in hčerka Mirna zapisali na družbenih omrežjih.

Novico o smrti znanega glasbenika so po navedbah hrvaških medijev potrdili tudi v njegovi založbi Aquarius Records. Umrl je v bolnišnici Vinograd, kjer se je zdravil zaradi raka na pljučih.

Massimo Savić se je rodil 6. junija 1962 v Pulju. Najprej je z družino živel v Istri, nato tri leta blizu Neaplja, potem so se znova vrnili v Istro. Ko je bil star deset let, je leto dni živel v Milanu, naslednji dve leti pa z mamo v Sydneyju, kjer je končal peti in šesti razred. Tudi pozneje ga je življenjska pot vodila na različne konce sveta - dve leti je prebival celo v Kopru. Vsa ta potovanja in selitve so ga zaznamovala za vse življenje. Postal je svetovljan v pravem pomenu te besede.

"Že kot otrok sem natreniral možgane za učenje tujih jezikov. Mirno lahko rečem, da tekoče govorim, pišem in berem v italijanščini in angleščini. Govorim odlično nemško, znajdem se pri slovenščini, dobro pa govorim še švedsko, saj sem dve leti živel tudi na Švedskem. Ker sem glasbenik, mi je bil vedno pomemben naglas določenega jezika. Ko osvojim ta naglas, začnem nabirati besede in v glavi ustvarjam svoj nabor. Vse selitve in vsi kraji so mi že kot otroku ustvarili širino za nove stvari. Brez strahu sem prišel v srednjo šolo v Zagreb in nato je nastala skupina Dorian Gray. Samo še služenju vojaškega roka sem se moral izogniti ... Ampak tudi to mi je uspelo," je pred leti povedal v pogovoru s pevsko kolegico in radijsko voditeljico Anjo Rupel.

Zaslovel je v 80. letih prejšnjega stoletja s svojo skupino Dorian Gray, s katero je leta 1983 izdal album Sjaj u tami in leto pozneje še album Za tvoje oči.

Kmalu se je podal na samostojno pot, na kateri je nizal uspešnico za uspešnico. Izdal je več kot deset albumov, med njimi Stranac u noći, Elements, Massimo, Vještina 1 in Vještina 2, Dodirni me služno ter 1 dan ljubavi.

Za svoje glasbeno ustvarjanje je devetkrat prejel hrvaško glasbeno nagrado porin za najboljšega izvajalca, prvega leta 2004 za izvedbo skladbe Znam zašto te osjećam.

Ko je pred skoraj desetletjem v Pulju praznoval 30-letnico glasbenega ustvarjanja, so se mu na odru pridružile številne glasbene zvezde nekdanje Jugoslavije, tudi Vlado Kreslin in Neno Belan.

Hrvaški pevec je od nekdaj navduševal ne le s svojim izjemnim glasom, temveč tudi s karizmo. Kljub vzponom in padcem v karieri in zasebnem življenju je ostajal isti. Samosvoj, a prav nič zvezdniški - človek in glasbenik s slogom.

"Glasba je iluzija. Ona ne obstaja. Velikokrat to povem, a ljudje se tega ne zavedajo ... Glasbe ni. Ne moreš reči: dajte mi kilo glasbe. Zgoščenka ni glasba, je le zapis, ki spodbudi opno zvočnika, da potiska zrak, ki z mikrodetonacijami prihaja do naših ušes, kjer mi ta zvok pretvorimo v glasbo. To je neverjetno. Ko je Bell prvič poklical svojega sodelavca prek žice, so ljudje mislili, da je to trik, čarovnija. To je enako, kot da bi danes nekomu rekel, da bomo lahko kmalu potovali tako, da bomo šli v kabino in prišli ven v Hongkongu. Tako so včasih ljudje razmišljali o zvoku. Neverjetno je, kako je človeku uspelo izumiti, da gre gramofonska igla po brazdi plošče in mi to doživljamo kot glasbo. To je popolna iluzija," je povedal v pogovoru z Anjo Rupel.

Zadnji večji koncert je priredil pred dobrim mesecem dni, 5. novembra v zagrebški areni.