V oddaji tokrat niso podirali številčnih rekordov, v studiu je bilo desetkrat manj glasbenikov kot prejšnjič. Pripravili so minimalističen, intimen, umirjen nastop peterice, ki je začela kot kvartet pred osmimi leti. Na prvencu Ujemi val (2015) so začrtali svojo smer, ki se giblje med ostrim in alternativnim ter dopadljivim, lepim, komunikativnim. Zadnje je gotovo tudi posledica tega, da pojejo v materinščini. A s seboj prinaša prekletstvo, da se skupina lahko znajde nekje vmes. Da je preveč široko sprejemljiv, da bi ga sprejela alternativa, in preveč drugačen, da bi lahko zaplaval zmagoviti kravl v glavnem toku. No, k sreči se Serpentincem to ni zgodilo. Njihov val je ujel tudi Val 202 in jih približal svojim poslušalcem.
Nizu popevk tedna je junija lani sledil Jutranji koncert pri Andreju Karoliju, v katerem so razgalili svojo mehko sredico in jo osladili s harmoniko. Vihtel jo je Matej, klaviaturist, ki se je leto prej pridružil Tjaši, Žigu, Anžetu in Grgi. Skupaj so stkali tudi drugi album Pobarvanka (2019), s katerim so, se zdi, našli svoj pravi zvok. Hipnotičen, privlačno vztrajen, kot bi iz čudovitega elana, ki prežema Le Serpentine, vabil na drugo, temno stran. Brezkončno vijuganje po kitarskih krivuljah, po katerem nič ni več isto kot prej.
V Izštekanih so po akustičnih meandrih veslali še dlje. Z vesli večjega obsega in debelejšega trupa. Harmoniki sta se pridružila akustična kitara in akustični bas, medtem ko so bili bobni pridušeni. Lepota je krhka. Moč je v ranljivosti. Razsežnost v preprostosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje