Peterica z bazo v New Yorku prihaja k nam 28. junija, ko bodo nastopili v Katedrali Kina Šiške.

The Walkmen imajo za seboj izjemno, desetletno kariero, a kljub vsem hvalospevom kritikov in primerjavam z vsemi, od "mladih U2" do Joy Division, od The Strokes do Interpola, ostajajo skupina, ustvarjena za manj številčno občinstvo in intimnejše klubske nastope. "Radi bi bili uspešni," je v intervjuju za MMC zatrdil basist Peter Bauer. A obenem svoje udarnejše pesmi označil za "sranje", svojo največjo uspešnico, izjemno The Rat, pa za "štiri minute, ki jih pač moramo pretrpeti na vsakem koncertu".
A The Walkmen pač ne skrbi, kako bodo sprejeti, ne zanimajo jih primerjave, celo za kritike se zdi, da jih ne navdušujejo. "Trudimo se posneti kaj veselega in brezveznega, a vedno izpademo kot težaki," nam potoži Bauer.
Kritiki bi to "teženje" zapakirali oziroma ubesedili drugače: "Glavne emocije, ki jih te pesmi izražajo, so paranoja, dvom in frustracija. Leithauserjev vokal te emocije izraža čudovito." (Sputnikmusic) In še: "Pesmi kot The Rat zarežejo naravnost v kost in zvenijo prekrasno razjarjeno. Srčna bolečina je ozadje na norem glasbenem kanvasu."

"You've got a nerve to be asking a favor, You've got a nerve to be calling my number," res poje tako zelo urgentno karizmatični frontman Hamilton Leithauser na The Rat, ki so ga pri NME označili za "Interpol z vztrajnim kašljem", komad 138th Street za "novovalovskega Dylana", Hang On, Siobhan pa za "pritajene Tindersticks".

Cinematična atmosfera, retroinstrumenti, skorajda garažni zvok in izjemen, prvinski vokal delajo The Walkmen za eno redkih skupin, ki izvaja rock v svoji najčistejši obliki. Obisk koncerta je torej obvezen.
Kaj več pa v našem intervjuju z basistom in orglarjem Petrom Bauerjem.

Vaš album Bows & Arrows so kritiki uvrstili med najboljše albume leta 2004. Pride s tem tudi veliko pritiska, kako naslediti tak uspeh?
Morda takoj za tem se zdi tako, da. Posneli smo album, ki ni imel največ uspeha (A Hundred Miles Off and Pussy Cats, op. a.), ampak sta bila pa zato naslednja dva, ki sta bila verjetno še celo uspešnejša od prvega (You And Me in lansi Lisbon, op. a.), tako da očitno je pritisk popustil.
Za mnogo izvajalcev je ultimativni cilj napolniti stadionske arene. Pri vas se zdi nasprotno, da naravnost cvetite na manjših, intimnejših koncertnih prizoriščih …
Hm, ja, mislim, da si ne želimo biti nujno na stadionih, bi bili pa radi uspešni, radi bi dosegli ljudi in imeli stik s čim več ljudmi. Sicer pa, ja, iz nekega neznanega razloga imamo radi temačne, zanikrne kraje. (smeh)
Primerjajo vas s toliko velikimi glasbenimi imeni: Joy Division, The National, Interpol, the Strokes … vam primerjave laskajo ali vas utrujajo?
Seveda laska biti v taki družbi – ja, osebno mi je všeč veliko od omenjenih skupin. Nekateri od teh fantov so naši dobri, dolgoletni prijatelji. In ja, vidim povezavo med njihovo in našo glasbo. A mislim tudi, da smo vedno poskušali biti sami svoj bend, stati na lastnih nogah, se nekako ločiti od drugih in delati popolnoma "svojo stvar".
New York nam je dal vrsto izjemnih glasbenikov, njegova glasbena scena pa je prava poslastica za ljubitelje alternativnejše glasbe. Pred nekaj meseci sem delala intervju z Interpol in sem jih vprašala po tem. Rekli so, da "New York prav gotovo ni lahek kraj za pisanje glasbe, a če si se sposoben tam skoncentrirati in napisati pesem, je polno navdiha levo in desno". Se strinjate s to oceno?
Mislim, da. Še zlasti je bilo nedvomno tako, ko so Interpol in mi začeli. Takšno je bilo moje zadnje razmerje z New Yorkom, to je bilo v prvih letih 2000, na tisti točki je bil New York zelo navdihujoč …
Verjetno pa obenem tudi zelo težak kraj, da uspeš v njem – je le še Sinatra prepeval, da če ti uspe v New Yorku, ti bo uspelo kjer koli …
Nemogoče je! New York je kot … kot raj za bogataše. Morda ne takrat, a danes je tako, da če nisi izjemno bogat, tam preprosto ne moreš preživeti. V bistvu je butast kraj za življenje v njem. Vsi, ki živijo tam, so polni denarja. Sam sem spokal in se preselil v Philadelphio (smeh).

V intervjuju ste lani ob izidu Lisbon rekli, da ste imeli v preteklosti vrsto pesmi, ki so bile kot rockovski meteor in so "res glasno butale", a da so bile kot celota dolgočasne. In članek nato nadaljuje: "To pojasni bolečino, ki se priplazi na obraze članov banda, ko morajo vedno znova igrati The Rat." Je res tako hudo?
The Rat ni tako grozen, drugi so hujši, ja. Pri The Rat veš, da bo ljudem všeč in ga bodo hoteli slišati, zato se nekako vdaš in to sprejmeš, v stilu 'okej, pa dajmo zdržat te 4 minute'.
Torej lahko računamo na to, da bomo slišali The Rat tudi v Ljubljani, mar ne?
Seveda, nedvomno. Ja, bomo igrali vse tiste, ki so všeč ljudem.

Za vaše pesmi se zdi, da imajo ravno pravo ravnotežje med temačnostjo in svetlobo. Vas v ustvarjalnem procesu kdaj zamika, da bi prečkali to črto – v katero koli smer?
Ja, mislim, da skušamo narediti naše pesmi karseda lahkotne in srečne, a nimamo pojma, kako to narediti. Zato pride tako ven, kot pride. Zdi se, da je naravno, da je naša glasba čemerna in depresivna, mi pa se vedno borimo in skušamo narediti veselo, lahkotno glasbo ali kako butasto zadevo, a preprosto nikdar ne deluje. Zato pristanemo pri neke vrste zmešnjavi. (smeh)
Kaj pa v glasbenem smislu, ne v smislu besedil? Imate retro, starodoben, skorajda povsem surov zvok. Ste kdaj pomislili, da bi se spustili v bolj elektronsko področje, kot je to storilo toliko drugih indie rock bandov?
Veste, gre za naš zvok. Ne, da bi bili nek zatežen, principalen bend, gre zato, da izvajalci, ki so nam bili vedno všeč, igrajo tip instrumentov, ki jih igramo mi. In potem smo še našli več instrumentov, ki so nam bili všeč, ki so se zdeli naravni za nas. In to je imelo več smisla za nas. Ampak smo skušali razširiti naš domet, z novimi zadevami, kot ste jih omenili, a resnica je, da ne vemo, kaj počnemo. Ne vem, imam nek elektronski "sempler", in zdaj igram na moje orgle in na ta sempler, pa dobim nek svoj elektronski instrument.

"Sometimes I’m just happy I’m older" ("Včasih sem samo srečen, da sem starejši"), pojete, no, Hamilton poje, na We’ve Been Had. Ste res? Kot skupina, mislim, kako ste zrasli v teh zadnjih 10 letih?
Ja, mislim, da smo zelo zrasli, vsi imamo že sive lase. (smeh)
Je bolje kot pred 10 leti?
Ja … pred 10 leti … veste, popolnoma druga stvar je. Mislim, da kar se tiče benda, smo si vedno želeli biti starejši, ker so bili tudi ljudje, ki smo jih imeli za naše vzornike, starejši. Zato smo imeli vedno neko potrebo, ne po postaranju in da se teže povzpneš po stopnicah, ampak da se počutiš udobneje v svoji koži. Mislim, da nikdar nismo zares vedeli, kako se obnašati, ko smo bili 20.

23. junija igrate s Kings of Leon v Hyde Parku, dva dni pozneje na Glastonburyju, nato pa 28. Tu v Ljubljani. Se ne boste po vsem do takrat počutili že prevelike za nas?
(Smeh) Ne, mislim, da bodo naši egi strti ob tistih Kings of Leon, mislim, da igramo kot prvi od 11 predskupin (smeh). Ne, hecam se, poznamo fante, že pred nekaj časa smo šli z njimi na turnejo … Kings of Leon so zelo … spodobni fantje. Tako, da, to je bolj za zabavo. Popoldanski nastop.
Ne boste razočarani, ko boste s teh velikih odrov stopili v majhno Slovenijo?
Ne! Presrečni bomo, da bomo lahko spokali iz Anglije! Če le lahko gremo karseda daleč od Anglije in v Slovenijo, bomo tako zelo srečni.
Kaja Sajovic