V praksi to pomeni vrhunske vinarje, od Batiča in Burje, od Sutorja do Tilie, ki so točili vina s poudarkom na avtohtonih sortah. Tako smo začeli pri Štoklju s penino iz pinele in nadaljevali z njegovim rozejem, še sveže nagrajenim s srebrno medaljo s svetovnega ocenjevanja v Franciji, nadaljevali pa s primerjavo zelenov vipavskih ekoloških težkokategornikov Guerile, Burje in Pasjega repa.

Tem so popolnoma dostojno konkurirali primerki te sveže, zeliščne, mineralne vipavske sorte Bizjaka in Sakside, medtem ko sta redkejšo klarnico ponujala v pokušnjo Mansus in Cigoj.

Pri zadnem, prav tako kot po vinih znanem tudi po mesninah, smo se podložili z izjemnim lardom iz mangulice, nato pa vinski krog nadaljevali s pokušnjo belih zvrsti s poudarkom na vipavskih sortah, pri katerih velja poudariti Guerilin Retro (zelen, pinela, rebula, malvazija), jebačin Pasjega repa (zelen, malvazija, rebula) in Krapežev lapor belo (pinela, rebula, chardonnay), je pa res, da Burja tokrat ni imel s seboj svojega belega, Batič pa ne svojega Angela.

Pri rdečih vinih je tokrat potekala interna vipavska bitka za najbolj všečen merlot in na merlotu temelječo zvrst. Tu velja izpostaviti Krapeža (s seboj je imel merlot), tresso rdečo Svetega Martina (zvrst barbere, merlota in sušene barbere), Ussaiev merlot, Štokljevo rdečo planto (berbera, merlot) in Sutorjevo rdeče (merlot z dodatkom caberneta sauvignona), medtem ko z modrim pinotom navdušujeta Burja in Pasji rep.

Na delavnici ocvrte pice in jote
Okuse Vipavske oba dneva spremlja vipavska tržnica z lokalnimi izdelki, od ovčjih sirov do klobas, od marmelad z dodatkom vina do zeliščnih čajev, delavnice pa so bile letos na temo peke kruha iz kislega kvasnega nastavka (Andrej Gerželj in Mitja Ilc), kuhanja jote iz repe tropinke (Klemen Košir) in neapeljske kuhinje z ocvrtimi picami (Cristiano Piccirillo) v prvem planu.

Na tej točki morda velja predlagati razmislek, ali ne bi bilo bolj smotrno vsaj del delavnic nameniti vinskemu izobraževanju obiskovalcev ali poskrbeti za kako vodeno degustacijo – gneča na letošnji izvedbi Okusov Vipavske priča, da festival pod okriljem ene dejavnejših razvojnih agencij, ajdovskega ROD-a, živi, zdaj je čas, da še zraste po strokovnosti.

Vipavski gostinci z gosti
Če je nekatere v preteklih letih zmotilo, da je bil festival na prvi dan, v nedeljo, ko ga obišče širša javnost (v ponedeljek gneča sicer ni nič manjša, je pa takrat opazno več gostincev, someljejev in kolegov vinarjev) kulinarično osiromašen, so organizatorji in dvorec Zemono to zdaj rešili z gostujočimi kuharji in prigrizki na bone.

Drugi dan tovrstnih težav ni, saj se vinarjem v glavni dvorani pridružijo izbrani gostinci, ki všečno spajajo vino kolega ob strani s svojimi kulinaričnimi miniaturami. Poudarek je na vipavskih in kraških gostincih (Saksida, Ošterija Žogica, hotel St. Daniel, Špacapanova hiša ...), a so jim nekateri kolegi z drugih koncev Slovenije, kot sta gorenjska Vila Podvin in Triglav 1906, več kot dostojno konkurirali.

Kam naprej?
Ali bo festival strogo lokalen ali pa se bo odmikal od imena s tujimi gosti, je zdaj odvisno od tega, kakšno vizijo ima za prihodnje izdaje. Glede nato, da si je redne goste že nabral, pa bi bilo vseeno verjetno bolj smiselno, če bi se odločili za strožja, ožja merila, saj ima Vipavska dolina več kot dovolj prvovrstnih ponudnikov, da bi z več povezovanja lahko cel festival zgradili samo na njih - tu imam poleg gostitelja, Gostilne pri Lojzetu (Zemono) v mislih restavracije, kot so Majerija, DAM, Pikol, Žeja ... pa še Cejkotovo domačijo, Faladur, Arkade-Cigoj ...

Vipavska se je s članki v glavnih tujih publikacijah in z najvišjimi svetovnimi priznanji za tamkajšnje vinarje že vpisala na svetovni zemljevid. Zdaj je čas, da jo ponosno predstavimo še domačim obiskovalcem.