Po petih mesecih ugotavljata, da je bila odločitev za poslovanje na drugi strani meje pravilna. Katja Leber Vračko je prej več let delala pri enem izmed avstrijskih vinogradnikov, njen mož Gregor pa je šolan kuhar. Ob tem opomba - Gregorja ne gre mešati s še enim Gregorjem Vračkom iz Zgornje Kungote, kuharskim mojstrom iz Hiše Denk, s katero pa Leber Vračkovi dobro sodelujejo in jo tudi oskrbujejo s svojim vinom.

Leber-Vračkota izhajata z družinske kmetije Leber-Vračko iz Zgornje Kungote, nedaleč od avstrijske meje, na kateri se z vinogradništvom in živinorejo ukvarjajo tri generacije - Katja z možem Gregorjem, njena sestra Barbara, starša Alenka in Ivan ter stara starša Fanika in Franček.

Katja in Gregor sta pred koraj pol leta posel razširila še čez mejo. "Ko sva slišala, da se tista kmetija ponuja v najem, sva se odločila, da poskusiva. Vzela sva v najem vinotoč in tri hektarje vinogradov," pojasnjuje Leber-Vračkova. Za zdaj lahko v skladu z zakonodajo nudita gostom le lokalno pridelano vino in hrano, v načrtu pa imata prekvalifikacijo v gostinski obrat, da bi lahko ponujala tudi slovenske izdelke.

Želja je bila Slovenija, ampak ...
Sprva sta želela takšno gostišče postaviti na slovenski strani in, kot v pogovoru za MMC poudarja Leber-Vračkova, njuna zgodba ni zgodba namerne ali načrtovane selitve v tujino, a se je priložnost v Eichbergu izkazala za ugodnejšo. Leber-Vračkova, diplomirana pravnica, si je izkušnje v gostinstvu, hotelirstvu in vinogradništvu nabrala pri velikem avstrijskem vinogradniku Erichu & Walterju Polzu, Gregor pa se je medtem vinogradništva in kletarjenja učil na Katjini družinski kmetiji.

"Tako sva oba v zadnjih letih delala v dejavnosti, ki se je nisva izučila, in seveda so se nama porajale ideje o novi poslovni priložnosti na kmetiji. Žal pa se za uresničitev najinih idej zaplete že pri prevzemu kmetije, saj bi si s sestro želeli deliti kmetijo na dve panogi, vinogradništvo in živinorejo, ter seveda dejavnost oz. ponudbo še razširiti. To pa je iz birokratskega vidika skoraj nemogoče, saj je naša kmetija zaščitena in je ni mogoče deliti," razlaga Leber-Vračkova.

V Sloveniji se na splošno takšni projekti spopadajo s številnimi ovirami. "Popolnoma si onemogočen že na samem začetku, saj ne dobiš bančnega posojila. V Avstriji je drugače. Tu se vsi trudijo pomagati kmetom, tudi banke, saj se zavedajo, da lahko od tega živi celotna regija. Na te zadeve gledajo dolgoročno - vlagajo, da lahko kasneje poberejo več davkov," je dodala. Takoj sta tudi prejela vso potrebno dokumentacijo za najem vinotoča in začetek poslovanja.

Tudi sicer opažata, da je poslovanje v Avstriji lažje kot v Sloveniji. "Je razlika, tako glede razvitosti regije, birokracije kot narave gostov. Avstrija je v zadnjih 30 letih vložila ogromno denarja v regijo in pomagala kmetom, da lahko živijo od vinskega turizma. Mi smo glede tega še zelo daleč za Avstrijci," je povedala Katja.

V Avstriji bolj naklonjeni turistom in okolju
Na avstrijski strani lahko ciljata na mnogo več gostov kot v Slovenskih goricah, saj je urejena vsa potrebna infrastruktura. Na eni strani so to dobre prometne povezave in vsa nujno potrebna oskrbovalna ponudba za turiste, kot so trgovine, banke in turistične informacije. Po drugi strani je dobro razvita turistična ponudba, kot so vinske ceste, kolesarske in pohodniške poti, v bližini sta tudi med Slovenci priljubljena motorični park v Gomilnici (Gamlitz) in kopališče v Lučanah.

Ob tem velja poudariti, da formalno vinska cesta na slovenski strani sicer obstaja, a je razlika z avstrijsko stranjo, dobesedno le streljaj od Kungote, ogromna. Zapeljite se denimo jeseni od Hiše Denk, moderne lesene eko stavbe, ki precej izstopa od vseh drugih v mestu, čez mejo proti Spielfieldu, mimo naših vinskih poti do avstrijskih. Naše samevajo, pri sosedih pa oživijo s stojnicami z moštom, vinotoči, kakovostnimi gostilnami in najrazličnejšimi degustacijami ob cesti.

Pobude, da bi slovensko vinsko cesto na tistem koncu povezali z avstrijsko, so sicer bile, a, ni treba posebej poudarjati, da je zaradi birokratskih preprek ostalo samo pri pobudah in sanjah, kaj bi lahko imeli, pa nimamo.

Domačini so ju prijazno sprejeli
Leber-Vračkova med razlogi za uspeh izpostavlja tudi v Avstriji bolj naklonjen odnos domačinov do turistov in okolja. "Najbolj naju je skrbelo, kako naju bodo sprejeli domačini. Jeseni se tako ali tako ni bati za goste, saj je tu na tisoče in tisoče turistov. Zunaj sezone pa si odvisen od domačih gostov, a kot za zdaj kaže, nama je uspelo pritegniti tudi te. Okolica naju je res prijazno sprejela, to sva dosegla s svojo osebnostjo in pa seveda z resnostjo in kakovostjo ponudbe," razlaga.

Razlike med Slovenijo in Avstrijo vidi še v kulturi pitja in vedenju gostov, pri čemer pa se zaveda, da je razlika med slovenskim in avstrijskim gostom v osnovi že ta, da ima avstrijski na voljo več sredstev za dobro hrano in pijačo.

"Tu res cenijo dobro hrano, dobro vino, dobro postrežbo, gostu je pomembna kakovostna, celovita ponudba, urejenost okolja, in za to je pripravljen plačati. Ne gleda na ceno. Uživa! Vendar je zato tudi veliko bolj zahteven. Ponudba je tukaj res velika, izstopaš lahko samo, če imaš vrhunsko kakovost hrane, dobra vina, lep ambient, razgled na čudovito pokrajino, super postrežbo in pa privlačno osebnost. Išče celoten paket, ne zadovolji se s povprečnostjo," nam pripoveduje Leber Vračkova.

"Malce več poguma in potrpežljivosti!"
Davčna obremenitev dejavnosti je po besedah Leber-Vračkove v obeh državah enaka, a bosta zakonca pri nas še vedno plačevala razliko v davku, saj imata stalno prebivališče še vedno v Sloveniji.

A Leber-Vračkova ostajata optimistična, da se bodo nekoč tudi pri nas stvari pomaknile na bolje in ne bo več treba "bežati" k sosedom z več posluha. "Mislim, da se pri nas da narediti marsikaj, z veliko mero pozitivne energije in zagnanosti verjamem, da bo tudi nama uspelo še v Sloveniji kaj narediti. Zagotovo pa je pot do uspeha veliko težja in dolgotrajna," razlaga.

"Po drugi strani pa smo velikokrat tudi samo preveč neučakani in bi želeli uspeti takoj. To pa ne funkcionira tako. Tudi na avstrijski vinski cesti so začeli intenzivno delati za razvoj vinskega turizma in dvig kakovosti ponudbe že pred 30 leti in šele v zadnjih 5 letih je mogoče videti in občutiti uspehe. Tako da malce več poguma, zagnanosti, potrpežljivosti in pa seveda posluha s strani države in bank, pa bo tudi nam kdaj uspelo," je spodbudna novopečena vinotočka.

Zgodba Leber-Vračkovih spominja na zgodbo Vasje Golarja, ki je v domači Gornji Radgoni kot eden prvih, še v času pivske monotonije Union-Laško, pri nas želel postaviti mikropivovarno, a mu zaradi birokratskih zapletov pri pridobitvi koncesije za uporabo vode to ni uspelo. Zato je svoj kapital in znanje odnesel čez mejo k sosedom, kjer so ga sprejeli odprtih rok. Danes, tri leta pozneje, Golarjeva pivovarna Bevog velja za eno najboljših mikropivovarn v tem delu Evrope, svoje pivo izvažajo v 50 držav sveta, pivovarno v Bad Radkersburgu pa so morali pred kratkim razširiti, saj niso mogli zadostiti ogromnemu povpraševanju.

In čeprav največ Bevogovega piva popijejo Slovenci in je lastnik Slovenec, čeprav so vsi zaposleni Slovenci in je znanje slovensko, je Bevog uradno avstrijski.