Informaciji se v zadnjih dneh skoraj niste mogli izogniti: na Prulah v Ljubljani je vrata odprl prvi pravi "cat café", lokal, ki poleg kave ponuja še obet mačje družbe. Ideja je sicer uvožena in že dodobra preizkušena: če se je prva mačja kavarna odprla v Tajvanu daljnega leta 1998, pa se je trend zares prijel pred kakimi desetimi leti na Japonskem; samo v Tokiu je danes na stotine mačjih lokalov. Po azijskem bumu je donosni poslovni model na posluh naletel tudi v Evropi: trenutno lahko čaj v mačji družbi med drugim srebate v Londonu, Parizu, Berlinu in na Dunaju, kjer sta v kavarni Neko navdih dobila tudi vodji ljubljanskega projekta, Robert Sankovič in Tina Piskač Sedej.
A vrnimo se za hip še na Japonsko. Nečloveško dolgi delovni dnevi, velemestna džungla in hišni redi, ki prepovedujejo domače živali, so večini urbanih Japoncev preprečili, da bi si omislili mačjega sostanovalca. Čohljanje dlakavega prijatelja ne pomeni le prepotrebnega, endorfine sproščujočega odklopa od vsakodnevnega stresa, ampak tudi nekakšen "socialni pripomoček", ki narodu introvertiranih, sramežljivih in pogosto osamljenih posameznikov daje toplino in priložnost za druženje z drugimi ljubitelji mačk. Predstavljajte si mirno oazo, morda naslanjač in skodelico čaja, kjer branje knjige prekine le predenje perzijke, ki drema v vašem naročju. Stalne japonske stranke v takem prostoru preživijo tudi po šest (terapevtskih) ur na dan.
Obisk ljubljanskega Cat Caffeja tak idilični pejsaž človeku kaj hitro izbije iz glave. Najbližja primerjava bi bila tista z ogrado za božanje malih živali, ki jo imajo tudi v ljubljanskem živalskem vrtu - vsaj klientela je okrog enih popoldne približno enaka. Gotovo lokalu delamo krivico: obiskali smo ga točno en dan po uradnem odprtju, ko se je v ne ravno ogromnem prostoru drenjala še ena izmed televizijskih ekip, za piko na i pa še med šolskimi počitnicami. A zdi se, da je trenutno vsaj podnevi Cat Caffe prej igralnica kot oaza sprostitve: čeprav so malčki brez izjeme dobronamerni, si ne morejo kaj, da muc ne bi zasledovali na vsakem koraku, jim pod nos tiščali pernatih igračk in, v enem primeru, od mame zahtevali avdience s puhasto belo birmanko, ki je imela vsega dovolj in se zavlekla pod strop.
Štiri dive in en mačkon
A če smo bili sami po pol ure z živci že precej na koncu, je pet mačjih prebivalk kavarne vse skupaj prenašalo zelo stoično. Birmanka Diva in Nina, mačka pasme maine coon, sta ostali varno skriti na lesenih podestih, ki, dvignjeni nad glave obiskovalcev, mačkam nudijo sprehajališče in nadzor nad dogajanjem. Črni mačkon Jonas - edini, ki sta ga lastnika prinesla iz zavetišča in ne od profesionalnega vzreditelja - se je potrpežljivo umikal izlivom naklonjenosti dolgolase punčke, druga maine coon lepotica, Meri, pa je v izložbi pozirala za neskončen sprevod instagramiranih portretov. Najbolj navdušena nad množičnim obiskom je eksotična Chilli, oranžna mačka pasme devon rex z velikimi ušesi in kodrasto dlako, ki sama od sebe skače na mize in ljudem v naročje, ob tem pa očitno uživa v pozornosti. Tudi Tini Piskač Sedej, ki je s partnerjem vse mačke izbrala, jih navadila na družbo kolegic in nato še lokala, se zdi, da mačke naval otvoritvenih dni prenašajo "še bolje od pričakovanj". "Saj vidite, da je Jonas kar zaspal, druge pa se umaknejo, če so utrujene, kot je bilo predvideno. Res pa je, da take pozornosti in obiska medijev nismo pričakovali."
Služba za družabno mačko
Za pasemske mačke, ki sta jih dobila od kvalificiranih vzrediteljev, sta se Tina in Robert odločila zato, ker tako zagotavljata, da so živali res zdrave, obenem pa imajo posamezne pasme tudi veliko manj nepredvidljiv značaj kot mešančki: siamke bi bile na primer za tak način življenja preveč temperamentne in muhaste, bengalske mačke preživahne, ruske modre mačke pa preveč plašne. "Popolnoma nič nimam proti mucam iz zavetišča, tudi sama imam doma tako, vendar pa nam lahko vzreditelj mačk zagotovi, kakšen značaj bo žival imela, ko bo odrasla. Iskali smo družabne mačke, pa malce posebne, kakršnih ljudje praviloma nimajo doma in jih zato z veseljem pridejo pogledat."
Širitve mačje družine ne načrtujeta. "Muce so z nama preživele šest mesecev in so druga na drugo že zelo navajene. Vsakič, ko sva dodala kakšno novo, se je morala dinamika skupine prilagoditi."
Če mačji lokali v svetu pogosto ponujajo možnost posvojitev svojih kosmatih rezidentov, ljubljanski ne ubira takega pristopa - kljub temu pa so za sodelovanje z zavetišči odprti. "Nekaj negativnih komentarjev na temo mučenja živali smo že prejeli, a smo predstavnico enega od zavetišč, ki nas je klicala črnogledo razpoložena, povabili, naj pripravi predavanje na temo problematike zapuščenih muc. Sodelujemo tudi z Gmajnicami in ljudem ponujamo njihove letake, zavzemamo se tudi za to, da so muce kastrirane oz. sterilizirane. Sama nisva strokovnjaka, zato sva zelo vesela, če bo kdo, ki je, prišel in ljudem nudil informacije."
Maksime mačjega bontona
Pravila obnašanja - "Mačji bonton" - sta lastnika izobesila na vidno mesto tik pri vhodu (lokal ima tudi predprostor, ki bi morebitnim mačjim avanturistom otežil pobeg na ulico). Mačk ne dvigujemo, če ti same ne skočijo v naročje, opozarjata, prav tako se jih ne sme hraniti, lahko pa jih po mili volji fotografirajo. Lastnih domačih ljubljenčkov na te igralne ure seveda ne smete pripeljati, človeški mladiči pa so, vsaj za zdaj, dobrodošli. "Trenutno se mi zdi, da otroci ne vpijejo, pa tudi starše vidim, da jih opozarjajo, naj živali ne vlačijo za rep. Če bomo lahko položaj ohranjali pod nadzorom, bo v redu, sicer bomo morali obisk zamejevati."
Časa ne zaračunavajo
Zanimivo je, da številni tovrstni lokali v svetu gostom zaračunavajo vstopnino ali pa čas, prebit v kavarni, in ne (samo) naročene pijače; tako se seveda izognejo navdušencem, ki bi ob eni kavi tri ure zalezovali mačke in tako upočasnjevali rotacijo strank. Cat Caffe tega modela ni posvojil: plačali boste le, kar spijete, in to po običajnih ljubljanskih cenah. (V prihodnosti bo lokal ponujal tudi slaščice, a je točilni pult oz. območje za pripravo hrane od preostalega prostora - po navodilih sanitarne inšpekcije - že zdaj ločen s steklom; mačje dlake v kavo tako ne boste dobili, če se vam katera od njih ravno ne usede na mizo.) Lastnika sta našim razmeram prilagodila še nekaj drugih postavk: "K vratom sva postavila razkužilo za roke, česar na Dunaju nisva videla, pa tudi pravila sva izobesila tako, da jih nihče ne more spregledati," pravi Piskač Sedejeva. "Prav tako imava več prostora, kjer mačke niso na dosegu rok, kot je to v navadi v tujini."
Na duševno zdravje oz. počutje vseh petih živali bosta pozorna, obljublja lastnica. Če bo katera od njih videti pod stalnim stresom in ji umik v zavetje pod stropom ne bo zadoščal, jo bosta seveda vzela iz "obtoka". "Te muce so najine, in če katera od njih vendarle ne bi bila srečna, bi jo vzela nazaj domov."
Izjemen naval
Čeprav bo treba počakati, da se poleže prah začetnega navdušenja, preden o prvi slovenski mačji kavarni podamo dokončno mnenje, pa je njen osnovni koncept v svoji enostavnosti briljanten: "Po navadi v lokalih 'visimo' na telefonu oz. na spletu, tukaj pa imajo ljudje priložnost, da se sprostijo in umirijo, namesto s telefonom pa se igrajo z živim bitjem."
*Izbor prostorov v rubriki Prostor in pol je uredniški in ne gre za plačane oglase. Namen objave tovrstnih člankov je zavedanje, da imajo prostori, v katerih bivamo, premišljeno vsebino, ki lahko sloni na inovativni ideji, strasti do oblikovanja in arhitekture ali spoštovanju kulturne dediščine.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje