Tako se bere delček seznama (nekdanjih) slavnih prebivalcev stanovanjske zgradbe na severozahodnem križišču 72. ulice in avenije Central Park West na manhattanski Upper West Side. Dakota je prava ikona, uvrščena na seznama newyorških in ameriških spomenikov: poleg tega, da velja za enega najprestižnejših naslovov - morda kar za najprestižnejšega - na Manhattnu in na svetu, je od nekdaj privlačila ustvarjalne in boemske duše, je tudi nepogrešljiv del popularne kulture. Njeno zunanjost je na primer Roman Polanski v kultni grozljivki Rosemaryjin otrok uporabil za kuliso zlovešče stavbe Bromford. (Zanimivo, glavna igralka Mia Farrow s številčno družino prav tako spada na seznam slavnih stanovalcev Dakote.)

Pred dnevi nas je dosegla novica, da se bo na nepremičninskem trgu kmalu znašlo še eno stanovanje v Dakoti: tisto, v katerem je več kot 50 let živela pred kratkim umrla hollywoodska diva Lauren Bacall. Danes ga cenijo na okrog devet milijonov, Bacallova pa ga je kupila leta 1961 za "borih" 48.000 zelencev, preračunano v današnjo valuto bi bilo to okrog 375.000 dolarjev. Po pisanju New York Timesa je pred slabim desetletjem igralka o svojem dolgoletnem domovanju, v katerem je v "dobrih starih" časih, preden so osrednji otok New Yorka zavzeli nepremičninski mogotci s Trumpom na čelu, kar vrvelo od ustvarjalnega vrveža, povedala: "Tam je bilo vedno veliko ljudi iz zabavne industrije. Vsi smo se poznali med sabo. To je bil veliko toplejši kraj. New York je bil veliko vznemirljivejše mesto, ko ni šlo samo za denar."

Vrtoglavi znesek, ki ga bodo dediči Bacallove, vdove Humphreyja Bogarta, poskušali iztržiti za stanovanje, nikakor ni med najvišjimi v Dakoti. Najdražje stanovanje, kar so jih kdaj prodali v stavbi, je bilo tisto v drugem nadstropju, v katerem je nekoč z družino živel skladatelj Leonard Bernstein. Na koncu je šlo domovanje s 23 spalnicami in štirimi kopalnicami pod kladivo za 21 milijonov dolarjev. V stavbi so nekemu nepremičninskemu mogotcu za več kot 800.000 dolarjev prodali kletno shrambo.

Slovita zgradba letos praznuje okroglo obletnico obstoja: 130 let. Pod njeno podobo se je po naročilu industrialca Edwarda Clarka podpisal arhitekturni biro Henryja Janewaya Hardenbergha, ki so mu zaupali tudi projektiranje slovitega newyorškega hotela Plaza na Peti aveniji. Videz Dakote, ki je ime morda dobila po plemenu staroselcev, ki so nekoč naseljevali območje zgornje zahodne strani Manhattna (po drugih pričevanjih pa naj bi ji takšno ime nadeli, ker je ležala "tako daleč proti zahodu in tako daleč proti severu" - konec 19. stoletja je bila namreč današnja Upper West Side zelo redko poseljena in po takratnih merilih daleč od središča mesta), naj bi navdahnile mestne hiše hanzeatskih mest, hkrati pa so na arhitekte vplivale francoske arhitekturne smernice tistega časa. Nad vhodom na 72. ulici, kjer prebivalce in njihove obiskovalce vsak dan še vedno pozdravijo orokavičeni vratarji, nad prišleki bedi podoba pripadnika plemena Dakota.

Glavni vhod je zasnovan kot porte cochere - torej tako, da so vanj lahko zapeljale kočije s konjsko vprego, potniki pa so tudi v slabih vremenskih razmerah udobno sestopili pod streho. Zgradba je imela celo lastne konjske hleve, ki so jih pozneje preuredili v garažo, a ta na deluje več, saj so jo raje preobrazili v stanovanjski kompleks. Je tako bolj donosno ...

Stanovanja so bila zasnovana po francoskem zgledu iz tega obdobja: vse glavne sobe so med sabo povezane, hkrati je vanje mogoče vstopiti s hodnika, kar je gostom, še posebej ob raznih praznovanjih, omogočalo prehajanje med prostori, hkrati pa se je strežno osebje lahko diskretno premikalo sem ter tja. Glavne sobe so obrnjene proti ulici, jedilnica, kuhinja in drugi pomožni prostori pa proti dvorišču, okrog katerega je zgrajena Dakota. Prav tam se vsako leto oktobra odvija tradicionalna zabava stanovalcev, na katero sta John in Yoko, kot se spominjajo njuni sosedje, vedno prinesla velik pladenj sušija. Gospa Ono je običaj bojda obdržala vse do danes.

Dakota je imela ob dokončanju gradnje 65 stanovanj s štirimi oziroma največ 20 sobami, do vseh je omogočen dostop s stopnišči in dvigali. Niti dve stanovanji - mnogo jih ima strope, visoke več kot štiri metre, tla pa so obložena z mahagonijem, hrastovim in/ali češnjevim lesom - nista enaki, pri mnogih so upoštevali želje zahtevnih prihodnjih lastnikov. Da, stavba je bila zgrajena z bogataši v mislih, zato je bilo veliko poudarka na prostorih za strežno osebje. Že takrat so se "Dakotčani" ponašali s centralnim ogrevanjem, pa tudi z zasebnim vrtom ter igrišči za kriket in tenis. V manhattanskih krogih visoke družbe je postalo modno živeti v Dakoti ali pa vsaj imeti tam drugo stanovanje - to je bila na primer le ena izmed rezidenc slovitega baletnega plesalca Rudolfa Nurejeva. Izjemen uspeh Dakote je sprožil gradnjo mnogo drugih stavb z razkošnimi stanovanji na Manhattnu.

Še danes je hišni svet Dakote - pravzaprav gre za nekakšen ekskluzivni klub - zelo izbirčen glede tega, koga sprejmejo medse: pred desetletjem so se prebivalci uprli prodaji stanovanja (danes že ločenemu) igralskemu paru Melanie Griffith in Antoniu Banderasu. Med zavrnjenimi so se znašli tudi Madonna, Cher, Billy Joel, igralec bejzbola Alex Rodriguez ... Nekateri izmed tistih, ki se do tako želenega stanovanja kljub zajetnim finančnim sredstvom niso uspeli dokopati, se se odločili celo za tožbo. A prav zato, ker je v Dakoto tako težko priti, jo obdaja avra ekskluzivnosti. Nekdanji prebivalec, dokumentarist Albert Maysles, je o spreminjajoči se demografski strukturi Dakote pred leti za New York Times povedal podobno kot Lauren Bacall: "Šokantno je, da stavba izgublja stik z zanimivimi ljudmi. Vse bolj se odmika od kreativcev k tistim, ki imajo denar."