Pravljice tujih trgovinskih verig, kako naj kupujemo 'slovensko', vsega hudega vajeni potrošniki slišimo večkrat na dan, pri čemer niti več ne vemo, kaj točno s tem kupujemo: sam izdelek, nacionalno pripadnost ali reminiscenco na neko življenje, ki je še ne tako dolgo nazaj velo po nam znanih krajih.
"Za slovensko vse preveč razumemo le harmoniko, narodno nošo, klobaso in potico. Kje pa! To je tudi zdrava kmečka pamet. Da veš, kaj posaditi na vrt, kako zgraditi hišo. To so vse tiste funkcionalne vsakdanje stvari, ki ti olajšajo življenje. In na to vedno bolj pozabljamo," meni Saša Drobnič Škrjanec, ki vije ustvarjalno žilico Jagebabe.
Znamke, pod katero je sprva oblikovala šale in krila, zdaj pa vedno bolj izdelke za dom, ki nas s pogledom na tolsto kokoško ali čudovite cvetove hitro ponesejo na dvorišče naše babice. Ni odveč, da je motivika s tehniko sitotiska nanesena na tekstil iz 100-odstotnega bombaža ali lana.
Od prvotne ideje kuhinjske krpe so se nove zamisli hitro širile na predpasnik, namizne tekače, košarice za kruh in zdaj tudi na lesene ležalnike, izdelke, ki jih Saša tudi sama uporablja in izdeluje. V svoji delavnici za hišo sredi majhne vasice na Dolenjskem, Lobček pri Grosuplju, kjer so, kot pravi, "odcveteli češnjevi cvetovi in vsi že nestrpno čakamo na prve češnje". Pri delu ji občasno pomaga šivilja, zelo aktivno je v delo vpleten njen mož Mitja, sicer krajinski arhitekt, s katerim ju povezuje tudi nostalgija na stare babičine hiše in skrinje. "Pogledala sva, kaj so imele babice posajenega na vrtu in med drugim so bile to tudi alojzijeve lilije, ki so jih imeli včasih kot namizni šopek ali pa za na grob, zato sva ta cvetlični vzorec uporabila na kuhinjski krpi."
Med motiviko so tudi ribe. Pa ne katere koli, temveč tiste z Radenskega polja (kraško polje na severnem robu dolenjskega krasa), ki so jih včasih dobesedno nabirali iz vode. O tem ji je pripovedoval dedek. "Jeseni, ko je bilo deževno obdobje, se je nabrala voda, ki do decembra ni odtekla, temveč je zamrznila. Z njo so prišle tudi ribe. Ljudje so z leseno palico razbili led in prinesli ribe domov."
Zgodba Jagababe je prepletanje preteklosti in sedanjosti, čistih grafičnih linij in razburkane barvne palete. "Vedno sem imela rada barve, vse od ciklamne, rožnate, turkizne, rumene. Malo sem pomislila, kaj bi bilo ljudem všeč. Ko sem dobila sito s kuro in pikami, sem najprej naredila postavitev, nato pa izbrala barve. Narejenih je bilo deset ali dvajset barvnih kombinacij, preden je nastala tista prava. Na začetku ne zaščitiš dobro sit, barva teče. Ko imaš grif in se organiziraš, pa gre," priznava.
Tako kot mnogo stvari v življenju se je tudi sitotiska naučila sama. Po izobrazbi gostinka je šolanje nadaljevala na turistični šoli. Pred tremi leti pa je padla odločitev, da bo pustila službo. "Ko sem se odločila pustiti službo, ki je bila zelo stresna in naporna, sem si rekla, če bom vlagala toliko energije v svojo znamko, bom verjetno lahko zaslužila za eno plačo." Ideja danes ni več dovolj, nadaljuje, "ko si nekaj zamisliš, to nekje že delajo".
Zato se ne obremenjuje s trendi, čeprav je to glede na dovršenosti stilske postavitve njenih izdelkov, ki jih objavlja na družbenih omrežjih, težko verjeti. "Objaviva (op. p. z Mitjo), kar nama je všeč. Ko narediva doma studio, narediva grob scenarij, kaj vse morava vključiti, nato pa toliko časa postavljava sceno, dokler ni obema všeč." V zadnjem času so bili to zložljivi leseni ležalniki iz masive bukve za vrt s prepoznavnim blagom Jagababe. V kratkem sledi posteljnina s potiski praproti, kdo ve, kaj bo prineslo poletje.
Postopek izdelave s sitotiskom (vir: Jagababa):
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje