Če že kaj, na zunaj neopazni lokal v obrtno-industrijski coni Trzin v svoji notranjosti ostremu očesu opazovalca ponudi mizansceno, v kateri ne manjka rekvizitov, odpisanih kosov pohištva, ki s pudrasto osvežitvijo nadaljujejo svoje patinasto življenje, detajlov, ki se skrivajo v drobnarijah in "nje", ki "nam" pritajeno ukrade pogled in posrka v svoj svet, ujet v trenutek. Pa naj se skriva za steno in iz teme opazuje "tebe", se nonšalantno razteguje na muslaufu - tistem kolesu, ki nima prestav, blatnika in pogosto tudi zavor -, ali le dolgočasno poležava na jedilni mizi.

Zdi se, kot da vsa ta različna dekleta, ki jih je Matevž Kosterov ujel v svoj objektiv, pripovedujejo isto zgodbo osamljenega, čutnega dekleta z mučno željo po naivni pozornosti. Lastnik lokala je svoje muze po prostoru razporedil premišljeno, tudi na staro komodo na sredini frontalne sten, ki ob za današnje malčke neatraktivnem pletenem medvedku s privihanimi rdečimi usteci vzbuja občutke alegorične svetosti oltarja.

"To je ena mojih najuspešnejših fotografij, ki sem jih posnel. Muslauf se imenuje zaradi kolesarskega društva, katerega član sem včasih bil ... Dekle na fotografiji pa je model Maja Mihelič. Moj drugi poklic je fotograf, a ker se ne znam dobro prodajati, sem odprl lokal," sramežljivo prizna Matevž Kosterov, ki je svojo poklicno srečo preizkusil v Berlinu, a se vrnil domov. "V Berlinu sem živel nekaj mesecev in zahajal v podobne lokale, ki so bili zelo prijetni, zato sem želel v svoj rojstni kraj vnesti pridih udobnega in sodobnega prostora."

Eklektični kompromis
Notranja oprema Kafetarne je eklektični kompromis med sodobnimi smernicami v notranjem interierju in trmastim vztrajanjem pri romantični nostalgiji. Zadnji del prostora, kjer je točilni pult, pri opremi sledi preverjeni recepturi črno obarvane stene, na kateri je z belo kredo napisana ponudba lokala, belih ploščic in cenejšo kopijo črnih svetil, ki spominjajo na silikonsko svetilo Unfold danske oblikovalske hiše Muuto.

V zbirki trdoživih stolov, ki so preteklost že davno pustili za seboj, izstopajo štirje stoli Lupina Nika Kralja v češnjevo rdeči barvi, ki jih je Matevž dobil v izdelovalnici klobukov Šešir v Škofji Loki, v kateri so pred letom dni zaprli eno nadstropje poslovalnice. "Deset lesenih stolov sem kupil od cerkve v Celje, jih prebrusil in prelakiral. Šolske stole je imel shranjene kolega, ki jih je dobil od neke šole, ki je praznila svoj inventar, in se nam jih je zdelo škoda, zato smo jih le pretapicirali v skaj oker barve."

Komode, omarice in zeleni fotelji so najdbe iz starih zapuščenih hiš (kot tudi spretnega spletnega iskanja). "Ko sem začel brskati za temi kosi, so se mi odprle različne poti," nadaljuje sogovornik, ki je stenske poslikave v lokalu - te dajejo iluzorni 3D-učinek tapet z geometričnim vzorcem, zaupal Luciji Kržišnik in Filipu Kolačku. "Ideja je, da vključimo tudi malo grafike, ki prostor poživi."
Galerijski pristop k opremi lokala zaokrožuje reprodukcija posterja o Kekcu, ki je bil narejen za kitajski trg, in drobci artefaktov, kot je rdeč Iskrin telefon, turkizna tehtnica, stari kozarčki in cvetlični pladenj, ki kar kliče po posutih drobcih kave in majhnih sprijetih delcih kristalnega sladkorja. Lokal, ki po svoji vsebini zagotovo izstopa od lokalne konkurence.

Fotografije: Katja Štok, Matevž Kosterov (2)
*Izbor prostorov v rubriki Prostor in pol je uredniški in ne gre za plačane oglase. Namen objave tovrstnih člankov je zavedanje, da imajo prostori, v katerih bivamo, premišljeno vsebino, ki lahko sloni na inovativni ideji, strasti do oblikovanja in arhitekture ali spoštovanju kulturne dediščine.