Skrita med bahatimi krošnjami in nizkim gozdnim rastjem na območju Anskega vrha se kot skriti biser odkriva iskalcem, ki jo iščejo po poteh gozdnih smerokazov. "Neizmerno smo presenečeni nad odzivom, saj imamo konec tedna po 400 obiskovalcev in tudi več. Zanimanje za hiško se je razpaslo kot požar," razlaga Alja Založnik, ena od vodij projekta na Mestni občini Celje (MOC).
Namen gradnje drevesne opazovalnice kot tudi obogatitve obstoječe mreže gozdnih sprehajalnih poti je bilo privabiti v gozd tako rekreativce kot otroke in predvsem zadnjim na izkustveni način razložiti in pokazati delovanje pljuč, okončin in možganov gozda ter življenja v njem. Z namenom informiranja in izobraževanja so na novo urejene gozdne učne poti, manjši prireditveni oder pod samo hiško, trimstezo z desetimi telovadnimi napravami, ki je do zdaj ni bilo, in gozdno otroško igrišče.
Gozd je že sam po sebi igrišče
"Namesto, da bi se otroci skozi igro v naravi soočali in spoprijeli z realnimi izzivi življenja, počnejo to v različnih računalniških igricah, ki so daleč od resničnega," pripoveduje krajinska arhitektka Alenka Padežnik. Izziv, ki ga je sprejela, je bilo gozdno igrišče smiselno načrtovati tako, da se bodo otroci v njem počutili dobro. "Gozd je že sam po sebi igrišče. Omogoča plezanje po drevju, zibanje na vejah in lijanah, tekanje, skrivanje, gradnjo zavetišč. Ker v bližini igrišča ni dreves, ki bi bila primerna za plezanje, smo to nadomestili z izborom ustreznih igral."
Plezanje po lesenih deblih in mreži, lovljenje ravnotežja na zibajočih vrveh, hoja po čokih in brveh so ovire, ki jih ponuja leseno kombinirano igralo parkur, eno od sicer petih igralnih kompozicij na območju Tretje jase v Mestnem gozdu Celje, ki so izdelanih iz kostanjevega lesa - avtohtone drevesne vrste slovenskih gozdov, ki otrokom "ponuja vedno nove igre, omogoča motorični razvoj, spoznavanje zakonov narave in fizike ter razvijanje čutne zaznave otrok," nadaljuje krajinska arhitektka.
Projekt je bil izveden skupaj z mestom Rovinj
Celoten projekt obnove Mestnega gozda Celje je bil izpeljan v sklopu čezmejnega projekta GREEN4GREY – gozdovi za mesta, ki sodi v Operativni program IPA Slovenija-Hrvaška. "To je bila predpristopna finančna pomoč EU-ja Hrvaški, ki si je lahko izbrala katerega koli partnerja iz EU-ja in z njim izvedla projekt. Oni so poiskali nas in mi smo bili takoj za," nadaljuje Alja Založnik. Celoten projekt je bil vreden nekaj več kot 373.000 evrov za obe državi skupaj. Hrvaška je z okoli 150.000 evri z veliko plezalno steno, novo zasaditvijo več kot 900 dreves, grmovnic in trajnic, učno potjo ter otroškim igriščem uredila star parkovni gozd Zlati rt.
Investicija revitalizacije Mestnega gozda Celje, ki je bila izvedena na pobudo Roberta Hostnika iz Zavoda za gozdove, je bila vredna nekaj več kot 200.000 evrov. Projekt, pri izvedbi katerega je poleg MOC-a in Zavoda za gozdove sodeloval še Mestni gozd – društvo za trajnostni razvoj urbane narave, je v 95 odstotkih sofinanciral Evropski sklad za regionalni razvoj v okviru programa Evropskega teritorialnega sodelovanja Slovenija-Hrvaška ter vlada Republike Slovenije. "Projekt je neprofiten in ni bil začrtan tako, da bi z drevesno hiško lahko služili. A glede na tako velik interes smo se odločili, da jo bomo dajali tudi v najem," še pove Anja Založnik z MOC-a.
Gozdni laboratorij med krošnjami dreves
Drevesna hiška, ki s terasami vred meri 59 kvadratnih metrov, je vpeta med šestimi drevesi na višini med 6 in 9,5 metra nad tlemi – pogled z nje se med drugim razprostira tudi na gozdno mamo, kot Celjani imenujejo najstarejšo bukev v gozdu. Kot gozdni laboratorij je namenjena opazovanju flore in favne, ostro oko opazovalca pa lahko prestreže subtilno vpleteno arhitekturno simboliko. Poleg povezave neba z zemljo se kraki šesterokotnika (vsak ima izhod na teraso) navezujejo tudi na formo staroveške svarice, ki je nekoč pomenila simbol za zaščito hiše. Konstrukcijska mreža v tlorisu hišice spominja na obliko mandale, ki predstavlja vesolje. "Šest krakov je lahko tudi šest cvetov rože. Vse to so mogoče analogije, ki so univerzalno toliko odprte, da lahko vsak obiskovalec iz njih razbere, kar želi, lahko pa opazuje le obliko samo na sebi," razkrije arhitekt Aleksander S. Ostan (Atelje Ostan Pavlin).
Starodavne tehnike, sodobno razmišljanje
Eksterier in interier drevesne hiške sta izdelana iz lesa duglazije, "ki je bila posekana v tem gozdu ob pravem času na pravi način, da je les bolj kakovosten in drži dlje," razloži arhitekt. S premazom silvanolin so zaščiteni le glavni nosilci lesenega objekta, preostali del lesene hiške pa ne, s čimer so snovalci objekta naravnim procesom utrli prosto pot. "Z gozdarji smo delili mnenje, da morajo biti spremembe barve, odtenkov in teksture fasade skozi čas vidne. Les ima svojo življenjsko dobo in po določeni dobi bo nekatere dele treba zamenjati," nadaljuje sogovornik.
Drevesna opazovalnica
"Poleg odpiranja teras in njenih prostorov navzven sem verjel, da mora imeti hišica tudi centralni prostor, ki je introvertiran in hkrati odprt v nebo. Zenitalna svetloba lije skozi svetlobnik od zgoraj prek krošenj, navzdol pa se hiša vizualno poveže z zemljo, kar ji omogoči steklen izrez v tleh. Centralni prostor obiskovalca osredišči v vertikali, v horizontali pa se iz ploščadi proti gozdu stegujejo sproščeno razigrani kraki hiše, ki se na koncu odpirajo s steklenimi stenami," opiše arhitekturno zasnovo drevesne hišice projektant. Iz vsakega kraka je omogočen izhod na manjšo teraso, s čimer se povežeta notranjost in zunanjost objekta.
Čeprav je bila lokacija postavitve drevesne opazovalnice predvidena vnaprej, je njena forma premišljena do najmanjše podrobnosti. "Preučili smo topografijo terena in položaj ter obliko dreves, kar je najbolj neposredno vplivalo na zasnovo konstrukcijskih rešitev. Šest dreves, ki definirajo odprti prostor med sabo, s tem ustvari nepravilno poligonalno formo. To konstelacijo in kompozicijo moramo natančno prebrati, da lahko uvidimo, na kakšen način bo hišica umeščena vanjo," nadaljuje Ostan.
Minimalno poškodovanje dreves
Svojevrsten izziv je pomenil tudi statični izračun nosilnega sistema (da se hišica - po domače povedano - ne zruši), ki ga je izpeljalo projektantsko podjetje CBD, specializirano za lesene konstrukcije (med drugim je izdelalo tudi statično zasnovo za slovenski paviljon na EXPO Milano 2015). Leseni nosilci objamejo drevo z obeh strani, v samo drevo pa so fiksirani s posebno TAB-tehnologijo, ki drevo le minimalno poškoduje.
"Pari nosilcev se srečajo na sredini, med njimi pa se odpre trikotnik. Na mestu, kjer se križajo, so trije stebri, ki objekt pomagajo nositi. Lahko bi tvegali in hišico vpeli le v drevesa, a med njimi so razdalje tudi po devet ali enajst metrov, zato nismo hoteli tvegati," je jasen. Drevesna hišica kot endemit živi v simbiozi z okoliškimi drevesi. "Drevesa rastejo, nihajo in migajo. Čim se premakne eno drevo, se odzove cel sistem. Ko zaveje veter, hiška simpatično zaškripa, a ne more pasti, saj je varnospravna. Vsak njen delček torej dela za celoto."
Fotografije: Jure Kravanja, Aleksander S. Ostan
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje