Znotraj največjega mednarodnega pohištvenega sejma na svetu Salone del Mobile v Milanu se je letos že 19. zapored odvijala razstava SaloneSatellite.

Že od samih začetkov leta 1998 je bila ideja v ospredje postaviti mlade, še neuveljavljene oblikovalce in njihovo delo, kaj hitro pa je postal platforma za povezovanje s proizvajalci in iskalci talentov; edini pogoj za razstavljavce je, da so stari manj kot 35 let.

SaloneSatellite je bil odskočna deska za marsikaterega danes svetovno priznanega oblikovalca, kar nekaj razstavljenih prototipov pa je doživelo svojo izvedbo.

Rdeča nit letošnjega sejma, na katerem sta med 650 razstavljavci razstavljala tudi slovenska skupina Aklih in Luka Stepan, je bila 'Novi materiali, novo oblikovanje', ki je kreativce pozivala k razmisleku o zmogljivosti in uporabnosti novih materialov. Mednarodno komisijo, ki je sedmo leto zapored najboljšim trem podelila nagrade, je zaradi svoje funkcionalnosti navdušila napihljiva miza 'Inflatable Sidetable' nemškega studia Philipp Beisheim, izdelana iz nevsakdanjega materiala - hipalon (ang. hypalon), ki je izredno odporen na vremenske vplive in se ga sicer uporablja za izdelavo gumijastih čolnov. Posebnost drugonagrajenega 'Toplega stola' (ang. Warm Stool) japonskega studia Bouillon se skriva v njegovi dodatni funkciji - gretju; vanj dobesedno nalijemo vročo vodo in s tem segrejemo sedišče iz terracotte, "s čimer so oblikovalci združili tradicionalne metode dela z novejšim pristopom". Nemški Studio Niti pa je za stol Bobina (Bobina Chair), ki v inovativnem procesu kombinira tradicionalni material, kot je bombažna nit, z bolj sodobnimi, kot je bioresin (biorazgaradljiva smola), katerega estetika je hkrati poznana in hkrati nova, je v obrazložitvi zapisala komisija.

Bolj ali manj vsi razstavljavci so se v svojem delu spogledovali s tradicionalnimi rokodelskimi veščinami in znanji, izdelkov iz 3D-tiska je bilo tokrat nekoliko manj. Daleč najbolj izstopajoči razstavljavec je bil Američan Ini Archibong s svojim skrivnostnim vrtom 'The Secret Garden' - tris svetil iz pihanega stekla, steklenih mizic z marmorno površino in sofe z retropridihom hoolywoodskega razkošja (ni zanemarljivo, da je njegov mecen svetovno znani igralec Terry Crews, o čemer smo že pisali). Južnokorejska oblikovalka Dži Vonš Kim je izstopala s kolekcijo velikih preprog 'The Salamandrian Project' iz volne v obliki desetih različnih živali, ki so tik pred izumrtjem ali so ogrožene; kot so veliki kitajski močerad, krokodil pa mrož in želva. Svoj upor proti potrošništvu je skušala izraziti s tem, da so vse umetnine narejene ročno, sporočilna vrednost njenega dela pa je razmislek, kako lahko sobivamo in pomagamo k ohranitvi teh ranljivih živalskih vrst (glej fotografija 15).

Niti iz poliestra pa je na nekoliko drugačen način uporabila nizozemska oblikovalka Susanne de Graet. Pri reinterpretacije lestenca je izhajala iz dejstva, da svetloba ni statična. "Sonce vzhaja in zahaja, v svoje domove pa dobimo svetlobo s pritiskom na stikalo, zaradi česar sem hotela dati svetilom neki ritem," pove in doda, da se svetilo, ki je narejeno tako, da so okoli večjega in manjšega obroča obdane vrste dolgih in tankih nitk iz plastike, lahko razpre na dolžino 90 centimetrov (menda se prašne delce z njega le odpihne; glej foto 22).

Richa Gujadhur je bila rojena na Mavriciju, "na majhnem otoku nasproti Madagaskarja, daleč daleč stran", pove, "na katerem tradicionalno izdelujejo košare". V svoji kolekciji modularnih stolov 'Moris' je uporabila tradicionalno mauricijsko tehniko pletenja, le da je namesto trstičja uporabila raznobarvno plastiko (foto 16).

Lepo je videti, da poleg 'globish' angleščine in izjemno unitarne popkulture mladi oblikovalci z vsega sveta še vedno čutijo potrebo po ohranitvi svoje tradicije, ki jo poskušajo javnosti predstaviti na sodobnejši način. Tega se še kako zaveda v Iranu rojena Shirin Ehya, ki je študirala v ZDA, trenutno pa živi in dela v Italiji. Kot pojasni, je prišlo v iranski arhitekturi do večjega preboja v 17. stoletju, "ko so odkrili novo tehniko sedmih barv, ki jim je omogočala, da so lahko dali v peč ploščice sedmih različnih barv. Takrat so se spremenile barvne palete videza palač in mošej, ki so bile do takrat eno- ali dvobarvne." Tako je oblikovala sedem različnih kosov pohištva 'Fantasia' (kar sovpada s sedmimi barvami) in nanje umestila perzijske vzorce. "V šolah te učijo veliko o perzijski arhitekturi, tradiciji, vzorcih na mošejah in o zgodovini Irana. Novejše generacije pa imajo na žalost težnjo po modernem svetu, ne da bi vanj vključili iransko tradicijo," doda.

Z velikim spoštovanjem mehiške tradicije in rokodelskih tehnik pa je precej zanimanja prejel David Pompa z ročno pihanimi svetili iz recikliranega stekla (ki po obliki nekoliko spominjajo na ikonično svetilo A330 Alvarja Aalta) ali tistimi, ki so narejena s posebno tehniko 'Barro Negro' ali črno glino, značilno za lončevino iz mesta San Bartolo Coyotepec v mehiški zvezni državi Oaxaca. Tudi on je tretjo različico razstavljenih svetil, tisto belo, stensko, pletel iz vrvi (glej fototografijo 27).

Že tretje leto zapovrstjo pa se je SaloneSatellite udeležila nizozemska oblikovalka Elise Luttik. Lani se je predstavila z dvostranskimi lesenimi stoli (ki k sreči niso ostali le na ravni prototipa, temveč so šli v proizvodnjo). Letos je ubrala nekoliko drugačno smer razmišljanja: stol je oblikovala iz prozornega pleksistekla, ga prevlekla s folijo z bisernim sijajem in šele nato upognila v želeno obliko. Ko pripomnim, da nekoliko spominja na delo španske arhitektke in oblikovalke Patricie Urquiole (za Glas Italia) mi pravi: "Daj no, saj veš, da je huda," in se nasmeji. Sodeč po letošnjih odzivih, je njen stol Prismania chair prejel kar nekaj pozornosti medijev, morda pa gre v tretje res rado.

Sicer pa je bilo na sejmu lepo videti tudi Slovenske predstavnike. Luka Stepan je s štirimi novimi kosi predstavil "novi pragmatizem", kot ga poimenuje sam: stol z naslonjalom Leanon in stol Cantilevered, svetilo meduza (Yellyfish lamp) in police (Stacking Shelves). Skupina Aklih pa se je predstavila s pametno urbano klopjo Moment in 3D-natisnjenimi izdelki, poleg tega pa še z modularno steno AM 16 (Aklih Milano 2016). Kot pove Domen Gregorič, so imeli pri oblikovanju v mislih tri- oziroma štiričlansko družino ali posameznika, ki je rad organiziran "in želi bolj dovršen videz hodnika ali predprostora". Idejo modularne stene opiše kot 'vse v enem', saj so na osnovno leseno površino pritrjene snemljive pastelno modre ročke za obešanje oblačil, torb, ključev pa tudi polic za čevlje in seveda mini kaktus.

Več utrinkov iz SaloneSatellite si oglejte v fotogaleriji (foto: Katja Štok, razen 1-4 SaloneSatellite, 31-32 Daphna Laurens, 18 Aklih):