"Pri nas doma je bil vedno čas za ustvarjanje, mama je svoj čas vodila tudi otroške ustvarjalne delavnice in tako smo se kar lepo število let ob sobotah dopoldne srečevali v našem ateljeju in ustvarjali vse mogoče. Verjamem, da se je prav takrat marsikdo navdušil nad ustvarjanjem, saj nas je pozneje kar nekaj ubralo ustvarjalno pot. Nakit me je fasciniral že kot malo deklico, ko sem lahko ure in ure preživela med brskanjem po maminih šatuljah z nakitom. Bolj resno sem k oblikovanju pristopila med študijem," za začetek pojasni Hana, ki ji je bila umetnost položena v zibelko - njena starša sta namreč prav tako umetnika. "Mama in oče sta mi že zelo zgodaj privzgojila spoštovanje in ljubezen do kulture in umetnosti. Nikoli me nista prav zares usmerjala v ustvarjalne vode, vendar je ljubezen do oblikovanja vstopila vame nevede najbrž že zelo zgodaj in tako sem se tudi sama podala na umetniško poklicno pot." S starši si deli tudi atelje, pogosto ju povpraša za nasvet o izdelkih: "Njune kritike in mnenja so bili vselej pronicljivi in pogosto podprti z likovnoteoretskimi načeli."

Izdelala je že sedem kolekcij nakita, med njimi pa so še vedno med najbolj priljubljenimi ptičice, ki so postale njen zaščitni znak. Zakaj se je odločila ravno za ptičice: "Do te preproste oblike sem prišla intuitivno in po naključju, ko sem med izdelovanjem kolekcije Geometric/Organic pustila roki, da je sama izrezovala oblike iz valjane gline. Tako je nastala oblika, ki je spominjala na ptico. Ta se je skozi leta spremenila, pa tudi moje ptičice so zavzele kar nekaj novih dodatkov in barv."

Kolekcija za dom šele pridobiva svojo realno obliko, obsega pa tako krožnike kot skodelice. Poskusila je tudi spojiti elemente iz oblikovanja nakita z lončenino, in kot pove, je to zanimiv eksperiment: "Pri lončenini gre za popolnoma drugačen pristop od oblikovanja nakita. Ko zrem v kepo gline, vrtečo se na lončarskem vretenu, imam še vedno nekaj treme. Ni lahko manevrirati med skodelico za kavo in broško, vendar mi izdelovanje obojega predstavlja tako izziv kot užitek." Odkar jo zanima lončenina, ure preždi med raziskovanjem različnih ustvarjalcev, predvsem so ji blizu "genialno preprosti japonski lončarji in šik skandinavski dizajn".

Kje pa najde navdih za svoje izdelke: "Raje kot navdih imam nadgradnjo. Ko približno veš, kakšen ustvarjalec si in katere oblike, barve so tvoje, mislim, da lahko vse skupaj pelješ naprej po enotni poti, le da vedno najdeš nekaj, s čimer lahko nadgradiš svoje delo. Nazadnje sem si za izhodišče izbrala oglato ogrlico iz serije Forminora ter ustvarila serijo minimalističnih geometričnih ogrlic, te oblike bom gotovo še naprej raziskovala. Pripravljam tudi kolekcijo nakita nekakšne sodobne Mezopotamije. K ustvarjanju te me je gnala grenkoba trenutnega stanja na Bližnjem vzhodu, tudi na območju rojstnega kraja mojega očeta, ki je hkrati zibelka civilizacije. Predvsem bi z njo želela opozoriti na nesmiselno uničevanje kulturne dediščine, ki zadeva celotno človeštvo."

Nakit veliko več kot okras
V diplomski nalogi se je profesorica likovne umetnosti ukvarjala z vprašanjem odnosa miniaturne skulpture do človeškega telesa: "Posebej za potrebe tega raziskovanja sem ustvarila kolekcijo brošk, prstanov in ogrlic, ki so vse prej kot na dekorativni element, kot navadno pojmujemo nakit, spominjali na miniaturne skulpture. Kadar te skulpture položimo na človeško telo, jih postavimo v neki odnos. Zanimal me je ta odnos, ali je podrejen, ali je nadrejen, ali se tako človeško telo preobrazi v mobilni podstavek kipa ipd. Mnogokrat sem pri ustvarjanju zabrisala mejo nosljivega, saj večina ljudi nakit pojmuje kot dekoracijo, modni dodatek, moji izdelki pa so to mejo presegli že v smislu dimenizije in seveda tudi teže. V svetu sodobnega nakita nakit zavzema vse prej kot zgolj dekorativno funkcijo, temveč tudi simbolno, izrazno, umetniško."

Kako bi opisala svoj slog oblikovanja, kaj njene izdelke ločuje od drugih na slovenskem trgu in širše? "Mislim, da sem svoje konceptualne kose nakita skoraj vedno zasnovala na eksperimentu – tudi zato nekatere broške, prstani in tudi ogrlice niso nosljivi, če pa so že, so bolj za tiste drzne … Uporabna keramika z eksperimentiranjem z lončenino šele prihaja v moj kreativni izraz, zato je za zdaj še težko reči, kam me bo lončarska pot popeljala."

Ta čudovita keramika
Od malega je obkrožena z umetninami, glino, barvami, čopiči in modelirkami, njeno delo pa zaznamuje keramika, ki jo je Hani približala mama. Kot pove oblikovalka, je za ta krasen, a zahteven medij potrebne precej tehnične podkovanosti, pa tudi potrpežljivosti, saj gre vsak izdelek skozi relativno dolg proces izdelave. In včasih niti ni nujno, da bo preživel. Kakšen odnos pa ima s keramiko, kaj so prednosti in slabosti ustvarjanja s tem materialom: "Všeč mi je, da je keramika še vedno polna presenečenj in naključij ter me včasih kar sama potisne na neko povsem drugo raven razmišljanja. Pogosto se novega ustvarjanja lotim s skicami, nato pa me ustvarjalni proces ponese nekam v neznano, kar pa moje delo izrazno obogati in mi je tudi zato vselej v izziv. S keramiko imam dokaj zapleten odnos. Včasih je moja dobra prijateljica, včasih se nanjo malce pojezim, ampak vedno, in to res vedno, mi keramika jemlje sapo, ko prvič zagledam, kaj lahko stori ogenj v sodelovanju z barvo in obliko. Trenutek, ko prvič odprem peč po žganju, je tako intenziven in adrenalina poln, da me je že zdavnaj zasvojil. Keramika je enostavno uganka. Sploh zdaj, ko sem poleg nakita začela še z ustvarjanjem lončenin in mi je od tu naprej pot še polna skrivnosti."

Kaj pa si želi za naprej: "Želim si veliko ustvarjati. Letošnje poletje sem pridobila status samozaposlenega v kulturi zato zdaj dneve preživljam v svojem ateljeju in ustvarjam. Rada bi še naprej raziskovala nakit v smislu miniaturne skulpture, oziram se tudi po krajših šolanjih in umetniških rezidencah v tujini."

Ročno delo v Sloveniji vse bolj cenjeno in dostopno
Številni oblikovalci (in drugi) se v upanju na boljši jutri podajo v tujino, ali o tem razmišlja tudi Hana: "Kot ustvarjalki se mi kdaj zdi, da plujem v svetu brez posebnih lokacijskih omejitev, in tako si želim svoje delo tudi predstavljati. Živimo v času, kjer lahko kdor koli po virtualnih poteh najde tvoje delo. In prav na tak način sem dobila tudi nekaj lepih priložnosti za trženje in predstavljanje v tujini. Ne izključujem možnosti selitve v tujino, vendar se hkrati zavedam prednosti, ki jih ima domači atelje."

Kot doda, tudi v domačih krajih ni hudega: "Včasih sem slišala večinoma opazke, da se slovenskemu oblikovanju veliko bolje godi v tujini, zadnja leta pa čutim, da nam tudi v domačih krajih ni hudega, sploh odkar so ljudje postali naklonjeni ročno izdelanim predmetom. Zdi se mi, da postaja ročno delo vedno bolj cenjeno in dostopno. Z razvojem različnih platform, dogodkov in odpiranjem novih trgovin, ki podpirajo slovenske oblikovalce, se širijo tudi možnosti za predstavljanje in seveda tudi trženje izdelkov. Zadnje na neki način deluje tudi v smeri prevzgoje potrošnikov. Zavedam se, da so generični izdelki velikih korporacij modne industrije cenovno dostopnejši in ne razumite me narobe – tudi sama nosim veliko nakita t. i. bižuterije. Vendar z nošenjem izdelka slovenskih oblikovalcev, naj bo to ogrlica, plašč ali torbica, hkrati nosimo tudi neponovljivost, izvirnost, trdo delo, z nakupom teh pa dajemo priložnost in podpiramo uresničevanje novih idej."