Tako prenova objekta Radovna 8 kot odkritje Jade van Baaren se zdita enako zanimiva.

Zgodba objekta je presunljiva; med drugo svetovno vojno so nacisti požgali celotno vas oziroma prebivalce doline in njihove domove, le ta majhna hiška, skrita v gozdu na idilični livadi ob reki, znani predvsem med ribiči, je o(b)stala.

"Moj oče je Nizozemec, mama Škotinja, jaz pa sem rojena v Singapurju," razlaga v angleščini Jade van Baaren, "a zdi se mi, da sem še najbolj Slovenka, saj tu živim najdlje". Petnajst let, če smo natančni.

Po duši je zagotovo nomadka, saj se je zaradi očetovega dela pogosto selila po vsem svetu. "A povsod sem se počutila domače, predvsem zaradi mame, ki je vedno znala tako dobro urediti dom, da sem se, kjer koli smo že bili, vedno počutila varno."

Z možem sta v Sloveniji pred 18 leti sprva kupila počitniško hišo v Fokovcih na Goričkem, a Londončana zdaj z otrokoma živita v Ljubljani.

Jade, sicer diplomirana komunikologinja, ki je bila med drugim tudi chefinja v restavraciji v San Franciscu, pa v New Yorku in Londonu, danes dela pod znamko JVB Design works.

Ko jo vprašam, kje se je naučila umetnosti notranjega oblikovanja oziroma ali je v tem poslu samoukinja, kot iz topa odgovori:

Da, a s tem sem pravzaprav odrasla. Moja mama je opremila vse hiše, v katerih smo živeli, selili pa smo se na pet let, tudi v druge države. Tako ni bilo toliko pomembno, kje smo, le da je bilo z nami naše pohištvo in da je mama opremila prostor, da je bil to naš dom. S tem sem rasla kot otrok. Te prenove so postale tudi mamin posel – ko smo se preselili, smo hišo prodali.

Kakšen pa je bil njen slog?
Bila je Škotinja, Angležinja. Živeli smo v ZDA, pa tudi na Daljnem vzhodu. Sprejela je kulturo mesta, v katerem smo živeli, in ga vključila v svojo zasnovo. A ni opremila le hiše, uredila je dom. Vedno je bil tako zelo prijeten. Izhajala pa je iz klasike.

V Slovenijo ste verjetno prišli zaradi ljubezni?
Ne, z možem sva se preselila sem, ne da bi vedela kar koli o vas.

Res? Kje sta nas odkrili? Ste nas morda zamenjali s Slovaško?
Da, nekje sva narobe zavila (smeh). Včasih se mi resnični tako zdi. Pred 18 leti sva kupila domačijo na Goričkem, ko sva še živela v Londonu. Ko so se EU-ju pridružile nove države članice, sva na zemljevidu videla Slovenijo. Njena geografska lega se nama je zdela odlična, saj je vpeta med vse te države, hkrati pa ima izjemno lepo naravo. Zato sva hotela imeti tukaj počitniško hišo.

Ko sva jo raziskovala, pa nama je bilo tu vedno bolj všeč, Ljubljana pa se nama je zdela zelo prikladna za snovanje družine. Delal sem v San Franciscu, pa v New Yorku in Londonu, tudi mož je iz Londona, zato sva vedela, kako je tam imeti družino. Otroke pripelješ v vrtec ob sedmi uri zjutraj in jih pobereš ob sedmi uri zvečer. Odločila sva se, da hočeva skupaj delati v podjetju in imeti boljšo kakovost življenja. Zato sva se preselila v Ljubljano.

No, lepa reč. Številni pa želijo le pobegniti od tu!
Da, tako vsi pravijo, a se nato vsi vrnejo.

Verjetno imate prav.
Tam zunaj ni vse tako rožnato. Tudi svoje otroke bom zagotovo spodbujala, naj gredo v svet, ga raziskujejo in osvojijo. Vendar pa, ko bo čas za družino in ko v svojem življenju ali v karieri že nekaj ustvariš, potem je to odličen kraj, kamor se lahko vrneš.

In z možem sta se odločila, da bosta skupaj začela delati na področju notranje opreme?
Moj mož je nepremičninski agent za tujce in tu sva našla svojo nišo. Sprva sem sodelovala z moževimi strankami, potem pa se je zadeva začela razvijati. Zdaj imam vodjo projektov, arhitektko, sama pa skrbim za notranjo opremo. Pri projektih delam skupaj s svojo ekipo.

Vaš portfelj je zajeten. Moram pa reči, da se občuti razlika, kako bi se določenih projektov lotili slovenski arhitekti oziroma snovalci interierjev. Morda niste toliko obremenjeni z našim okoljem, ampak iz njega črpate določene elemente, kot recimo pri hiši v Rušah.
Uporabljam veliko lokalnih materialov. Pri tem mi pomaga sodelavka Polona Ferjan, ki išče stare kose pohištva in jih restavrira, pri samem projektu pa se dogovorimo, kakšno končno podobo sem si zamislila. Prav tako sodelujem z lokalnimi obrtniki. Vse kuhinje po meri izdela mizar, glede na to, da sem bila v preteklosti tudi sama vodja kuhinje, jih preprosto obožujem.

Starine sicer iščem povsod po sejmih po Evropi. Tukaj je to tako težko. Ker prihajam iz ZDA, Londona in Združenega kraljestva – tam z lahkoto najdeš vse te različne sloge, tukaj pa ni dovolj velik trg.

Da, nimamo niti trgovin nižjega cenovnega razreda, kot sta Zara Home ali H & M Home.
Trg je premajhen. Zaro Home sem vprašala, zakaj nimajo izdelkov v Sloveniji? Odgovorili so mi, da se za to odločajo na podlagi velikosti trga in da slovenski trg preprosto ni dovolj dobičkonosen. Kar je zanimivo, saj je to področje dobra tržna niša v Sloveniji. A o tem bi verjetno lahko napisali že drugi članek.

Dotakniva se hiše v Radovni. Ne vem, ali je beseda eklektičen prava, a v njej ste uporabili veliko različnih slogov, sploh glede na njeno zunanjost, ki je ostala intaktna.
Da, je mešanica sedanjosti in sloga iz 50. let prejšnjega stoletja. Stranka je imela nekaj kosov pohištva že v svojem stanovanju v Ljubljani. A zelo rada iščem navdih iz samega okolja in poskusim narediti zgodbo, ki jo pripoveduje hiša že s samo arhitekturo.

Se opravičujem, a takšnega interierja si ne bi nikoli predstavljala v takšni hiši.
Da, vem. To območje je bilo v 70. in 80. zelo priljubljeno, predvsem zaradi reke in ribičev, ki so sem hodili ribarit tudi iz tujine. Ne nazadnje je tudi moj naročnik ljubitelj ribolova, zato sem hotela ustvariti dom, ki bi bil možat, a topel, kombinacija sodobnosti in elementov s sredine prejšnjega stoletja. Zdelo se mi je, da je to takšna James Bond koča za ribolov.

V dnevni sobi ste za oblogo stene izbrali ozke lesene letvice, ki jih Slovenci poskušamo odstraniti iz hiš, predvsem iz kuhinj in hodnikov. Vi ste naredili ravno nasprotno, zakaj?
Vem, a zaradi same lege hiše, ki jo obkrožajo vrhovi gora, sem se pri izbiri ploščic navezovala ravno na ta surovi videz mogočne narave. Zunanjost sem hotela prenesti v notranjost.

Glede zunanjosti pa se hiša ni spremenila niti malo. V srcu sem restavratorka in če se da kaj ohraniti, je zelo pomembno, da poskusimo to narediti.

Hiša ima močno zgodovino. V času vojne so se okoliški prebivalci z Bleda pred fašisti skrili v dolino v Radovni. Za talca so vzeli dva nacistična vojaka, ki so jih nato ti iskali. Za kazen so nacisti zbrali vse prebivalce in jih zažgali v njihovih hišah. Požgali so vsako hišo v Radovni, ki so jo našli, le te niso, saj je tako skrita v gozdu. Menim, da ima hiša zgodovinsko vrednost za samo dolino, zato sem jo hotela ohraniti, kolikor se je le dalo.

Koliko pa ste ohranili njeno notranjost?
Ne veliko, saj je bila preveč uničena.

In tloris, koliko ste posegli vanj?
Zgoraj ni bilo ničesar, le podstrešje, zato smo ta del oblikovali na novo. Dobili smo veliko spalnico s kaminom in vhodno garderobno omaro, dodatni spalnici in kopalnici.

Od zunaj je hiša videti majhna, notri pa je popolnoma drugačna. Kuhinja je bila dejansko drvarnica v zunanjem delu objekta, ki smo jo povezali s tem objektom in jo uredili v kuhinjo. Tri manjše sobe spodaj pa smo povezali v velik prostor. Občutek v sami hiši se je zagotovo spremenil.

Zakaj pa ste v dnevni sobi za poličnik izbrali medenino?
Če oblikujete bolj možat interier, morate vnesti element topline. Kamen je težek, pa les in usnje tudi, zato sem hotela to uravnotežiti s toplejšimi materiali. Fotografije ne dajo resničnega vtisa, to morate videti na lastne oči. Če odprete drsna okna pred stoloma v dnevni sobi, lahko dobesedno lovite ribe z njiju, tako blizu je reka. Ko odprete okna, zjutraj slišite njeno žuborenje, spijete svojo kavo ali pa popoldne spijete kozarec vina. Čarobno je.