Kadar govorimo o gradnji z naravnimi materiali, največkrat pomislimo na les, redkeje pa na ilovico in slamo. Arhitekt Robert Veselko iz arhitekturne pisarne RVA pojasnjuje, da sta les in ilovica pramateriala, ki se od začetka človeške zgodovine uporabljata za gradnjo. S sodobno tehniko se ju da tudi danes s pridom uporabljati, kar dokazuje hiša na Klancu, ki je zgrajena iz lokalnih, naravnih gradbenih materialov.

Stene so iz ilovice, ki je mešana s slamo in ekstrudirano glino, da so dosegli boljšo izolativnost. V hiši je tudi veliko lesa: nosilna konstrukcija je lesena, izolacija je iz lesnih vlaken, le pasovni temeljni so betonski. Ilovico so izkopali kar na parceli, medtem ko je les iz Matkovega kota v Savinjski dolini. Kot pripoveduje lastnik hiše, je les bil sekan v zimskem času in ob določeni luni ter naravno sušen. Smreka je uporabljena za skelet, macesen pa za fasado.

Resda gradnja z ilovico ni za vsakogar, saj je postopek gradnje dolgotrajen. Tudi na to, da se stene posušijo, je treba počakati vsaj pol leta, sicer pa je celotna gradnja te hiše trajala štiri leta. Zato pa ima ilovica mnogo prednosti pred številnimi drugimi gradbenimi materiali: ker je malodane povsod prisotna na lokaciji gradnje, od izkopa do vgradnje v hišo ne potrebuje transportnih poti, zanjo ne potrebujemo dodatne predelave, to pomeni, da je ogljični odtis tega materiala skoraj ničen. Ko ilovico vgradimo v hišo, ima zelo dobre gradbeno-fizikalne lastnosti, poudarja Veselko, saj odlično akumulira toploto, obenem zelo dobro absorbira in oddaja vlago, mikroklima v takšni hiši je enkratna. V primeru požara ilovica ne gori, je ognjevarna. Dobra lastnost je tudi ta, da ko hiša odsluži svojemu namenu, se lahko preprosto povrne v svojo primarno, zemeljsko obliko, brez kakršnih koli obremenjujočih stranskih učinkov.
V slogi je moč
Ko so se gradile stene, so se povezali z Zavodom Ekovas, ki je vabil vsakogar, ki ga zanima gradnja z ilovico, da pridobi izkušnjo in sodeluje pri gradnji ilovnate hiše v zameno za hrano in prenočišče. Tako so se v mesecih gradnje spletla tudi številna prijateljstva.

Moderni videz s tradicionalno noto
Hiša je arhitekturno zasnovana kot enovit, podolgovat volumen, prilagojen lokaciji. Tloris hiše je odprt, bivalni del je združen v velik prostor, ki ga sestavljajo kuhinja, jedilnica in dnevna soba z žariščno točko - zidano pečjo na drva. Spalni in sanitarni prostori pa so ločeni z vrati.

Velike steklene površine na južni strani in visoki stropi dajejo občutek prostornosti in sproščenosti. Čeprav je hiša moderna, se je pri njenem snovanju arhitekt zgledoval po tradicionalni lokalni arhitekturi, zato vzdolž južnega dela objekta teče gank oziroma pokrit zunanji hodnik hiše, ki je zanimiv tako z estetskega kot tudi praktičnega vidika, saj v poletnih mesecih zasenči južno steno, zato okna ne potrebujejo žaluzij. V zimskih mesecih, ko je lok sonca nižji, pa sončnim žarkom omogoča, da zalijejo cel prostor s toplimi žarki in tako pasivno ogrevajo hišo.

Privlačen element v bivalnem prostoru, ki se je izoblikoval med gradnjo, je plezalna stena, ki vodi v otroško skrivališče in ločuje bivalni del garderobnega prostora na severni strani stene.