Za hišo s takšno zasnovo je nujno nekaj, česar v mestu ni – prostor. Razkošje, ki ga ponuja neobljudena površina na območju Celja, z ene strani omejeno s cesto, z druge pa s travniki in gozdom, je bilo za investitorja pravšnje.

Arhitekti iz biroja SoNo arhitekti so upoštevali prav vse želje investitorja, ki si je želel prijeten in družaben dom za svojo družino, saj ta veliko časa preživi skupaj. Arhitekti so pri projektu pokazali veliko ustvarjalnosti in drznosti, tako pri umestitvi samega programa v objekt kot seveda njegove zasnove in ureditve okolice.

Kaj je bilo vzrok za zasnovo nekoliko netipičnih arhitekturnih odločitev, razkrivamo v pogovoru z arhitektko Nino Tešanović, soavtorico projekta Hiša JT, Vila na robu gozda:

Si je investitor bolj želel bazen ali hišo?
Hišo z bazenom (smeh). Predvsem hišo z lepo poletno kuhinjo ter velikim dnevnim prostorom in kuhinjo znotraj same hiše. Bazen je bil bolj lep dodatek, saj je na tem delu terena resnično lepa parcela.

Kot razumem, je bila ideja objekta poigravanje s kubusi in različnimi materiali. Takšna arhitektura zahteva prostor in bi jo bilo težko postaviti kje v mestu, kjer je prostor razkošje. Je bil to razlog za tako dinamično zasnovo?
Hiša je omejena z objekti z ene in druge strani in tudi s cesto. Je pa parcela, resnično precej velika in se z ene strani odpira v gozd.

Da, velika je kar 900 kvadratnih metrov.
Tako je, vendar pa je tudi naslednja parcela v lasti investitorja in ne bo nikoli pozidana. Ravno zato smo hišo obrnili na stran, ki ima najlepše poglede (...) Ker pa ima hiša precej velik program, poleg tega je investitor želel dvovišinsko dnevno sobo, klet in ravno streho, smo v kubusno zasnovo objekta nekoliko razdrobili.

Presenetilo me je, da ima objekt 373 kvadratnih metrov, a le tri spalnice, umeščene v prvem nadstropju. Čeprav je zamik kubusov zanimiv na pogled, pa je objekt s tem na neki način izgubil del uporabne površine. Je to luksuz, ki pritiče takšnemu objektu?
Sama kvadratura ni bila toliko pogoj, pa čeprav so tudi spalnice, ki se odpirajo proti travniku, zelo prostorne in velike. Tudi kopalnica ima, recimo, še del za velnes. Kvadratura hiše je velika, saj je vanjo zajeta še površina garaže in kleti, v kateri je skupen razvedrilni prostor.

Razvedrilni prostor v kletnem delu se mi zdi nekoliko ameriški koncept?

Da, v tem delu sta kinoprostor pa biljarda miza. Družina veliko časa preživlja skupaj, zato so hoteli tak bolj skrit kotiček. Tudi, ko pride družba, se lahko umaknejo tja, da niso v dnevnem prostoru.

V blokih je sicer priljubljen koncept en televizor – ena stena, kjer televizor diagonale dva metra zasede celotno steno. Toda, tisti, ki živijo v hišah, se le redko odločajo za takšen življenjski slog. Zakaj?
Ljudje se redko odločajo za ureditev kleti, saj imajo še vedno predstavo, da je nekaj umazanega, namenjenega shranjevanju ali operativnemu delu objekta. Tu pa je bila želja investitorja po res lepem skupnem prostoru, ki ne potrebuje dnevne svetlobe. In ravno zato je bilo v tem primeru najbolje izkoristiti klet. Opažamo pa, da si vse več strank želi nekoliko drugačno zasnovo bivanja, odklon od standardne razporeditve prostorov.

Pri fasadi ste se spretno poigrali z lesom, kamnom in obešenimi fasadnimi vlakni cementnih plošč v različnih barvah. Koliko različnih konceptov ste naredili do končne različice?

(smeh) Vedno smo izhajali iz tega, da je zasnova objekta zahteval tri različne vrste fasad. Ne glede na tipe fasade bi torej imela hiša še vedno isto zasnovo – razdelitev na kubuse. Smo pa želeli uskladiti barve grafitno sive z belo, hkrati pa vanjo umestiti les, ki daje toplino. Kamen naredi hišo malo bolj bogato, a hkrati ne odstopa v barvi in materialu, ampak še bolj poudari to razdrobljenost.

Koliko različic, torej?
Tako veliko spet ne, morda okoli pet.

Nekonvencionalna pa se mi zdi tudi vaša odločitev, da ste na stropu spodnje fasade in nad sam vhod umestili oblogo z lesenimi dekorativnimi ploščami, ki bi jih sicer pričakovali po tleh. Od kod ta odločitev?
Zelo radi se igramo s zasnovami, da stvari malo obrnemo na glavo. Če so po tleh kamen, ploščice ali monotona barva, se lahko nekaj zgodi na stropu. Tako je nastala ideja lesene čipke, ki smo jo ponovili tudi pri vhodnem nadstrešku, s čimer smo ga še dodatno obogatili. Les pa se nam je zdel zelo pomemben dodatek, ki vnese toplino, saj je objekt v naravi.

Gradbena konstrukcija je iz masivnega lesa. Lahko poveste kaj več o tej gradnji?
To so plošče iz križno lepljenega masivnega lesa (CLT-konstrukcija). Pozitivno pri tovrstni gradnji je, da je vse narezano na laser in sestavljeno, tako da je sama konstrukcija objekta zelo hitro postavljena. Seveda ima tovrstna gradnja svoje izzive, ki smo jih v našem biroju že vajeni, a želja investitorja je bila, da je hiša lesena. Klet je seveda betonska, nad njo pa je vse iz lesenih masivnih plošč.

Smo ravno v obdobju energetske krize, in čeprav je bil objekt dokončan leta 2019, me zanima, kako energetsko potraten je? Ste uporabili kakšne izvirne rešitve?
Vedno delamo nizkoenergetske objekte. Hiša je samooskrbna, ima toploto črpalko. Poseben pa je tudi zunanji bazen, saj je samočistilni naraven bazen, ki je zelo blizu današnjim standardom glede energijske varčnosti.

Zakaj pa ste ta neskončni bazen zaokrožili?
Pri zunanji ureditvi smo sodelovali z oblikovalcem vrtov in krajine Tomažem Bavdežem kot tudi z izvajalcem. Igrali smo se z različnimi oblikami, glede na to, da je objekt v naravi, pa nismo hoteli, da je vse tako ortogonalno.

Ste lovili obliko hriba?
Da hriba in terena, ki na tem delu nekoliko pada.

Sama ureditev okoli hiše je zelo minimalistična, travnata površina, ki se povezuje z okoliškimi travniki, prestreže ga šele pogled na gozd. Kako to, da niste posadili nobenega drevesa – zagotovo bi dajal poleti boljšo senco od ponjave, ko bi zrasel?

To je bila predvsem želja investitorja, ki je želel čim več čistine. Imajo pa zelo lep vrt, ki morda na fotografijah ni viden.

Še beseda glede notranjosti – se vam zdi dobro, da arhitekt, ki zasnuje objekt, zasnuje tudi interier. Nevarnost, ki se tu pojavlja, je, da je lahko notranja oprema precej enolična, pa četudi poskuša nadaljevati zgodbo zunanje podobe objekta?
Že od začetka smo vedeli, da bomo delali tudi notranjost objekta. Veliko je detajlov, ki jih je želel že investitor sam, kot je, recimo, ogledalo z masivnim okvirjem, pa umestitev lišajev po stenah. Investitor si je prav tako želel, da je v notranjosti enaka zasnova, enaka zgodba, tako da ne bi bil vsak prostor drugačen, da pa bi imel vsak svoj ambient.