je nemško-avstrijski izdelovalec pohištva, ki je leta 1850 zaslovel kot izumitelj pohištva iz krivljenega lesa, nad katerim so bili navdušeni tudi člani monarhije. Leta 1856 je dobil celo patent in izključno pravico za izdelavo stolov iz krivljenega lesa. Med njegovimi najbolj znanimi deli je zagotovo stol No. 14 s pletenim sediščem iz ratana, ki mu pravijo tudi stol bistro, še največ primerkov danes najdemo v dunajskih kavarnah. Podjetje Thonet še vedno obstaja, ravno letos so v Milanu navdušili z ležalnikom chips, pri obliki katerega ostajajo zvesti podobi krivljenega lesa, na svetu pa je vedno manj tistih kultnih starih primerkov, ki kljub obrabi in slabemu stanju ne izgubijo cene.

Jurij Rihar, upokojeni komercialist, je zakladnica znanja o restavriranju pohištva iz krivljenega lesa, še posebej Thonetovega. Znanja si je še kot otrok priučil v očetovi delavnici. Nato pa ga je po 35 letih, odkar je restavriral svoj prvi stol, "nekaj prijelo in sem začel znova obnavljati stole. Moj prvi restavrirani stol po dolgem času me je tako navdušil, da sem iskal drugega," je dejal na pohištvenem sejmu Ambienti na Gospodarskem razstavišču, kjer smo se z njim pogovarjali.

Danes primerke pohištva iz krivljenega lesa išče po antičnih sejmih in starinarnicah po celotni jugovzhodni Evropi, od Nemčije, Italije do Srbije. Doma ima 250 primerkov stolov, od katerih jih je polovico obnovil, preostali še čakajo, da jih zbrusi s sipino kostjo in nanje nanese lak po starem obrtniškem postopku, imenovanem politiranje.

Doma imate le pohištvo iz krivljenega lesa. Od kod ljubezen?
To je k hiši prinesla moja žena, ki ga občuduje in nas je s tem vse okužIla. Moja učenka Alenka, ki je veterinarka, pravi, da smo zboleli za Thonetomanijo.

In kakšna je ta bolezen?
Lepa.

Kje ste se naučili restavrirati?
Moj stari oče po mami, znan mizar, je imel tovarno pohištva. V njegovi delavnici sem preživel veliko časa. Njegovi pomočniki so izdelovali vrhunske izdelke, intarzije, spalnice in sem jih opazoval pri delu. Takrat so delali vse po starem; schelack polituro, tisto pravo mizarstvo in ne takšno, kot je danes, ko uporabljajo iverno ploščo in nitrolak. Takrat je bilo pravo mizarstvo in jaz sem se v to delo zaljubil. Veliko stvari sem tudi naredil zase in mi je uspevalo.

Zanimiv in zelo zahteven je postopek restavriranja, ko ne moreš malo pobrusiti, lakirati, polirati ...
… politirati! To pomeni, da nanašaš tanke plasti naravnega laka schelaka na površino in to čim večkrat. Nanaša se plast na plast, da se izdelek vedno bolj sveti.

Pri tem pa je pomembna tudi tehnika barvanja s krožnimi gibi, ne?
Še najboljše je, če je večja površina in delaš gibe v obliki osmice, da se barva pravilno razporedi. Barva se ne nanaša s čopičem, temveč s krpo, ki ji pravimo 'poltn' ali 'polm', izrazi so različni. Uporablja pa se tudi mleta sipina kost. Ko je površina lesa preveč porozna in je hrapava, nanašaš sipino kost, s katero hrape zapolniš. Jaz sicer ne obvladam vrhunske francoske politure, ko se vse sveti, za pohištvo, ki ga restavriram, je poliranja ravno dovolj.

Uporabljate pri barvanju naravne barve?
Barvne pigmente kupujem. Delam izključno z vodotopnimi pigmenti, saj lahko namešam barvo, ki jo želim. Večina barv, ki se uporabljajo pri barvanju tovrstnega pohištva, so; mahagoni, oreh, češnja, temna češnja, hruška. To je sicer malo ponaredka, a na tak način je barval tudi Thonet. Nanos je preprost, z gobico, ki ne pušča nobenih sledi, malo obrišeš in je končano.

Vi obnovljenih kosov ne prodajate. Imate kakšno povpraševanje?
Ljudje me vprašajo, a potem se vedno nekje zatakne, ali sem jaz preveč zaljubljen v neki kos, ki ga nočem prodati, ali pa ga previsoko ocenim in ga ne kupijo. Nimam visokega interesa po prodaji, prodajati bom začel že zato, da sprostim prostor in malo pokrijem stroške, saj 250 stolov ni preprosto kupiti. Bodo pa nekateri za vedno ostali pri meni.

Thonetovi stoli namreč ne izgubljajo cene, četudi je stol malo polomljen, stane koliko?
Okoli 100, 150 evrov, a potem je vloženega dela še in še. Na takšnem stolu delam 50, 60, 70 ur.

Sediva na Thonetovi klopi, prvi izdelek, ki ste ga restavrirali. Kakšna je zgodba te klopi?
To klop sem našel v kleti pri prijatelju, bila je čisto polomljena in on jo je hotel zažgati.

Zažgati Thonetovo klop, to je pa že skoraj bogokletno!
Je bogokletno, a je bila zanj nepopravljiva. Jaz sem se zavzel in jo obnovil.

Izpostavili ste zahtevnost sedišča, kaj je tako zahtevnega?
Sedišče je iz ratana, rastline ovijalke, zajedavke, ki raste v bambusovi goščavi do 100 metrov dolgo. Indonezijci prepovedujejo izvoz ratanske vitre, saj želijo prodajati končne izdelke. Jaz jo preko trgovcev dobim v različnih širinah, od 1,2 milimetra do skoraj 3 milimetre. Indonezijci ratan režejo na roke in to zelo natančno, na koncu jim ostane sredica ratana, stržen, ki ga uporabljajo pri industrijskem pletenju mrež in industrijskem prekrivanju sedežev, česar sicer ne maram toliko, a tudi to delam ... Sicer pa ima navadno eno sedišče sto lukenj, za kar porabim med 22 in 25 ur, da spletem ratan, če ima sedišče 150 lukenj, pa tudi do 100 ur.