Blagovna znamka Lolita postaja franšiza. Avtor nove celostne podobe je grafični oblikovalec Ljubo Bratina. Foto: Taja Košir Popovič
Blagovna znamka Lolita postaja franšiza. Avtor nove celostne podobe je grafični oblikovalec Ljubo Bratina. Foto: Taja Košir Popovič

Lolita Eipprova je boemska, alternativna različica tiste v Filipovem dvorcu v središču Ljubljane, če želite, kljub vsemu pa je ohranila element provokativnosti. A ne tiste koketne, temveč v obliki izpraševanja, ali bomo gostje sposobni procesirati brutalnost in surovost prostora, ali so arhitekti še sposobni k procesu dela pristopiti bolj celostno in ne tako ozko usmerjeno, kot to počnejo zadnja desetletja, in ne nazadnje, kako lahko eden naših vidnejših vizualnih umetnikov stopi v obe polji in ju na popolnoma nelogičen način poveže ter hkrati pove tudi svojo zgodbo?

Sorodna novica Interier Lolita, "prepovedane stvari so pač najslajše"

Če je konceptualna umetnost premikala meje klasične umetnosti, je danes tako, da umetnost le obesiš.

Andrej Mercina

"Pri tem projektu smo drug drugega potiskali čez rob," prizna Andrej Mercina. Tisti arhitekt, ki je med drugim zasnoval tudi interier Lolite, slaščičarne na Tromostovju ob Filipovem dvorcu, ko je ob steno izobesil lestenec v obliki križa, na mizo pa položil roman Vladimirja Nabokova Lolita. Pečat prostora je zaokrožil z izborom svetil črnih Češenj Nike Zupanc, industrijske oblikovalke, ki jo je ob začetku ustvarjanja navdihovala umetnost NSK-ja, v svoji stroki pa se je uveljavila s tematizacijo tabuizirane estetike, ki je do takrat veljala za "žensko", ljubko, frivolno in se ravno z njo uveljavila v tej pretežno moški industriji.

Arhitekta, ki sta se dela lotila drugače

Vsak drobec prostora je zgodba zase, celo skodelice iz porcelana za kavo kot obujeni retro kosi. Koncept lokala je platforma za gostujoče kreativce z različnih področij ustvarjanja, tudi slaščičarstva oziroma patisserie šefov kot tudi oblikovalcev keramike, koncept, ki ga dopolnjuje prostor z zelo netipčnim arhitekturnim pristopom.

"Za naš biro je bil to eksperimentalni poligon, saj smo se podali v polje neznanega," nadaljuje Mercina. S kolegico Majo Humar iz biroja Triiije arhitekti, s katero sta tudi solastnika lokala, sta za projekt izrisala le dve risbi. In prav nobenega tlorisa. "V procesu dela smo veliko stvari opustili. Izrisala sva neke kroge za ozadje pri točilnem pultu, a so se nama zdeli preveč na silo, zato sva jih opustila," doda Maja.

Prostor, ki je delo v nastajanju

Zagotovo je eno: arhitekta sta pogumno posegla v za lokalne prebivalce Trnovega nostalgično Aniko, jo popolnoma preuredila, v pročelje zgradbe pa umestila tri bela francoska vrata in s trojno simboliko označila tudi biro Triiije.

Mize v prostoru je oblikovala Maja Humar, skodelice za kavo pa so zbrane iz druge roke. Foto: Katja Štok
Mize v prostoru je oblikovala Maja Humar, skodelice za kavo pa so zbrane iz druge roke. Foto: Katja Štok

"Danes arhitekti obvladamo zelo ozek del svojega področja in ne tako kot včasih, ko so imeli umetniki razpon od slikarstva, kiparstva do ureditve krajine. V 20. stoletju smo ugotovili, da lahko s specializacijo naredimo velik napredek, hkrati pa smo izgubili to sodelovanje in ne vidimo več celote ... Če je konceptualna umetnost premikala meje klasične umetnosti, je danes tako, da umetnost le obesiš," meni arhitekt.

Skica Jaše Mrevljeta Pollaka za vizualni projekt Dogovor ljubimcev. Foto: Jaša Mrevlje Pollak
Skica Jaše Mrevljeta Pollaka za vizualni projekt Dogovor ljubimcev. Foto: Jaša Mrevlje Pollak

Vizualna intervencija, ki povezuje prostor

Zato je bilo Andreju in Maji jasno, da bosta pri zasnovi dela, ki je nastajal nenačrtovano in sproti, potrebovala intervencijo umetnika. "To je bil brutalen kiparski poseg, klesanje, in ne le risanje v prostoru. To je princip procesa v vodi v celotoa kot gesamkunstwerk" pojasni eden vidnejših slovenskih vizualnih umetnikov Jaša Mrevlje Pollak.

Ko so začeli odstranjevati sledove Anike, s pivom, urinom in vonjem po trohnenju prepojenega lesenega tlaka, barvne sloje in vmesne stene, so se izrisovale prastare podobe nekega časa. Na tleh so zato ostali vidni sledovi odstranjenega lesenega poda, na stenah obledele barve in okrušeni detajli. Te vmesne faze, "odsotnost neke estetike", pa so bile osnova za Jaševo delo, ki je svoj projekt poimenoval Dogovor ljubimcev ali Lover's Deal.

Kot pojasni, je vizualna pripoved prostora nastala po inspiraciji umetniškega dela Felixa Gonzaleza-Torresa 'Untitled' (Perfect Lovers, 1991). Delo Popolna ljubimca, razstavljeno v Momi, sta dve pisarniški stenski uri z usklajenima urnima in minutnima kazalcema, sekundna pa sta asinhrona. Sledilo je ljubezensko pismo, ki ga je napisal Jaša, abstraktna zgodba dveh ljubimcev, "ki je lahko nagovor nekomu, ki le sedi v tem prostoru. Je prepletanje osebnega, vendar ne pričakujem ali zahtevam od gledalca, da bo vedel, kako konkretno je prostor povezan z mojo osebno zgodbo, saj v tem istem trenutku začnem nagovarjati njegovo ali njeno zgodbo."

Vdolbine, črte, risbe

Kot utrinki te pripovedi je na sam konec prostora z ogljem izrisal velik makov cvet, ob samem vstopu v prostor pa na opečnati strop izdolbel rdečkasto nagubano obliko, ki spominja na metulja, celo na žensko mednožje, stvar interpretacije pač ...

Jašev izris tapet s podobo ljubimcev pa je del njegovega cikla slikarskega razvoja v obliki wallpaperja, ki ga je začel ustvarjati med epidemijo, ko je na pročelje zgradbe na ljubljanski tržnici izrisal mural Within This Touch Znotraj Dotika. In seveda slike, kot je veliki diptih tisti v prehodnem delu prostora, ki uokviri samo strukturo stene in jo nadgradi z vizualnimi dražljaji barve ter izpisom besede touch, dotik. Ura brez kazalcev in številčnice z dolgimi nihali, ki proizvaja le glasen tiktakajoč zvok Saudade, je delo vizualne umetnice Mete Grgurevič.

Vizualna intervencija umetnika Jaše Mrevljeta Pollaka: makov cvet je narisan z ogljem, desno spodaj je v strop vdolbena vdolbina, ki pri obiskovalcih vzbuja različne asociacije, desno zgoraj je skica Jaševe umetnine, ki bo postavljena na to mesto. Foto: Katja Štok
Vizualna intervencija umetnika Jaše Mrevljeta Pollaka: makov cvet je narisan z ogljem, desno spodaj je v strop vdolbena vdolbina, ki pri obiskovalcih vzbuja različne asociacije, desno zgoraj je skica Jaševe umetnine, ki bo postavljena na to mesto. Foto: Katja Štok

Večina uporabljenih materialov recikliranih

Arhitekta sta v prostor intervenirala tudi s postavitvijo 13 metrov dolge klopi z uokvirjenimi sedišči, Maja je izrisala lesene mize z geometrijskim podnožjem, tako kot pri Loliti so stoli v lokalu zgolj in samo Thonetovi. Arhitekturno je Andrej posredoval s postavitvijo objekta znotraj objekta v najbolj odmaknjenem zadnjem delu prostora, "kot je to rad počel Plečnik".

Dobesedno oblekel ga je v delce stekla, odpadnega parketa in Jaševe tapete, na nosilni steber pa umestil ploščice iz kleti svojega očeta: "V tem prostoru smo uporabili 80 odstotkov manj novih materialov, kot bi jih sicer, če bi delali klasično," pove Andrej in zaključi, da je "prostor igra med maso in zarezami oziroma finimi potezami. To je tip prostora, ki je slabše kakovosti, a je postal zdaj atrakcija."


* Objava ni plačana, temveč je samostojni izbor uredništva.