Sorodna novica Prva kolekcija stolov Lare Bohinc po navdihu njej tako ljubih planetov

Izjemno igriva kolekcija britanske oblikovalke slovenskih korenin Lare Bohinc je bila predstavljena na septembrskem 19. Festivalu oblikovanja v Londonu. V stari viktorijanski hiši je oblikovalka svetovni javnosti v kar treh nadstropjih predstavila svojo največjo kolekcijo pohištva za dom, imenovano Popoldanski čaj (ang. Afternoon Tea).

Lara Bohinc je presenetila tako z izborom materialov kot barv in oblik. Prvič do zdaj je namreč oblikovala les, veliko manj kosov je iz kovine, še vedno pa ne zapušča njej tako ljubega kamna, marmorja, "ki je praktično večen in ni namenjen potrošništvu," dodaja.

Mize, stoli, kavne mizice in zofe so na pogled in otip prijetnih zaobljenih oblik, a so še vedno bohotni, prezentni, volumizirani, tako zelo tipični za Larino oblikovanje, od katerih ni odstopala niti, ko je še oblikovala nakit oziroma objekte za telo, kot je označila miniaturne umetnine.

Če se je v svet oblikovanja objektov za dom pred petimi leti podala navdihnjena z eteričnostjo vesolja in planetov, jo je tokrat močno zaznamovala epidemija. "Želela sem oblikovati prostor, ki je vesel, topel in gostoljuben, poln značaja in kontrastov. Z barvami in materiali rada vzbudim vzdušje, ki vzbudi željo po dotiku," opiše svojo kolekcijo, ki je nastajala zadnji dve leti.

Kose je razporedila po prostoru kot dejanske elemente bivanjskega miljeja, ne kot galerijske ekspoziture, kot taktilne objekte, s čimer jim je vdahnila življenjskost, resničnost – kaj pa bi lahko drugega rekli za brezčasne kreacije, katerih cene se dvigujejo nad 15.000 evrov. Njihovo kontrastnost je poudarila z različno obarvanimi stenami, dramaturškim podestom, od pastelno rožnate do barve češnje, pa črne in sive in barve terakote. V pritličnem delu sta jedilnica in študijska soba, v prvem nadstropju dnevna soba s knjižnico in v najvišjem spalnica s kopalnico. Po tleh je razprostrla preproge, ki jih je oblikovala za Kasthall, pod strop izobesila bohotne lestence Moonrise (Lunin vzhod), oblikovane za ameriško podjetje iz Brooklyna Roll & Hill.

Objekti so umetelni, izdelani ročno v delavnicah po Evropi in v Združenem kraljestvu. "Oblikovanje te mora ljubiti, ti vzbuditi občutek, da te ima rado. Če boš že nekaj kupil, se moraš v ta kos zaljubiti, sicer je brez pomena, da ga sploh kupiš," pravi. Več v intervjuju.

V Londonu ste predstavili svojo največjo kolekcijo objektov za dom do zdaj, kar devet. Glede na to, da so to izključna dela Bohinc Studia, in ne koncesijska, je to zelo veliko. Kaj je bil vzrok za takšno odločitev?
Kolekcija je nastajala več kot dve leti. Veliko smo delali, in ko veliko delaš, si produktiven. Kolekcijo bi morali predstaviti že na Tednu oblikovanja v Milanu pred letom in pol, a je bil dogodek zaradi epidemije dvakrat prestavljen. Tako smo v vmesnem času dodajali nove kose. Več časa smo imeli za oblikovanje, ki pa ga je bilo težje izdelati.

Izkušnja epidemije je bila tista, ki vas je napeljala k oblikovanju kosov, ki so mehkejši, udobnejši, "kot da te želijo objeti", pravite. Po drugi strani pa ste oblikovati tudi takšne kose, ki bi jih lahko "pojedli".
Res je, kot bi jih hotel pojesti ali pa kot da bi te hoteli objeti. Namenoma sem hotela oblikovati takšne bolj zaokrožene, mehke oblike. Vsi kosi so kot nekakšni kokoni ali prijazne velike živali.

Naslanjač Poljubljanje (Kissing Armchair) ste odeli v kosmato blago, ki smo ga zadnji dve leti videli predvsem na plaščih (ang. teddy). Glede na to, da so vaši kosi zelo galerijski, se mi zdi izbor tako blaga kot same barve zelo drzen.
Blago je moher, volna, a daje videz, kot da bi bil umeten material, v resnici pa je 100-odstotno naraven. Material je zelo lep. Ko se ga dotakneš, je občutek, kot da bi božal žival. Zelo je mehek, topel. Pri obliki pa sem izhajala iz kokona, kot da te nekaj prime, zaobjame. Čeprav morda ni videti, je naslanjač zelo udoben.

Presenetili ste tudi z uporabo lesa. Do zdaj ste namreč izdelovali le iz kovine, medenine in kamna – kako to?
Lepo je raziskati nove materiale, to me resnično zanima. Les, ki smo ga uporabili na mizah, je toplejši in predvsem lažji material od kamna ali kovine. Vsi moji kosi so zelo težki. Marmorni mizi Kipferl (nem. rogljiček) in Patisserie (fr. slaščica) imata vsaka po 270 kilogramov, kar je resnično veliko. V razstavni prostor v nadstropju ju nismo mogli spraviti drugače kot tako, da je vsako nosilo osem ljudi! Tudi zato sem želela oblikovati nekaj lažjega.

Kaj pa ste odkrili pri oblikovanju lesa?
Ima lepe žile tako kot marmor, le da nima takšnih barv kot marmor. Pri teh žilah nikoli ne veš, kako bo kos na koncu izpadel, saj ima vsak les svojo lastnost. Tudi ko so kosi pobarvani na belo in črno, se še vedno vidi ta njihova značilnost.

Zakaj pa ste se tokrat oddaljili od teme vesolja in podali v svet slaščic, profiterolov in makronov, kot ste poimenovali kolekcijo miz?
Slaščice imam zelo rada. Na stara leta imam željo, da bi postala slaščičarska mojstrica (smeh).

Bojda ste šli celo na tečaj oblikovanja slaščic?
To je bil japonski seminar za izdelavo japonskih slaščic, ki je trajal en dan. Ko sem jih vprašala, ali bi lahko šla k njim na tečaj za mojstrico slaščic, so me vprašali, ali sem opravila kakšen tečaj na šoli Cordon Bleu. Ko sem odvrnila, da ne, so me zavrnili (smeh). Temu se moraš resnično posvetiti, zanje je to zelo resna stvar.

Od kod navezava na slaščice – ste izhajali iz njihove forme in kose šele nato poimenovali ali je bilo obratno?
Oboje. Podzavestno ustvarjaš tisto, kar bi rad imel, to je povezano eno z drugim. Rada imam sferične oblike, ki pa so zelo vidne ravno pri tovrstnih slaščicah.

Na začetku pogovora ste dejali, da so bile v zadnjem letu in pol težave pri izdelavi kosov – kakšne?
Delavnice po Evropi imajo veliko težav, začenši z dobavo materiala. Določenih delov, ki jih izdelujejo na Kitajskem, kot so železni 15-milimetrski kvadratni profili, se v tem času sploh ni dalo dobiti. Velika težava je bila tudi ta, da so ljudje zboleli za covidom-19 in niso smeli delati ali pa so bili pinged (v Veliki Britaniji so imeli poseben telefonski sistem opominjanja – če je bil posameznik v stiku z okuženo osebo, je moral v samoizolacijo, op. p.). Tako so bile delavnice bolj ali manj prazne, vse je potekalo počasneje, bilo je zelo težko.

Predvsem v gradbenem sektorju so poročali o velikem zvišanju cen materialov. Kako ste to občutili vi?
Cene materialov so se nekoliko zvišale, a ne tako drastično, kot so se zvišale cene pošiljk na svetovni ravni. Cene prevoza po zraku med Italijo in New Yorkom so se na primer zvišale za dvakrat, po morju pa za desetkrat! Pošiljanje z ladjo ali po zraku ima zdaj skorajda enako ceno.

Bili ste ena redkih britanskih oblikovalk, ki je spregovorila o težavah, ki jih je prinesel brexit. Ravno te dni lahko na Otoku vidimo težave zaradi pomanjkanja prevoznikov in bencina. Vi ste po brexitu sedež podjetja preselili na Nizozemsko.

Na Nizozemskem smo odprli nov sedež podjetja, enega imamo še vedno v Londonu. Težava je, ker vse proizvajamo v Evropi in ne v Angliji, zato plačujemo višje davke, kot rečeno, je več težav s pošiljkami in zaradi vsega tega smo bili prisiljeni odpreti novo podjetje na Nizozemskem. Po brexitu je vse težje, nič ni več tako preprosto, kot je bilo prej. Cene iz Evrope so višje, restavracije imajo težave z delovno silo, celoten sistem propada.

Za portal Dezeen ste izjavili, da je davek na dodano vrednost (VAT) tisoč funtov za eno državo članico EU-ja, za vse skupaj bi to pomenilo 27.000 funtov?
Da, to je res noro.

Če se vrneva za nekaj let v preteklost, ko ste še oblikovali dodatke za telo. Sredi Ljubljane sem ravno zadnjič v trgovini z oblačili iz druge roke opazila vašo torbico, ki je danes retro kos. Ali od kupcev še vedno dobivate vprašanja, ali boste še kdaj oblikovali nakit?
Da, še vedno dobivamo sporočila, kje lahko kupijo te kose, kje se lahko popravijo. Ni pa rečeno, da se v prihodnosti ne bo zgodilo, da se bodo ti kosi resnično lahko znova dobili.