Izbira modre barve ni bila kaprica arhitektov, ampak izbor naročnice. "Zato smo ji predstavili različico z modrim pohištvom, kar je bilo nekaj nepričakovanega, a ji je bilo všeč," pojasni arhitektka Urša Kres iz arhitekturnega biroja idea:list studio, ki ga tvorita še Tina Begović in Urban Pahor.

A všečna podoba tega trisobnega stanovanja v Šiški v Ljubljani ni le všečna estetika. Ima sebi lastno logiko, podrejeno življenjskemu slogu stanovalke, zaradi česar je še pred samim izrisom interierja v novem stanovanju arhitekte povabila k sebi domov "in nam dobesedno od omare do omare kazala, kaj vse potrebuje: od shrambe za marmelado, do prostora za šivalni pribor in športno opremo", navaja Tina Begović.

"Poleg tega je izrazila željo, da bi bila jedilna miza hkrati tudi delovna," nadaljuje sogovornica, pa čeprav je delovni kotiček že umeščen v kabinetu, "da bi lahko hkrati gledala še televizijo".

Izvedbeni načrt izvajalca, ki je prvotno predvidel zasnovo kuhinje L-oblike, so preoblikovali v dve liniji, pri čemer ena tvori otok, "ki je dematerializiran", nadaljuje Tina Begović. Ker stoji na ozkih zlatih nogicah, daje vtis lahkotnosti, prav tako pa svetloba pronica globlje v prostor. "Otok na enem delu sloni na elementu iz hrastovega lesa, ki se kot dolga linija na strani v jedilnem kotu nadaljuje v klop, v kuhinji pa je dodatna shranjevalna površina."

V stanovanju je premišljeno vse pohištvo, ki je tako od obodnih sten umaknjeno dobrih 20 centimetrov, "da se lahko zavese umaknejo in ne zastirajo pogleda". "Zaobljenemu ogledalu smo dali dvojno funkcijo: nekje zakriva napeljave in ima manjšo odlagalno površino, recimo za ključe, v spalnici pa je vrtljivo, pri čemer je na eni strani ogledalo, na drugi pa prostor za shranjevanje nakita," doda Urša Kres.

Opomba, da stanovanje reminiscira na interjer hotela, arhitektov ne zmoti: "Pri oblikovanju hotela želiš, da je interier prijeten in intimen. S tega vidika dojemam, da smo uspeli narediti interier, ki je razkošen in ki te potege v razvajanje". Več v pogovoru z Uršo Kres in Tino Begović.

Odločitev o izboru kuhinje z barvnimi frontami je tvegana, saj se jih lahko naveličamo, se vama ne zdi?

Tina: Treba je ločiti, kaj je modna muha in kaj ti je dolgoročno všeč. In naša naročnica se je odločila tako, ker ji je všeč.
Urša: Je pa res, da lahko v primeru mizarske izdelave fronte na novo prelakiramo. Vendar pa tistim, ki jim barve niso všeč, predlagamo nevtralne barvne odtenke, od belih do bež in sivih. Ampak ljudje so se naveličali tudi bele kuhinje in belih interierjev, ni pravila, z dodatki se lahko veliko spremeni.

Zakaj pa se pri izbiri barve oziroma materiala na otoku niste raje odločili za kamen oziroma videz kamna, ki se ga zdaj tako rado uporablja?
Tina: Otok smo načrtno oblikovali tako, da je popolnoma moder, kot tudi pult z omaricami v preostalem delu kuhinje. Zasnova oblikovanja interierja temelji na odnosih volumnov in praznin, ki se med seboj nalagajo ali zajedajo drug na drugega oziroma drug v drugega. S tem smo vizualno ohranili element kot volumen, ravno zato so tudi kuhinjske omarice v isti barvi in materialu kot delovna površina in sam otok.

Kolikšne površine je bivalni del?
Urša: Okoli 25 kvadratnih metrov, celo stanovanje je veliko okoli 67. Kuhinja je bila verjetno zasnovana v L-obliki ravno zato, da otok ne bi preveč zaprl prostora. Ampak ko začneš delati funkcionalne spremembe in želiš vzpostaviti drugačno komunikacijo prostora, pride otok nazaj v poštev. Ker pa vendarle zapre prostor, ga moraš tako oblikovati, da prostor diha.

Bivalni del ste v smislu asimetrije oblikovali tako, da ima podolgovati element klop zrcalni element pod televizijo.
Urša: Da, in ta se nadaljuje proti hodniku in v kabinet.
Tina: Kabinet je večfunkcionalen prostor. Ker je naša naročnica tudi babica, je hotela, da se lahko spremeni v sobo za goste, ko so na obisku vnuki, hkrati pa ima v njem tudi delovni kotiček, pa shrambo za športno opremo. Sedišče za vrati je dejansko postelja dimenzij dva metra krat 90 centimetrov širine, zaradi česar smo ji na steni tudi dodali tapeciran element.

To stanovanje je v objektu, ki je novogradnja. A številni živijo v starih oziroma starejših stanovanjih in zgodi se, da se pri prenovi odločijo za podobno minimalistično kuhinjo, potem pa na tleh ohranijo linolej ali lamelni parket. To bi primerjala z restavratorsko polomijo, kot smo jo videli pri obnovi freske Jezusa v cerkvi Santuario de Misericordia.

Urša: Videla sem tudi že pobrušen lamelni parket in oljen na temnejšo barvo, kar je v tistem interierju izpadlo zelo dobro. Vse je odvisno od tega, s čim boš kombiniral. Če pa se že odločiš za linolej v kuhinji, smo privrženci tega, da so površine čim večje in enotne, saj se tako prostor poveže, sploh v primeru odprtih prostorov, kar jih naredi celovitejše in na videz večje.

Je pa res, da ima veliko ljudi po tleh parket ali ribjo kost, ki sta jim grda, pa položijo čez laminat. Lamelen parket nas spominja na neke čase ...

... No, tu se ne strinjam čisto, osebno mi je bil ta tip parketa že "v tistih časih" preprosto grd. Je sploh mogoče, da bi ga lahko uporabili kako drugače? To bi bil dober izziv za arhitekte in notranje oblikovalce!
Urša: Kaj ti misliš, Tina, da bi ga uporabil v enem res odštekanem interierju, ki bi bil dosti ...
Tina: ... dalo bi se, je pa treba pretehtati, s kakšnim stilom oblikovanja bi šel skupaj, kljub vsemu ima neko nostalgično noto, morda kakšen vintage stil ...
Urša: Saj, tam bi ga lahko takoj uporabil.

Pa vidve sploh vesta, koliko blokov ima tak parket!
Tina: Ogromno.

Ljudje so obupani in potem seveda položijo laminat.
Urša: (Smeh.)
Tina: Ljudje smo zelo zanimiva bitja, podvržena trendom. V nekem obdobju je bil zelo priljubljen vinil in potem so številni iz stanovanj metali kakovosten in dober parket. Že s trajnostnega vidika je odstranjevati neke res kakovostne talne obloge in jo zamenjevati z umetno, neprimerno. Saj tudi naravni materiali dajejo prostoru čisto drugačen pečat.

A je bil zdaj to slučajno zagovor lamelnemu parketu?
Tina: Tudi, da (smeh).
Urša: Zdaj, če je dotrajan in je nekje dvignjen, se ga res lahko odstrani. A toliko je primerov, ko so parketi resnično kakovostni, od lamel do ribjih kosti in navadnih desk – ob tem se ti kar malo srce trga, iskreno.

Ko sta ravno omenili trende: klopi, kakršno ste umestili v kuhinjski kot, se znova vračajo! Poleg prostora za shranjevanje so zelo primerne za manjša stanovanja.
Tina: Da, zagotovo, včasih je boljši izkoristek prostora, če umestiš vanj klop, namesto klasične mize s štirimi stoli.
Urša: Od mize do stene potrebuješ minimum 100 centimetrov. Ta klop pa je globoka 60 centimetrov, saj je bilo stranki pomembno, da lahko nanjo dvigne tudi noge, spodaj pa so umeščeni predali.

Se mi pa zdi zanimivo, da smo začeli kupovati manj stolov za jedilno mizo: štirje namesto šestih. Zakaj, ker se manj obiskujemo?
Tina: Razlogov je verjetno več in eden je najbrž tudi ta, da se manj obiskujemo, kot smo se nekoč, še posebej v trenutnih razmerah. Opažamo pa tudi, da ljudje veliko bolj oblikujejo prostore z mislijo nase oziroma na svoj življenjski slog. Za štiričlansko družino bo dovolj jedilna miza s štirimi stoli, saj se v kakšni omari ali sobi vedno najde dodaten zložljivi stol.

Če pa bi imeli na primer mizo s šestimi stoli, ta zaseda več prostora, lahko so manjši prehodi med posameznimi pohištvenimi elementi, kar lahko vpliva na samo gibanje po prostoru, v vsakdan pa vnaša občutek utesnjenosti.

Vsekakor pa pretehta pri odločitvi tudi dejstvo, ali živimo v stanovanju ali hiši. Naročniki, ki jim oblikujemo interierje v hišah, pogosto izrazijo željo po veliki jedilni mizi s kar 8–10 stoli, saj jim prostor to omogoča. Medtem ko lastniki stanovanj, še posebej tistih manjših, raje racionalno uporabijo že tako omejen prostor in želijo okroglo jedilno mizo s štirimi stoli.