"Nikoli nisem hotela biti luksuz, a v ta cenovni razred padeš, če hočeš obstati na trgu. Seveda bi si želela, da moje kose nosijo tudi tisti, ki imajo 800 evrov plače, a to žal ne gre," je iskrena Koprčanka, ki živi in dela v Ljubljani, vse več zanimanja za njeno delo pa je v ZDA. V Los Angelesu, kjer je sodelovala tudi na Vegan Fashion Weeku, za njeno promocijo na ameriškem trgu skrbi PR-agencija.

Žena hollywoodskega režiserja Jamesa Camerona (tistega Camerona, ki je režiral filma Titanik in Avatar) Suzy Amis Cameron jo je marca lani povabila na Red Carpet Green Dress, gala dogodek, ki poteka pred samo podelitvijo Oskarjev in ozavešča modno industrijo o pomenu trajnostne mode. Njena obleka, narejena iz rastlinske svile iz lesa (Tencel ™ Luxe), ki se v naravi razgradi v osmih tednih, jih je navdušila.

Italijanska izdaja revije Vogue je leta 2014 blagovno znamko Benedetti Life izpostavila kot eno najbolj obetavnih ekoloških znamk na svetu. V Londonu pa je na nagradah eluxe osvojila naziv najbolj trajnostne in luksuzne znamke leta, s Stello McCartney je bila celo razglašena za eno od petih najboljših luksuznih veganskih modnih znamk na trgu.

Vodilo Benedetti Life je okoljska ozaveščenost, odgovorno potrošništvo in etične poslovne prakse. Oblačila so izdelana izključno iz nestrupenega in ekološkega tekstila, kot so ananasovo in jabolčno usnje, pa ekološki bombaž, recikliran tekstil iz odpadnih ribiških mrež ali plastenk, kot tudi iz svile, izdelane iz lesa.

Je ena redkih, če ne edina slovenska oblikovalka, ki je imela investitorja. A s svojim delom želi Matea Benedetti postati predvsem vzor. "Ne želim biti najboljša oblikovalka na svetu, želim biti zgled, da se stvari dajo narediti," je povedala na Prenosu veščin, dogodku, ki ga organizira Center za kreativnost (CzK). Več pa v pogovoru:

Je res, da ste ob ogledu nogometne tekme, na kateri je igral Jan Oblak, vprašali, ali morate na tribuni utišati telefon?
Da, res je (smeh). To je bila moja prva nogometna tekma v življenju (smeh). Ogledala sem si jo v Madridu, kjer je igral Atlético de Madrid proti Real Madridu.

Poteza Jana Oblaka, da sodeluje z blagovno znamko Benedetti Life, se mi zdi zelo nenavadna. Lahko bi izbral kogar koli (…)
(…) da, saj sodeluje s Pumo in tudi z Benedetti Life! No, jaz mu nisem všeč, da najprej razčistimo s tem, tako da to ni bil razlog (smeh). Jan se je pozanimal o meni in mojem delu. Zelo razume stvari, a na zunaj ne pokaže, koliko da, in da veliko.

Imate v mislih to, da je ambasador fundacije Play with us, ki finančno pomaga otrokom v stiski?
Da, in tudi zato smo del zaslužka od prodaje namenili otrokom.

Koga pa ste imeli v mislih, ko ste oblikovali kolekcijo zanj?
Mamice (smeh). Zakaj? Mamice največ kupujejo za svoje sinove. To je bilo darilo za najstnike, ki so ciljna skupina. Kaj bi radi imeli vsi otroci? Janov podpis in majico z njegovo podobo.

Ampak, Benedetti Life je etična luksuzna blagovna znamka, ne vem, če bi navijači kupili majico za 77 evrov, ki je sicer narejena iz bambusovega tekstila, v procesu dela je vsak dobil pravično plačilo, oblikoval pa jo je nekdo z imenom. Ne razumem te povezave?
Povezava je v tem, da ima te vrednote blagovna znamka Benedetti Life. Kakšni izdelki pa se prodajajo v nogometu? Vse je izdelano iz 100-odstotnega poliestra, pije se iz plastenk. Darilni program v nogometu je najbolj oporečen, naš namen pa je bil izobraziti mlajše, ki bodo nekoč kupci. Saj, če pogledate, nogometni dresi stanejo tudi sto evrov in več.

Kateri je najbolj neobičajni material, iz katerega se lahko naredi tekstil?
Kava, kavni tekstil, ki me zanima predvsem zaradi svojih lastnosti. Primeren je za športna oblačila, saj se hitro suši in je material, ki diha.

Tekstil izdelujejo tudi iz gob, pa banan. Obstaja tekstil iz soje, ki sem ga že preizkusila. To so biorazgradljivi materiali. Na področju recikliranih materialov pa so reciklirane ribiške mreže, plastenke in še kaj.

Kako mehka je svila iz lesa?
Ima zelo podobne lastnosti kot navadna svila. Morda malo bolj pade, saj je bolj fina. Po svoji teksturi pa je bolj podobna viskozi kot svili.

Podjetij, ki izdelujejo biorazgradljive materiale, na svetu verjetno ni veliko. Kje jih odkrijete?
Naredim študijo, tu seveda pomaga splet. Poleg tega obstajajo sejmi, ki so se zaradi epidemije preselili na splet, in imajo nabor podjetij, ki izdelujejo trajnostne tekstile po vsem svetu. Težava lahko natopi v primeru, če potrebuješ majhno količino tekstila, saj se naročanje največkrat začne od 300 metrov dalje.

Kako pa ste pred leti, ko se o tem sploh še ni govorilo, sploh prepoznali to tržno nišo?
Prvi impulz za trajnostno modo sem dobila še med študijem, ko nam je takrat glavni urednik revije Wallpaper dejal, da bo šel razvoj sveta v dve smeri: eden bo tehnološki, povezan s hitrostjo, drugi pa z upočasnitvijo in vrnitvijo k naravi. Pred dvajsetimi leta tega še nismo dobro razumeli, trajnostni tekstil pa takrat sploh še ni obstajal oziroma ga je bilo resnično zelo malo.

Koliko olupkov je potrebnih za recimo kvadratni meter ananasovega usnja?
Za pol kilograma tekstila bi potrebovali približno kilogram ananasovih olupkov, saj je treba upoštevati še element vlage.

Koliko pa je kvadratni meter takšnega usnja dražji od živalskega?
Kvadratni meter usnja iz ananasa je okoli 60 evrov, kvadratni meter usnja pa lahko stane 15 ali 20 evrov. Pri bombažu ni tako velike razlike: ekološki stane deset evrov na meter, navadni pa sedem evrov.

Všeč mi je bilo, ko ste na Prenosu veščin priznali: "Rada imam kič!"
Res je (smeh).

Kako pa to sovpada z vašimi petičnimi strankami. Te imajo po navadi rade, da se nikjer ne vidi imena blagovne znamke. Vaši kosi, ki so sicer elegantni, pa so zelo dramatični, opazni.
V modi imamo kolekcije, ki so za na modno brv in morajo biti ekspresivne, sicer ne izstopijo iz mase, in imaš kolekcijo znotraj iste kolekcije, ki so za prodajo in so bolj umirjene, prilagojene trgu. Sama lahko naredim le eno kolekcijo, ki pa mora zadovoljiti tako modno brv kot stranko. Ta lahko kupi tudi osnovno belo srajco za v službo, le da teh ne poudarjam toliko.

Sorodna novica Narava na krožniku, zdaj še narava na uniformah

No, so pa dramatične uniforme, ki ste jih izdelali za Ano Roš oziroma za Hišo Franko. Ne predstavljam si jih nikjer drugje kot tam. Kako ste se lotili tega projekta?
Navdih sem iskala v tem, kako sama vidim Ano, njene krožnike in seveda okolje. Zato smo vzeli motiviko cvetlic, praproti, kačjih pastirjev, vseh elementov iz tistega okolja, narave.

Poleg tega sem definirala barvno paleto same restavracije. Želela sem, da ob vstopu v prostor uniforme opaziš, ampak da se zlijejo s prostorom. Kot da bi oblikovalec hkrati zasnoval tako prostor kot uniforme, takšen je bil koncept.

Glede Ane Roš ste za MMC izjavili: "Očitno sva se našli dve pravi Primorki z 'jajci'. Namreč za novosti ni nujno, da so vedno uspešne. Ampak dokler ne poskusiš, seveda ne moreš vedeti".
(smeh) Res je.

Ana Roš ima v Sloveniji določen krog občinstva, ki ji preprosto ni naklonjen, a je zelo glasen, predvsem na družbenih omrežjih. Koliko "jajc" pa so metali pod noge vam?
Kjer koli na svetu si, kakršen koli si, se ti to zgodi in to je tudi popolnoma normalno. Na to ne gledam kot na nekaj slabega, ampak, kot na nekaj človeškega. Če preskakuješ ovire, to pomeni, da se krepiš (…)

(…) mislite, da se za dobrim konjem praši?
Tako. Rada imam tako negativno kot pozitivno kritiko. Najhuje je, ko si nekje vmes. Mlačno pomeni, da se nisi dotaknil ne enih ne drugih. To je vljudnostna kritika, tudi če te “pljuvajo”, to saj pomeni, da je bilo v nekom izzivano nekaj, kar ni v njegovem okvirčku.

Ko je prišel prvo leto h Gucciju Alessandro Michele, so ga zelo spljuvali, danes pa je to ena najbolj prodanih blagovnih znamk na svetu. Ko vidim, kaj vse so morali prestati določeni oblikovalci, od tega, da so izgubljali podjetja, doživeli velike kritike, a to je del našega poklica.

Tudi vi ste imeli pred Benedetti Life še dve podjetji.
Ko sem začela delati, sem hotela imeti nevtralno ime. Če bi se kdaj podjetje prodalo, nisem hotela, da bi bilo ime znamke vezano na moje osebno ime, zato tudi ime Terra Urbana. Ko je v podjetje vstopil investitor, pa je predlagal, da bi bilo ime znamke vendarle Matea Benedetti. Ko smo prekinili sodelovanje, sem izgubila tudi svoje ime (...)

(…) kar je za oblikovalca verjetno nekaj najhujšega. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi Lari Bohinc, ki danes deluje pod imenom Bohinc Studio.
Da, res je. Ime Benedetti Life je nastal po naključju. Na svetu je veliko Benedettijev (…) Ko sem izbirala ime, se je ravno pojavila domena .life (life v angleščini pomeni življenje). Veste, pod znamko Matea Benedetti se nisem dobro počutila, tega imena niti nisem mogla izgovoriti. Benedetti Life pa je bila moja vibracija, sem zaščitnica življenja.

Ste morda povezani s Ksenijo Benedetti, glede na to, da je tudi ona Primorka?
Je kupila pri meni nekaj stvari, zelo jo imam rada (smeh). Je kot moja sestra, pa čeprav nisva sestri, saj me skoraj vsak vpraša, če sva v sorodu, celo v cvetličarni.

In čeprav delate luksuzne izdelke, pravite, da živite skromno, "nimam prirojenega luksuza, a moja ustvarjalnost je luksuzna". Si ta dva pojma kdaj kontrirata, vas omejujeta?
Nikakor. Svoj notranji svet samo tako izražam, kar pa ne pomeni, da ga živim tudi fizično. Seveda sem luksuz izkusila, a zaradi posla. Ustvarjalnost je nekaj, kar te ne definira kot človeka.

Kaj pa sploh pomeni trajnostni luksuz?
Trajnostni luksuz pomeni, da gre za izdelke visokega cenovnega razreda, ki so izdelana na trajnostni način. Ekološki materiali, dober dizajn, kakovostna izdelava, pravično plačana delovna sila itd. A ljudje dolgo časa niso mogli razumeti, kako je lahko luksuz trajnosten? Saj, ravno luksuz je lahko! Vse ostalo je težje, hitra moda je težje trajnostna.

Sploh, če kupiš že strgano majico in jo raje neseš k šivilji, saj bi več plačal za stroške vrnitve izdelka. No, v ZDA pa imate celo PR-agnecijo, ki vas bojda stane manj, kot bi vas stalo, če je ne bi imeli. Pojasnite prosim.
Ko delaš sam za recimo nekega zvezdnika, mu moraš najprej narediti izdelek po meri, mu ga poslati in tudi podariti. Samo v tem procesu porabiš najmanj 400 evrov. Če imaš kolekcijo s svojimi prototipi oblačil v agenciji, pa si jih lahko izposodijo različni stilisti in zelo hitro lahko pokriješ najemnino.

Modne hiše imajo danes 24 kolekcij letno, namesto dveh, kot so bile včasih. Vsaka kolekcija pa ima po sto kosov. Koliko kolekcij na leto proizvedete vi?
Eno na dve leti! Zdaj sem sicer naredila dve, saj sem na novo postavljala blagovno znamko (2019). Vsaka resna blagovna znamka mora imeti vsaj dve ali tri kolekcije za seboj, da te sploh jemljejo resno (…) Vse več naročil dobivam iz ZDA – pri meni najemajo obleke pevci, igralci, vplivneži. Mojo obleko, narejeno iz plastenk, je na dogodku National Geographica nosila prva temnopolta ženska, ki je prepotovala vse države na svetu.

Zanimiv pa se mi zdi vidik opozarjanja na trajnostno modo na rdeči preprogi, kot so recimo Oscarji. Spomnim se Lady Gaga, ki je bila na MTV Music Awards oblečena v meso, biorazgradljiv material.
Pa daleč od trajnostnega vidika in daleč od živalim prijazna obleka.

Res je.
S tem je pred nekaj leti začela Suzy Cameron, žena režiserja Jamesa Camerona, in sicer z dogodkom Red Carpet Green Dress. Na prireditvi, ki poteka pred Oscarji, je promovirala trajnostno modo s pomočjo zvezdnikov. Vsako leto sodelujejo z eno močno modno hišo. Letos je bila to Vivienne Westwood. Lani pa sem bila jaz skupaj z Louis Vuittonom.

V vzorcih vaših oblačil so vedno živali. V zadnji kolekciji so to papagaji in hobotnice. Imeli ste tudi kolibrije pa kačje pastirje. A za tem je zgodba, kajne?
Vsako kolekcijo rada posvetim eni živalski vrsti. V primeru papagajev sem ugotovila, da je vrsta blue izginila iz naravnega okolja po tem, ko je bila predvajana risanka Rio. Vsi otroci so hoteli imeti tega modrega papagaja doma, povpraševanja je bilo toliko, da so to vrsto preprosto iztrebili iz naravnega okolja (…) In če lahko povem še nekaj. Ko sem bila v Kuvajtu na povabilo Evropske unije, kjer sem govorila o trajnosti v visoki modi, je poleg mene sedela direktorica enega največjih evropskih podjetij z Danske Kopenhagen Fur. Krzno je izdelano iz polhov, a oni so se reklamirali kot trajnostno podjetje.

Na podlagi česa?
Dejala mi je, da zato, ker ima kletka, v kateri je polh, točno določeno dimenzijo, da žival ne doživi stresa. Zakaj pa ne sme doživeti stresa? Ker potem krzno ni tako lepo. Zato sem jo vprašala, če predpostavljamo, da na svetu izumijo tehnologijo, s katero bi z rastlinsko osnovo dosegli identično dlako vašemu polhu, ali bi bili pripravljeni proizvajati isto krzno rastlinskega izvora, in odgovorila je: "Ne". Preprosto ni mogla verjeti, da je to možno – a to je možno. Morda ne danes, morda čez pet let.

Dotakniva se še tega, da ste kot ena redkih, če ne edina oblikovalka v Sloveniji, ki je imela investitorja. Kako sta se našla?
Pravzaprav sem jaz pristopila do njih, saj sem iskala investitorja za prijatelje, ki so razvijali trajnostno aplikacijo. Slučajno sem pomislila, da bi bili oni pravi, saj so imeli Talking Toma. Ko smo se začeli pogovarjati, so me vprašali, če jaz potrebujem investitorja.

To je nekako tako, kot če pospremiš prijateljico na avdicijo in potem izberejo tebe.
Tako (smeh). A to je bilo prek Facebooka.

A vaše poti so se nato razšle zaradi nestrinjanja glede marketinga, kajne?
Naj poudarim, da so bili oni zame na začetku idealni investitorji, pa vendar, smo se začeli razhajati že pri marketingu. Če imaš visokocenovne izdelke, ki stanejo tudi 1500 evrov, mora biti komunikacija preprosto manj vsiljiva in bolj sofisticirana. Imam se za "Bentleyja" v modi, le da sem trajnostna, oblačila pa izdelujem predvsem po meri.