Vonj čevapčičev in pleskavic je edini vonj, ki ga Ljubljančani brezkompromisno tolerirajo, tudi ko potrebujejo čas za umiritev svojih misli ali rekreacijo po Šišenskem hribu. Tako kot mora po flancatih dišati na Cankarjevem vrhu (Rožniku), mora tik pod njim zaveti vonj srbske kuhinje iz Gostilne Čad.

Ta je v lasti Aleševega strica Jožeta Čada. Vendar pa je Aleš, kot predstavnik pete generacije Čadovih, želel družinsko zgodbo nadgraditi in jo zapeljati v čisto novo smer. "Želeli smo tako hotel kot gostinsko dejavnost. Prav tako pa smo želeli nadaljevati družinsko tradicijo in to območje pod Rožnikom, ki ga imajo vsi tako zelo radi, zaključiti z neko lepo idejo, ki bo tudi resnično zaživela," pripoveduje Aleš Čad.

Kot je mogoče razbrati na strani banke SID, je bil projekt vreden tri milijone evrov, približno tretjina je bila sredstev investitorja. Hotel je ustvaril deset novih delovnih mest. Kot dodaja SID, pa je njegova velika prednost "ekonomska sinergija z obstoječo gostilno," zaradi česar novogradnja ne potrebuje dodatne naložbe v hotelsko kuhinjo. "Gostilna bo tako lahko pridobila nove goste in boljšo izkoriščenost obstoječega obrata," so presodili.

Toda kako zapakirati zasnovo bistroja, slaščičarne in prenočišč v objekt, ki bo nadaljeval družinsko zgodbo prekaljenih gostincev in hkrati urbanistično in arhitekturno brutalno ne bo posegal v to oazo sredi Ljubljane, v prostor tik ob krajinskem parku Tivoli, ki ga vsak dan prehodi več tisoč ljudi?

"Kar dve leti usklajevanj smo imeli z Zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) in Mestno občino Ljubljana (MOL) oziroma ljubljanskim podžupanom za urbanizem Janezom Koželjem, da smo se uskladili, kakšen sploh bo objekt, ki bo stal na mestu nadomestne gradnje," pove arhitekt Peter Cesar – tisti Peter Cesar, ki je Kolodvorsko ulico v prestolnici zapečatil s projektom Neuhause (Arhitektura 2211).

Kot pravi, je bil od investitorja projekt brezkompromisen, "zavedal se je, da gradimo objekt, ki bo dolgoročen, zato se je moral skladati z okolico". Pritlični del je arhitekturno minimalističen, ovit v brušen beton in steklene površine, zgornji del je reinterpretacija nekdanjega lesenega objekta na tem mestu, starega skednja.

Notranjost tega butičnega hotela z 18 sobami in 54 ležišči je sodobna (ATRI arhitekturni studio + DECOR & DESIGN). Sobe s pogledom na Rožnik in krošnje dreves so intimne, v peščenih tonih, nekoliko skandinavsko asketske, brez nepotrebnih dodatkov. Potrebno dinamiko v prostor tako vnaša pogled skozi okno: narava. Dupleksi na vrhu z lesenimi balkoni dajejo celo občutek kranjskogorskega bivanje, čeprav je objekt le lučaj oddaljen od samega središča Ljubljane.

Povezovalna barva spodnjega dela interierja, recepcije, toalet in bistroja je globoko modra barva (navy blue), ki jo dopolnjujejo lesketajoči element medenine, sivkaste ploščice z imitacijo teraca. V lokalu so na stenah tri tapete povečanih razglednic Ljubljane in gostilne Čad izpred več kot sto let; investitor je idejo izpeljal v sodelovanju z Narodno univerzitetno knjižnico.

V recepciji so ohranili izvirni leseni tram z vrezano letnico 1860 maj, junij in julij, "letnica, ko so kozolec zgradili," pove Barbara Čad, soproga Aleša Čada, ki stoji v recepciji za modrim pultom in cvetlično preprogo Moooi. "Po stopnicah niže sta t. i. šefova soba," pa nadaljuje Aleš, "in manjša kuhinja." Tudi tu so uporabili lesene tramove starega skednja, in sicer na visoki masivni mizi za zaključene družbe (podoben koncept smo videli tudi v Hotelu Bohinj). Na Aleševo pobudo so za tlakovce uporabili stare strešnike skednja, ki so jih očistili in zbrusili.

"Potipaj," čisto resno pravi Aleš, ko s prsti že drsi po rdeči žili marmornate plošče na steni za masivno mizo. "To je eden zadnjih kosov takšnega kamna iz Marmorja Hotavlje, ki ga še imajo," pristavi zaneseno. Poleg lokalnega hotaveljskega podjetja so pri projektu sodelovali še z ribniškim Rikom, "ki je moral to izjemno zahtevno fasado montirati na kraju samem," pojasni Peter.

Oblikovanje sekundarne fasade objekta se zgleduje po nekdanjem skednju, "a tudi po starih meščanskih vilah ob Večni poti v Rožni dolini, ki imajo na fasadah vidno leseno konstrukcijo objekta," nadaljuje arhitekt. "To je bilo izhodišče, iz katerega smo pravzaprav razvili projekt na sodobnejši način. Oblikovanje objekta in strehe sledi logiki diagonal fasade in obratno," še doda.

Novi objekt je imel v razvojni fazi več kot 50 različic, od prvotne zasnove kubusnega objekta z ravno streho do različnih širin in barvnih odtenkov lesenih desk fasade. Kompromisno je bila izvedena ideja dvokapne strehe, ki je narekovala, kot že rečeno, tloris objekta. "Po neštetih različicah izrisanih tlorisov smo prišli do zadnje, in sicer do poletažne različice. Ta nam je omogočila štiri sobe več, hkrati pa smo lahko stopnišče postavili ob dvigalo, s čimer smo prihranili prostor," pristavi Cesar.

Poleg samega projekta pa je bil izjemno zahteven tudi teren. Objekt je zasnovan na od 20- do 30-metrskih pilotih, klet pa je narejena po principu bele kadi iz vodoodpornega betona in obložena s posebnimi folijami. Še dobro, da imajo zunanje parkirišče ob Gostilni Čad …

ZVKD kot MOL sta imela zelo jasne pogoje tako glede same višine objekta, ki ni smel biti višji od Gostilne Čad, zaradi katerega so objekt na delu recepcije vkopali, kot same oblike strehe, ki je determinirala tudi konveksne stene v zgornjih sobah.

Tako kot stolpnica Situla s perforiranim pročeljem tudi podoba Hotela bistro Čad sloni na sekundarni fasadi. Povedano preprosto, na obstoječo fasado so pritrdili leseno konstrukcijo, ki daje objektu značilen videz. S tem so zakrili sledove poletaž in različnih višin oken, na drugi strani pa so v notranjosti zagotovili večjo intimo gostov. "Čeprav so sobe manjše, v njih nimaš občutka, da si v utesnjenem prostoru, hkrati pa objekt deluje zelo enotno," pove Peter.

Poenotena pa bo tudi zunanja ureditev. "Sodelavec Bine Tekavec, sicer strokovnjak za 3D-razvoj, se je projekta lotil zelo študiozno," nadaljuje Cesar. Tako je ugotovil, da so imeli v zgodovini podoben koncept dopolnjujočih objektov rimske podeželske vile. Ravno zato bodo prostor med hotelom, gostilno, letnim vrtom in konjsko manežo poenotili z brušenim betonom, s čimer bodo ustvarili trg kot medprostor.

V ureditvi okolice se je naročnik odločil obdržati prostor za jahalni klub z islandskimi konji, pa tudi mlako, ki je zdaj lično urejena, in obnjo postavili otroško igrišče. Na zadnjem delu je tudi nova lesena brv, ki vodi do kapelice lurške Matere Božje, obnovljeno je kamnito stopnišče, ki vodi k cesti na Rožnik. Poleg tega pa so uredili tudi odvodnjavo, obnovili gozd in odstranili zarast.

"Zdaj bo treba počakati, da bo objekt malo zastaral in dobil tisto pravo patino, s katero se bo popolnoma vključil v okolico," še pripomni arhitekt.