Sorodna novica Foto: Ameriški zvezdnik Terry Crews mecen oblikovalca na milanskem sejmu

Ko sem na pohištvenem sejmu Ambient Ljubljana pred dvema letoma na Top idejah – borza znanja prvič opazila omarice z upodobljenimi ženskimi dojkami, je bil občutek podoben tistemu, ko sem še dve leti pred tem na milanskem sejmu Salone del Mobile oziroma v prostoru, namenjenem še neuveljavljenim oblikovalcem, Salone Satellite, prvič zagledala delo ameriškega oblikovalca Inija Archibonga.

Nekatera dela v določenem času in prostoru pač presegajo svojo konkurenco, morda zaradi znanja in izkušenj ustvarjalcev, ki pa (še) nimajo dovoljšne potisne sile za širšo benevolenco. No, res pa je, da je Inijev umetniški mecen hollywoodski zvezdnik Terry Crews, vizualna umetnica Nina Koželj in mizarka Manca Kemperl pa imata za zdaj svoj mizarski atelje v Stranjah pri Kamniku.

Umetniške skulpture

Kiparka in inženirka lesarstva ustvarjata umetniške skulpture. Pa naj zveni še tako prežvečen stavek iz ust preštevilnih kiparjev, ki v Sloveniji nimajo ne dela ne trga. Kako pa bi drugače ovrednotili ročno izdelano leseno omarico z detajli iz lesoreza, za izdelavo katere potrebujeta več tednov, tudi več mesecev. Nastane le ena, ki je neponovljiva, unikat.

Vulgarno ime, ki v sebi ne skriva tako groznih stvari

Čeprav so z besedo vulgaris v latinščini orisovali tisti najbolj primarni, prostaški in grob jezik, je zanimivo, da prav s to isto besedo ustvarjalki označujeta njuna dela, ki prikazujejo ali žensko goloto ali intimne človeške odnose ali naše prikrite strahove. Golota ni nujno vulgarna. Grdota ni nujno grda ali pa je prav zaradi tega lepa oziroma se merila zanjo skozi zgodovino spreminjajo, kar je obširno raziskoval tudi Umberto Eco.

"Vulgaris je v resnici ime, ki zveni grozno, a v sebi lahko ne skriva tako groznih stvari. Nama se je zdelo provokativno. Motivi izhajajo iz okolja, ki naju na neki način obdaja, volkovi, pa dve ženski v delavnici," pojasni ime tandema Nina, sicer umetniška vodja projektov Vulgaris Woodcut, Manca pa mizarske realizacije. V ateljeju, kjer jima družbo tudi dejansko delata dva volkova (lastnica Manca) in še ena psička (lastnica Nina), zbirata "eksotične vrste lesa". To so lahko manjši kosi jablane ali perzijske bukve, les, ki ni zanimiv material za industrijo, zanju je dragocen kot relikt.

Grafika na predalniku

Čeprav omarice in predalniki po svoji funkcionalnosti ne odstopajo od konkurence, je njihova edinstvenost, da imajo pročelje izrezano s srednjeveško tehniko lesoreza, izdelanega po motivu Ninine grafike. Vsebinsko koplje globoko v človeško psiho, v nezavedno, pa tudi v čisto vsakdanje človeške stike. "Iščem to neko igrivost, vulgarnost, ki je primarna v ljudeh samih, a jo zakrivajo. Iščem to, kar ima vsak človek v sebi, pa tega noče ali ne more pokazati, pa bi bilo prav, da to neko primarno igro še vedno ohranimo nekje v sebi (…) Vedno bolj težim k estetiki grdega, saj se mi zdi, da je lepo premalo," poudari Nina in doda, da so prav zato naslovi njenih del "vljudnostno prijazni, podoba pa je drugačna".

Pri omarici iz orehovega lesa Poželenje je upodobljeno prepletanje teles, ko neznanec boža dekle po dojki, ona pa mu zakriva oči. Ali pa že omenjena Oprostite, prosim z dvema ducatoma zaobljenih ženskih prsi na visokem predalniku, še danes Ninino priljubljeno delo, nastalo za namen prvega festivala sodobne erotične umetnosti v Sloveniji (Galerija Račka). "Omarica mi je bila s temi 'stotimi' joški hecna. Še bolj hecni pa so bili odzivi nanjo. Bili sta samo dve vrsti ljudi: ali so bili nad njo noro navdušeni in pa tisti, ki so pograbili svojega partnerja, še preden so prišli do nje, in jo ucvrli dalje," pove Nina.

Tu je še Lahko noč, draga z razgaljenima upodobljenkama kot prispodoba pokrajine, ki ju ovohavata črna volkova, demona, ki blodita med našimi sanjami. Predalnik iz orehovega lesa O volkovih na hrbtu razgalja težo bremena lastnih demonov, ki jih lahko obvladamo in jih na neki način za vsakodnevno življenje tudi moramo.

Omejeni izvodi

Izdelava vsakega predalnika se začne s skico grafike in nadaljuje s skoraj pozabljeno tehniko lesoreza, ki je ročno z žlico natisnjen na papir v petih izvodih. Po končanem odtiskovanju se lesena matrica vdela v predalnik in zaščiti s premazom laka. Od lesa so za rezljanje primerni le češnja, oreh in hruška.

"Dimenzije in proporce omarice z Manco določiva skupaj, potem sledi umetniški vidik s skico, ki jo narišem jaz. Skupaj izbereva les, kar je zelo pomembna faza procesa. Ona pove, ali se bo ta les krivil, jaz pa, ali se bo dobro rezljal. Določiva, kateri del lesa bo spredaj, kateri zadaj, kateri bo za dno. Za Manco je najbolj stresen trenutek, ko mora za predalnik izrezati leseno matrico, da se slika ujema. To je neponovljivo. Midve lahko narediva novo omaro, če se poškoduje, a ta matrica je ena sama. In to dela te omare tako unikatne," opozori Nina.

Vino, ženske in kazanje jezika

Za izdelavo manjših del potrebujeta en mesec, najnovejšo stvaritev, rdečo vinsko omarico Za vse izgubljene, sta potrebovali več kot dva meseca. "Tu se takoj pojavijo neke omejitve, ki jih pogojuje sama dimenzija steklenice, odločitev, ali bo omarica imela hladilnik, kako visoke bodo nogice, kako bodo izvedene določene rešitve," nadaljuje Nina, ki je na rdeči omarici z visokimi nogami upodobila par, ki si kaže jezik, v ozadju pa so znova izrezljane majhne 'joškice'. "To je bila refleksija, kdo si upa pokazati jezik, kdo si ga ne, kaj to pomeni, kaj to pove o človeku, kaj ne."

Čeprav Nina poudarja, da je Vulgaris Woodcut namenjen ljubiteljem umetnosti, se po razstavah na Čaru lesa, Ambientu Ljubljana, 3daysofdesign na Danskem in Mesecu oblikovanja s Centrom za kreativnost aprila odpravljata v Milano. Kako sta umetnost in komercialna prodaja kompatibilna? "Ja, kje v Sloveniji pa imamo umetniški sejem," odgovori Nina, "morda je to način, da bo nekdo v svoje stanovanje spustil umetnost, ki ima dodano funkcijo. Nikoli nisva zares merili na slovenski trg."